.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Pod Montažem

Objavil bostopor, dne Petek, Februar 27, 2009

Dva tedna nazaj smo se potikali na drugi strani meje, v zahodnih Julijcih. Morda je nova destinacija botrovala k temu, da se je nedeljske rekreacije udeležila zajetna gručica navdušencev. Za en mali bataljon nas je bilo. Da bi strnjeno hodili, mi je bilo že takoj na začetku jasno, da je čista utopija. Že po nekaj ovinkih snežne avtoceste smo se pomalem razgubili, saj je vsak imel svoj tempo. Sam sem jo mahnil naravnost navzgor, po gazi, saj gneča različnih rekreativcev mi ni bila preveč po godu. Imam raje tišno in mir, he he.  Okolica pa taka, da sapo loviš. Takoj ko smo prestopili gosto mejo iglavcev so nas, kamorkoli si pogledal, spremljala pocukrana ostenja.

Zame novi svet.

Zame novi svet.

Montaž.

Montaž.

Problemček je nastal že na platoju Pecol, saj se na izhodišču nismo nič zmenili, kje se dobimo. Konec koncev, četudi bi se hoteli kaj zmeniti, ne bi bilo nič od tega, saj se je velika večina tukaj prvič potepala.

Panorama vršakov.

Panorama vršakov.

Tako smo nemočno lovili signal in klicarili zdaj enega, zdaj drugega in bentili. Veter je na trenutke pošteno bril in ohlajal naša pregreta telesa, zato se odločimo in nadaljujemo proti pobočju Montaža.

Pogled nazaj.

Pogled nazaj...

...in naprej, kar nas čaka.

...in naprej, kar nas čaka.

Tu se je šele kalvarija pešakov začela, saj pomrznjena skorja ni zdržala teže in udiralo se nam je, da je bilo veselje. Monika in Mare pobegneta naprej, sam pa izgovarjajoč na fotkanje1, veselo lovim sapo. Vmes si privoščim še kratko malico in krenem naprej. Pogled na lokacijo sotrpinov me malo demoralizira, vendar takoj odmislim, saj se izza kuclja iznenada prikaže Rastko. Ob vznožju vzpetine naju pričaka še Mare, pogled v breg proti sedlu med Špikom Hude police in Vrhom Brd2 pa razkrije, da imamo opravka s pravo gazelo. Monika nas je namreč pustila krepko nižje in tako moškemu ponosu zadala pošteno zaušnico.

Strmo v breg.

Strmo v breg.

Namesto, da bi zložno pridobivali na višini in ji sledili, smo izbrali skoraj navpično smer po plazovini, kjer je sneg bil občutno kompaktnejši. Vztrajno zmanjšujemo prednost vodeče, vendar utrujenost in pomanjkanje tekočine zahtevata svojo ceno. Zaostanem, vendar kljub rahlim krčem v nogah ne popustim3. Začnem si postavljati manjše cilje in štejem korake, ko se bom ponovno nadihal. Panorama pa kot vedno božanska.

Z odprtimi usti.

Z odprtimi usti.

Pogled proti sedlu.

Pogled proti sedlu.

Čez čas pridem do mesta, od koder se je videlo sedlo in kopico ljudi na njem. Sprva nisem vedel, kdo so ti ljudje, vendar z vsakim pridobljenim metrom so mi barvne kombinacije gamaš, hlač in jaken postajale bolj znane. Naši so, si rečem. Očitno imamo enak nos, da vedno rinemo na enako mesto, četudi se prej nič ne zmenimo, he he. Ravno so pričeli s spustom in občasni vzkliki sreče so nakazovali, da se jim pošteno godi (eh, ti turnaši). Vestno zabeležim vijugajoče sledi in dogajanje.

Pričetek spusta.

Pričetek spusta turnašev, jaz pa krepko vkopan.

