.::. šoderplac .::.

Zapuščamo sončno obalo in upajoč na razjasnitev, smo se podali v oblačna nedrja goratega sveta. Za tokratni cilj smo si izbrali plezališče Bocognano, ki se nahaja nekje na pol poti na relaciji Ajaccio - Corte.   Sam dostop skozi ozko sotesko je dokaj dolg, a zato toliko bolj slikovit, saj so naše noge dvakrat okusile deročo vodo.

Dokaj močan veter je vil in takoj pokazal, kdo je tu gospodar. Čeprav sem dobro oblečen vstopil v smer, se mi je hladna skala zažrla vse do kosti. V sapi skušam ogreti zanohtane prste, vendar ducat metrov od tal, je to sekundarega pomena. Moje misli so bolj usmerjene v oprimke in ravnotežje, saj bi vsaka nepazljivost pomenila padec s katerim si bi najverjetneje priigral kakšno odrgnino. Stisnem še malo in po nekaj vpetih lepljencih sem na vrhu smeri. Z vrvjo v vponki začutim olajšanje in obenem veselje. Zmaga.

Tudi to je plezanje. Zavestno iščeš mejo in upaš, da je nikoli ne boš dosegel¹. Izzivanje? Najbrž res. Sicer dandanes izzivamo že skoraj na vsakem koraku. Izzivamo že s tem, ko sedemo za volan, saj nikoli ne vemo, kdaj bo kakšna pijana budala ali voznik z izgubljenim nadzorom - zaradi iztrošenih pnevmatik in/ali neprilagojene hitrosti - v nas priletel. Ali naj zaradi tega opustimo vožnjo z avtomobilom? Izzivamo s preobilico zaužite hrane in holesterola, ter upamo, da nas ne bo srce izdalo oziroma mislimo, da se to nam že ne more pripetiti. Nič drugače ni s kajenjem in še bi lahko našteval. Torej, kaj nas žene, da počnemo vse te “ekstremne” stvari? S tem, ko jih počnemo, se zavestno odločimo tvegati. Nekaj nam le nudijo, sicer jih ne bi počeli. Kaj točno in kolikšno je pri tem tveganje, pa bo (najbrž) vsak pri sebi vedel.

Sledila je ena izmed mojih najlepših preplezanih smereh v celotnem dopustu. Rahlo previsna smer je potekala po izpostavljenem razu. Sicer dobri oprimki so na trenutke zahtevali veliko mero iznajdljivosti. Ampak plezarija je bila pa čisti užitek.

Kljub stopnjevanju vetra smo dolgo vztrajali s plezanjem, dokler nas na koncu ni sodra pregnala. Med vračanjem proti baznemu taboru smo složno izglasovali, da imamo počivanja čez glavo, ter tako ponovno zavijemo v Terre Sacree in splezamo kar smo zadnjič spustili. Če nič drugega bomo vsaj na sončku.

Na drugi strani velike plate je bilo po vodničku še nekaj smeri in moški del se je odločil, da pusti ženskemu delu rešilca malo zasebnosti², ter se kavalirsko podali v senčni del plezališča. Po samem dostopu se je videlo, da izbrani sektor ni bil dosti obiskan. Vseeno sem hotel plezati. Didier³ se je pripravljal na varovanje, medtem ko sem si izbiral smer. Dokaj gladka plata z minimalnimi razčlembami in nekaj vodoravnih špranj je izzvala mojo radovednost. Po vpetem prvem kompletu, sem malo višje poiskal primerne oprimke za roke ter stopil v eno izmed vodoravnih pok. Nisem bil pozoren in tako spregledal pomembno stvar. Notranjost poke je bila porasla z lišaji, zato je plezalka med obremenjevanjem izgubila stik s kamenino. Roki nista zdržali, tako da sem se za delček sekunde podvrgel znanim vplivom gravitacije. Ja, doživel sem svoj prvi plezalni padec. Sicer ne velik⁴, ampak padec je le bil. Obvisel sem na kompletu en meter od tal. Pred tem se je moja leva golen srečala s štrlečim koščkom korziške materije, tako da sem dobil naravni spominek. Lepo zahanzaplastanega sem ga še nekaj dni vedno nosil s seboj.

Priznam, da sem se padca ustrašil, vendar nisem hotel, da bi me zaznamoval. Rekel sem si, če ne splezam to smer, bom še nekaj časa nesigurno plezal. Zato sem počakal nekaj časa, da sem se umiril in nato poskusil znova. V drugo je šlo brez problemov.

Za konec smo na plaži ovekovečili razposajenost in neutrujenost.

Na poti v bungalov smo se še ustavili v nam dobro znanem Leclercu in nakupili potrebna majkajoča živila. Poleg tega smo še izvedli skoraj misijo nemogoče, saj smo plačali ter v kombi pretihotapili sadno torto brez vednosti slavljenke. Jasminelle je v naslednjih dnevih imela rojstni dan⁵, zato smo se odločili, da bomo predčasno praznovali in ji tako pripravili presenečenje.

Od navdušenja je kar solzico sreče potočila.

