.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Ledno plezanje okrog Predela

Objavil bostopor, dne Petek, Januar 2, 2009

Ledno plezanje je burilo mojo domišljijo kar nekaj časa. Hotel sem doživeti občutek, ko zasadiš jeklen okel v led in s pomočjo derez začneš premagovati višino. Po drugi strani me je malo skrbelo ali bom tega sploh zmožen, saj je znano, da je ta zimski šport zelo utrudljiv.

Prvi januar je ponudil odličen uvod v novo leto. Navsezgodaj, medtem, ko je večina šele dobro prikrokala domov, se je trio podal proti Italiji in naprej na Predel. Na znanem in zadnje dneve polemiziranem odcepu nas je pričakalo darilo sosedov. Sredi ceste so italijani postavili tablo “ZAPRTO za promet”. Tu je par vzdrževalcev kolovratilo z bagerjem in vodja nam je že od daleč nakazoval, da prehod ne bo možen. Po krajšem pogovoru izvem, da je problem v padlem drevju. Ker smo imeli pomisleke glede verodostojnosti navedb1, smo se, ne zmeneč za prepoved, odpeljali proti prelazu. Če ne bo prehodno, se lahko v vsakem primeru obrnemo, si rečem. Pohoblana cesta je vseskozi omogočala srečevanje dveh avtomobilov, padelga in požaganega drevja smo videli le za vzorec. Toliko o prijaznih sosedih.

Strma grapa.

Strma grapa.

Po spustu po strmi grapi nas pričaka fantastičen pogled. Ledna zavesa Predelice (3+, 85°/75°) se drzno pne v višave. Ob pogledu na tvorbo, me spreleti občutek strahospoštovanja. Še dobro, da sta Tadej in Jani izbrala sosednjo Levo grapo  za ogrevanje. Slednja je bila krajša in prijaznejšega naklona (2/3, 40°/60°). Ravno pravšnja za začetnika.

Leva grapa pod Ruševo glavo.

Leva grapa pod Ruševo glavo.

Ker nismo vedeli, kaj nas bo čakalo na koncu prvega raztežaja2 je Tadej izvedel Abalakova3 in tako preizkusili kvaliteto ledu.

Predpriprave.

Predpriprave.

Uvrtavanje lednega vijaka.

Uvrtavanje lednega vijaka.

Po cca. 20 metrih odličnega leda in nekaj malega skalovja je Tadeja dočakal svedrovec, tako da za varen abzajl je bilo poskrbljeno. Bil sem na vrsti in prav z veseljem sem zasadil cepin. Noro. Led je bil odličen, da so cepini in dereze prijemale kot za stavo. Vršni skalni del mi je povzročal malo preglavic, ampak s pomočjo Tadejevih napotkov sem z njim gladko opravil.

Prvi stiki z lednim plezanjem.

Prvi stiki z lednim plezanjem.

V zgornjem nadstropju sta Jani in Tadej uprizorila prosto hitrostno plezanje.

Uživača.

Uživača.

Skupinska.

Skupinska.

Tanek led nam je onemogočil napredovanje, zato opravimo abzajl in se napotimo k prej omenjeni zavesi.

Abzajl.

Abzajl.

Posladek smo si pustili za na konec. Ohrabljen z začetno zmago, sem se prav veselil srečanja z lepotičko. Medtem, ko je Jani varoval Tadeja, sem vestno dokumentiral dogajanje. Videti je bilo, kakor da bi celotna Postojnska jama stopila na plano.

Predelica.

Predelica.

Tadej v elementu.

Tadej v elementu.

Skoraj na vrhu.

Skoraj na vrhu.

Zabijam cepina, dvigujem noge. Višinski metri se pridno kopičijo, obenem stalno bolj čutim utrujenost fizičnega. Majhna kilometrina in nenavajenost začneta kazati svoje zobe, saj v zgornji četrtini, ob zabijanju, mi levi cepin večkrat odbije v stran. Ponovno zamahnem, cepin se dobro spoji z okolico. Premaknem težišče, ko začutim, da zgornja desna opora začenja popuščati. Nato zaslišim praskajoči zvok derez in takoj za tem občutim olajšanje v okončinah. Visim na vrvi. Lepotička se ne vda tako zlahka, jaz pa še manj. Iztisnem še tisto malo moči iz sebe in se prilepim nazaj v njen ledeni objem. Vztrajnost je moja vrlina. Malo zatem sem že pri Tadeju, kjer se vpnem v štant. Prvi raztežaj Predelice4 mi je posrkal skoraj vse moči, tako da sem še kar nekaj časa lovil sapo. Še fotkanja v idiličnem okolju s stenami obdanih tolmunčkov in slapov nisem bil sposoben. Ja, ledno plezanje je naporna reč.

Sledila sta še dva kratka in definitivno lažja raztežaja v ozki soteski. Po drugem raztežaju sem ponovno prišel do moči in zabeležil dogajanje.

Tretji raztežaj.

Priprava na tretji raztežaj.

Pogled v spodnje nadstropje:

Divje.

Divje.

Vseskozi nas je Loška Stena5 nemo opazovala.

Lepo.

Lepo.

Pot je skoraj napeljana.

Pot je skoraj napeljana.

S strmo sotesko smo opravili in do avta nas je čakal skoraj lahkoten sprehod.

Ledno plezanje me je izmučilo, dotolkel pa me je Tadejev štrik, ki je ves prepojen z vodo in obdan z ledno oblogo prispeval zajeten dodatek k teži v mojem nahrbtniku. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da je nadimek vsakega začetnika pač “šerpa”. Nekako sem se moral oddolžiti za odlično Janijevo in Tadejevo mentorstvo in budno spremljanje. Hvala obema, izvrstno sem se imel.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. saj je bila cesta en dan nazaj prevozna []
  2. štant, možnost abzajla, napredovanje, … []
  3. brez zatiča, ki je doma ostal []
  4. cca. 35m vertikale naklona 80° []
  5. z veliko začetnico, prosim []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Ledno plezanje okrog Predela”

  1. Darja Darja pravi:

    Tole zgleda hudo noro. Pa lepooooo v vsem tem ledu. Prav magično.

  2. bostopor bostopor pravi:

    Sicer je bil “zanimiv” dostop do slapov, ampak se je splačalo. Ko vidiš, česa vse je zmožna mati narava, samo obnemiš. Enkratno.

    A imaš kakšne probleme s fotkanjem v mrazu? V navodilih za moj mlinček piše, da je njegova delovna temperatura med 0°C in 40°C. Zadnjič, na Storžiču, pa je (bogi) delal brez problema na -12°C. No, se mi vseeno ne zdi ravno zdravo ga toliko časa izpostavljati tako nizkim temperaturam.

  3. Darjas pravi:

    Jaz imam probleme… Malo pod nulo mi precej počasneje dela. Težave z ostrenjem in podobno…

  4. bostopor bostopor pravi:

    @Darja: No, meni je tudi za odtenek počasneje fokusiral, drugače pa BP. Sicer, pri takem mrazu je vse upočasnjeno, tudi človek. :) Sem si domislil nekaj, kar bi znalo izboljšati delovanje aparata v takih razmerah… Moraj še prej izdelati in preizkusiti. Če bo stvar kaj pomagala, sledi objava….