Storžič po Kramarjevi smeri
Objavil bostopor, dne Nedelja, Januar 4, 2009
Dolge in aktivne praznike sem v soboto zaključil z obiskom Storžiča. Pretežno debeluharska zasedba se je v osojne stene dvatisočaka podala po Kramarjevi smeri. Sama pot do vstopa v grapo je bila malo sitna, saj je bilo veliko napihanega snega na trdi podlagi.
Ker je ostala trojica imela namen odsmučati/odboardati z vrha in ker sem bil tokrat edini pešak, sem ramena še dodatno obtežil s štikom. Grapa je super obetala. Kmalu prispemo do prvega skalnega skoka, kjer Tine pripravi varovanje.
Niti se nisem dobro obrnil, je Tadej bil že skoraj na vrhu ovire.
Z napredovanjem je naklonina zložno naraščala.
Približevali smo se drugemu skoku.
Tukaj smo oviro obvozili po desni, tako da vrvi nismo uporabili. Čeprav bi jo lahko, saj je bilo kar izpostavljeno. Psiha je začela pritiskati, ko sem hotel obiti skalo in se pri tem z nogami opiral zgolj s površino polovice stopala. Pogled na strma pobočja niso bili nič kaj ohrabjujoči. V takih trenutkih začneš najbolje spoznavati sebe, kako deluješ in koliko se lahko koncentraš v danem trenutku. Gašper, ki je bil za menoj, je gledal in se potihem spraševal1, zakaj toliko mencam, ampak ko je prišel na vrsto, me je razumel, bil je na enakem.
Po bivaku se je teren naglo dvignil, zatem pa je sledila sitna prečnica, kjer moreš stransko2 premikati noge iz stopinje v stopinjo. Pri tem si skozi pomagaš s cepini, ki jih z ratiščem in oklom zabadaš v kompakten sneg. Po prečnici mi je malo odleglo v psihološkem smislu, fizično so noge še kar naprej veselo pele.
Tudi po prečnici naklon terena ni popuščal. Še pogled navzdol:
Tretji in zadnji skalni skok je najdaljši. Tu smo, ob primernem varovanju, izvajali neko čudno mešanico lednega in drytoolinga3. Zanimivo je bilo spoznanje kam in kako vse lahko vtakneš/zatakneš cepin.
Tako, do vrha smo imeli le še lučaj, ki pa ni bil ravno od muh. Strmina se je še bolj približala vertikali. Naposled, ves zadovoljen, dosežemo vršni greben, katerega so božali sončni žarki.
Pogledi so bili navdušujoči. Spočiti in okrepčati se pri takih razgledih, je enkratno.
Sledila je še obvezna skupinska fotka.
Detajl vršnega simbola:
Po 20 mintni pavzi, smo se morali podvizati in se posloviti od vrha. Čakal nas je še sestop, ki smo ga izvedli – zaradi manjšega naklona – po Žrelu. Smučarji so se z veseljem zapeljali v grapo, sam sem pa lepo na easy ritensko sestopal. Nikamor se mi ni mudilo, pa tudi hiteti nisem hotel, saj sem imel veliko dela s samim seboj. Veliko je bilo za premleti o tej lepi, ampak naporni turi.
. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
Ponedeljek, Marec 16, 2009 12:30
Ej ampak slika 11 pa trga gate!
Lep vzpon. Enkratne slike!
LP