Nakar smo ji zapeli….

… da je lahko upihnila svečke…

… ki se niso zlahka vdale.

Sledil je žur do skoraj jutranjih ur, vendar smo vsi vedeli, da bomo zgodaj vstali. Za nov dan smo namreč imeli plane.

TBC …

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. sicer to bolj velja za alpinistično plezarijo, he he [↩]
2. najbrž smo se oboji imeli veliko za pomenit o dogodkih preteklih dni, he he [↩]
3. nadeli smo si francoske izpeljanke slovenskih imen [↩]
4. še dobro [↩]
5. takrat bi sicer bili že v SLO [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

V dobrih šestih mesecih, odkar sem se začel ukvarjati s (športnim) plezanjem, sem naredil eno goro fotografij. V vsem tem času sem opazil, da me fotografiranje v vertikali zelo veseli, četudi je naporno in bi šel včasih najraje rožice kadrirat. Vse skupaj jemljem kot velik izziv, ampak ne na račun osebne varnosti. Po lastnem izboru objavljam najboljše športno-plezalne utrinke. Zahvalil se bi tudi freeapproved “modelom”, ki so brez večjega ugovarjanja prenašali vse moje muhe.

Sonce, dolgo pričakovana žareča krogla, je le pokukalo izpod plašča težkih oblakov in nizkega pritiska. V vsej svoji toploti in siju nam je podaril obetavno in jutro polno planov. Pravzaprav enega - plezanje. Na brzino pozajtrkujemo in že se v kombiju vozimo proti najbližjemu plezališču. Približek plezalnega vodnička, ki smo ga posedovali, nas je usmerjal mimo centra Ajaccia v smeri Iles Sanguinaires, proti plezališču Terre Sacree.

Majhno, z lokalnim značajem obarvano plezališče premore ducat in še kakšno smer več , vendar si za začetek ne bi mogli izbrati bolj primernega telovadišča. Sicer neuplezani, smo se na granitne vertikale hitro privadili. Majhne razpokice so nudile dobre oprimke in stope in tako omilile začetno težko plezljivo¹ podobo.

Prva smer me je pustila z mešanimi občutki, vendar je vsaka naslednja preplezana potrjevala odličnost skale in posebnost granitnega plezanja. Kamorkoli s plezalko stopiš in obremeniš nogo, vse drži. Odprti prijemi mi v apnencu povzročajo nelagodje, vendar tukaj so prava fantazija. Spoznal sem plezanje na trenje - v pravem pomenu besede.

Med počitkom in malico sem v miru užival v okoliških razgledih.

Po dvodnevnem neprostovoljnem namakanju nam je martinčkanje vlilo novih moči. Saj vsak pozna občutek, ko se ves premražen nastaviš soncu in čutiš, kako se ti kri začne pretakati po žilah, a ne?. Paše za znoret.

Časa je bilo še dovolj, zato smo hoteli obiskati še eno bližnje plezališče. Rešilec² sem zapeljal proti zahodu, nato smo pred skrajno točko rta zavili s poti in se peš³ usmerili proti plezališču La Reta.

Po velikosti je še manjše od predhodnjega, vendar mi je, kljub veliki razdalji med lepljenci in pomanjkanju sidrišč, bilo skoraj ljubše. Groba skala in bližina morja sta premaknila jeziček na tehtnici.

Andrej se je podal v izkušnjam primerno težko in panoramsko smer. Ocena? Zame v vsakem primeru preveč. Sem raje spodbujal in užival v fotkanju.

Aktiven dan je bil za nami. Večerni sprehod do prevoznega sredstva nam polepša še spodnji utrinek.

TBC …

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. vsaj zame [↩]
2. naš kombi smo šaljivo poimenovali v rešilec, saj je bil poln pacientov [↩]
3. ob obali [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

V nedeljo smo se v okviru skupne ture dogovorili, da obiščemo Staničev vrh in poskušamo kaj splezati. Dostop skozi Repov kot nam je postregel z nevsakdanjim prizorom. Kako gromozanski plaz se je odtrgal s pobočij Planjave priča spodnja fotografija in sodeč po videnem, srčno upam, da se ni nihče v tistem trenutku sprehajal po tistih koncih.

Nadaljevali smo po nemarkirani stezici proti Staničevemu vrhu, še prej sem se seveda ustavil pri banjicah.

Z vrha so se nam ponujali lepi razgledi na greben Zeleniških špic ter ostale vršace.

Z 2×60 meterskm abzajlom skozi okno dosežemo votlino.

S Primožem se naveževa ter se odločiva za Čurkla ocenjenega s V+, 120 metrov. Pred nama se je v smer podala naveza Vlasta-Tine, zato jima odstopiva najino skico in opis smeri . Prvih 10 metrov posolirava in na smreki urediva varovališče. Plezava na način cug-cug, kjer si izmenjujeva vodilno vlogo. Tokrat je otvoritev plesa pripadala meni.