Nadaljujem, nakar se znajdem v nelagodni situaciji, ko prilezem do mesta v prečnici, kjer sem se dobesedno vkopal. Naklonina je bila približno 45°, zgoraj petcentimeterska skorja, pod njo pa mehko, da sem z vsakim poskusom napredovanja pristal v snegu do jajc. Moral sem pošteno dvigniti nogo, če sem jo hotel izvleči iz snega. Naslonim se na skorjo, obremenim in se dvignem do polovice, ko se le-ta vdre in ponovno pistanem v začetnem položaju. Frustrirajoče, še toliko bolj, ker je tri metre nad menoj bila Rastkotova gaz. Poskusim še parkrat, a vedno brez uspeha. Sem že začel razmišljati, da se bi kar spustil po pobočju, vendar sta mi trma in vztrajnost dejanje preprečila. Rekel sem si, da na tisto sedlo pridem, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredim. Od vse jeze in neuspehov sem parkrat sočno zaklel. Pomaga pri sproščanju, preverjeno.  Tako razbremenjen in olajšan, se z nogo iztegnem čimdlje in skušam čimmanj obremeniti podlago. Pri tem palice zapičim čimvišje in se tako splazim iz te požiralnice energije. Ves zadovoljen dosežem gaz, po kateri je bila hoja prava katarza.

Mesto, kjer sem se vkopal.

Mesto, kjer sem se vkopal. Lepo je vidna dvojna gaz.

Z vrha me spodbujajo in ko se jim pridružim, me dočaka nepričakovana postrežba: Monika s čajem v roki, Rastko pa s čokolado. Imel sem dvojni razlog za veselje. Občutek biti v tako lepem okolju z ljudmi, ki jim je mar, je zasenčil in postavil osvojitev sedla v ozadje.

Gore so odličen poligon na katerem lahko spoznaš svoj značaj. Postavijo ti zrcalo v katerem se lahko vidiš, kako odreagiraš v dani situaciji, koliko si vztrajen in sposoben se skoncentrirati v kočljivi situaciji.  V tem svetu se ne moreš skriti in se poistovetiti z avtom, ki ga voziš, s službo, ki jo imaš in z vso materialno kramo, ki jo poseduješ. Tukaj si sam s prvinsko naravo, tukaj domuje človeška bit.

Čuvaj gorske lepote.

Čuvaj gorske lepote.

Skupinska.

Skupinska.

Po okrepčilu, počitku in obveznemu fotografiranju je sledil zabavnejši del dneva. Rastko in Mare sta nataknila alpske smuči, midva z Moniko sva se pa spustila po riti po pobočju. Da je šibalo, ne rabi posebej razlagati.

Še nekaj fotk s povratka v dolino, ko je sonce začelo svojo pot k počitku:

Pogled proti našim koncem.

Pogled proti našim koncem.

Temu se reče zimski kič.

Temu se reče zimski kič.

A je potrebno še kaj dodati?


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. he he []
  2. upam, da so dobljene informacije pravilne []
  3. tokrat sem premalo tekočine vzel s seboj!!! []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

3 odgovorov v “Pod Montažem”

  1. mare mare pravi:

    Malo z zamudo, pa vendar: fotke kot vedno vrhunske, ob zapisu sem se pa tudi nasmejal, he he … trma! :D

  2. bostopor bostopor pravi:

    Hvala Mare. Gore skušam prikazati skozi svoje videnje in doživljanje in tu pa tam začinim s kančkom samoironije. Bi rekel, da se v gorah telo izmuči, medtek ko se duša spočije ;)

    Ja, trma pa sem res, he he.

  3. LeVaK pravi:

    Waaaaaa kake slike!!!!

    To tudi sam vsakič rečem, ko pregledujem slike, ki jih slikam z L objektivom. Ne moreš verjeti, kakšna je razlika med KIT objektivom in enim z dobrim steklom. Sandi, odlične slike v vse objavah, komaj čakam slike iz našega popotovanja. Glede na tukaj videne bodo špica.

    Ja, Monika vas je pa pošteno nažgala… Jaz sem jo ta vikend videl samo na ravnini, za prvim ovinkom sem jo zgubil(no, pa tudi vse ostale:P). Boh ne dej, da bi imela še turne dile. Bi ona tale dan 2x smučala:)

    Matej