Smer ni navrtana, je pa zato¹ opremljena z redkimi klini. Kvaliteta skale je dobra, z izjemo spodnjega dela, kjer je prisotna večja krušljivost. Na vrhu pomalicamo, nato se odločimo za povratek v smeri pristopa, saj vreme nam je preprečilo, da bi okusili še kakšno smer. Bo pa za drugič, ker se še vrnem.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. na ključnih mestih [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

Končno hribi in to v pravem pomenu besede. Ana je hotela odpreti plezalno sezono, zato je iskala soplezalca, jaz sem si - kot popoln zelenec - za začetek zaželel pridobiti nekaj izkušenj z lažjimi smermi. Ne bi rad, da se mi takoj na začetku vse skupaj priskuti. Podpiram in v praksi udejanjam filozofijo zmernega napredka¹. Tako sva se nekaj dni nazaj mudila v okolici Male Raduhe in si izbrala smer ZZ z oceno IV+/IV, 120 metrov, 7 raztežajev.

Mihelič omenja udoben dostop do stene, vendar sva se zaradi letnega časa in obilico splazenega snega pošteno namučila. Omenjena markirana pot je bila na več mestih zasuta in težko sledljiva, zato sva ubrala svojo varianto in prečila snežišče po najlažji liniji. Napako sem storil, ker nisem s seboj vzel cepina, misleč, da ne bo potreben². Sprva ojužen sneg je pod steno postal bolj kompakten in brez cepina bi bilo nadaljevanje po začrtani smeri preveč tvegano. Spustila sva se nekaj metrov niže in naredila kratek obvoz. Ana je s cepinom lažje sestopila ter načela stopinje.

Čeprav je bilo snega še veliko, sva po krajšem iskanju našla vstopno mesto. Med navezovanjem in pripravo opreme sem imel malo treme³. Prav smešno se mi zdi, kako se stvari obračajo. Še nedolgo od tega, ko sem s hribi šele dobro začel⁴, sem gledal na plezalce z veliko mero občudovanja. Kaj vse si upajo.  Zame je bil to nedosegljiv svet, saj za kaj takega se enostavno nisem počutil, obenem me je bilo strah višine. Nakar, postopoma, s prebitim časom v gorah, sem ta nekoristni svet vzljubil. Z vsako turo bolj. Odpiral mi je nova obzorja in želja po obisku je vročično rastla. Z vsako turo sem tudi sam rastel, pa karkoli že to pomeni. Sedaj sem tu, stojim pod vstopom v smer in sem navezan z osebo, ki ji popolnoma zaupam.

Plezati v plezališču je eno, v hribih je pa to čisto druga pesem. Tukaj je skala dosti bolj razrahljana, tako da je potrebno vsak oprimek in stop prej preveriti. Varovala so nameščena dosti bolj na redko - če sploh so, sicer jih sam nameščaš po potrebi. Izbrana smer je po vodničku solidno opremljena, ampak kljub temu sva imela popolno alpinistično opremo, saj nikoli ne veš, kaj tiči za vogalom.

Vodstvo sem prepustil Ani, saj za krstno turo bo več kot dovolj, če bom zlezel kot drugi. Fotoaparat je ostal pod steno, ker sem ocenil, da bi me samo oviral⁵. Ana je s prvim raztežajem hitro opravila, sedaj je bila vrsta na meni. Na začetku sem plezal kot po jajcih, čeprav bi s takimi grifi v plezališču z lahkoto opravil. Kakšno vlogo ima psiha pri plezanju sem kar hitro ugotovil. Mehka kolena so me dobesedno ovirala in imel sem občutek kot da bom vsak čas padel. Po nekaj gibih sem se le zbral in sebe prepričal, da zmorem. Naprej je šlo dosti lažje. Še z izpostavljeno prečko sem brez težav opravil, pa čeprav jih ne maram kaj preveč. Plezanje je bilo v polnem teku in v četrtem raztežaju sva namesto kamina izbrala desno varianto po platasti zajedi. Sledilo je udobno prečenje po široki travnati gredi, čeprav je bilo na trenutke⁶ prav zoprno.  Sledil je vzpon po dokaj krušljivem razu in nato, v zadnjem in najlepšem raztežaju, preko rahlo previsne platke z odličnimi grifi. Na vrhu je bila sreča nepopisna, vendar nisva imela kaj dosti časa, saj se je vreme nekam čudno preobračalo. Mimo delno izsekanega skrotja sva se prerinila do markirane poti in sestopila na Durce.

Ustavila sva se na pijači pri koči in z veseljem pokramljala o opravljeni turi ter uživala v razgledih. Družbo nama je kasneje delal še pisan ptič, ki mu ne poznam imena⁷. Kaj takega v Ljubljani sigurno ne vidiš.

Ja, sreča je v malih stvareh.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. ”poočasi, ma sigurno” je moj moto [↩]
2. glede na to, s kakšno hitrostjo pobira sneg zadnje čase [↩]
3. pa še rima se, he he [↩]
4. takrat sem se držal le lažjih markiranih poti - od tod tudi ime blogu [↩]
5. nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem [↩]
6. zaradi rolerčkov [↩]
7. bo potrebno še kakšno knjigo o ptičih prelistati [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .