.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Marec 2009

Po Bosovi grapi na Brano

Objavil bostopor dne Torek, Marec 24, 2009

Po nekaj vikendih frikanja na primorskem, sem si ponovno zaželel snega in gorskega pridiha. Odločitev je padla, da gremo tokrat pogledat v KS Alpe. Če bodo razmere ob vstopu dobre, se napotimo v Bosovo grapo in naprej na Brano, sicer samo do Kamniškega sedla. Glede na letni čas in stanje v gorah, se je na take ture potrebno zgodaj podati, zato smo iz prestolnice odrinili že ob 5:30. Pot do Jermance je bila v celoti kopna.

Pred vstopom v grapo pospravimo palice in se opremimo z železjem.

Primerno opremljeni se podamo v grapo.

Primerno opremljeni se podamo v grapo.

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v zimski pohodi | 2 komentarjev »

Frikanje in Črni Kal

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Marec 9, 2009

Sobota je bila kot naročena za tovrstno aktivnost, saj so me snežne razmere in povečana nevarnost plazov  odvrnile od obiska gora. Čeprav skoraj lokalec, sem plezališče prvič obiskal, prvič se potikal pod skalnim kraškim robom. Priznam, da me je pošteno navdušil. Navpična, ponekod  25 metrov visoka in široko raztezajoča stena, je nudila dovolj prostora za vse plezalske navdušence, ki jih po prebujenem zimskem spanju ni manjkalo. Tudi mi smo našli svoj kotiček in za segrevanje začeli z lažjimi smermi. Kot zelenec se še ne počutim, da bi prvi plezal, tako da sem napeljavo štrika prepustil izkušenejšim. Pa saj bo še priložnosti tudi za tak način plezanja, konec koncev sem le drugič v pravi skali. Dan je minil v zaveternem, sončnem in panoramskem okolju, kjer smo v odlični družbi veselo brazdali dlani in napenjali mišice.  Z izkupčkom sem bil več kot zadovoljen; kljub navijanju v roke, mi je uspelo opraviti s smermi z oceno 5c, pa čeprav na top-rope.

Prilagam še nekaj fotografij:

Segrevalna.

Segrevalna.

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v športno plezanje | 7 komentarjev »

Zimski Kanjavec

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Marec 9, 2009

Prejšnji petek nam je Tine posredoval Bricevo povabilo, da se pridružimo in tako aktivno preživimo vikend v neokrnjeni naravi. Od vseh debeluharjev sva, poleg Tineta, bila z Moniko edina, ki sva se povabilu odzvala1. Štartali naj bi v petek popoldne in plan je bil, da v soju čelk pridemo do planine V Lazu. Zaradi vseh organizacijskih prigod, smo se v Bohinjski Bistrici dobili krepko v objemu noči. Tu smo se spoznali z ostalimi akterji: Mitja, Matej, Franci in Pavle2.

Čeprav v Lazu sem že bil, sem vesel, da so nas počakali, saj v noči bi najverjetneje zašli s poti. Z avtomobili krenemo v klanec z željo, da čimviše prilezemo in si tako skrajšamo mukotrpne višince pri sestopu. Kolesnice so bile precej globoke in že po nekaj deset prevoženih metrih mi podvozje ni bilo več hvaležno. Zaradi snega je spodaj vse hreščalo, a drugega kakor riniti naprej nisem mogel. Spomnem se, da so sekunde trajale celo večnost, preden sem našel mesto, kjer sem lahko parkiral jeklenega konjička. Še dobro, da so bile temperature prijazne in sneg tako ni bil pretrd. Za trenutek mi je bilo skoraj žal, da sem prišel, a me je že nasmejal Tinetov rek: “Do koder lahko avto vozi, alpinist ne hodi”. Preložimo in na brzino zbašemo vso opremo v večji kombi, ki nas je kakor vreče krompirja pripeljal do izhodiščne točke. V vsej naglici sem med prelaganjem pozabil denarnico v avtu in to na vidnem mestu. Saj najverjetneje bi me ob prihodu pričakala s celo šipo, ampak zakaj bi dajal priložnosti3, če to ni potrebno. Po drugi strani bi sicer non-stop mislil na to in od ture ne bi imel kaj dosti. Tako sem stekel ponjo in se že pred samim skupinskim odhodom ogrel na delovno temperaturo.

Sama pot je sprva potekala po zasneženem makadamski poti, nato pa strmo zavila v breg in nas vijugajoč med smrekami peljala daleč stran od civilizacije. Nebo je bilo brez oblačka in polno zvezd. Moniko sem prosil, naj za trenutek ugasne čelko in zazrt v nebo sem imel svoj minutni odklop. Vsepovsod temna tišina, visoko zgoraj pa le sijoči biserčki brez kakršnegakoli svetlobnega onesnaževanja! Kako božansko, kaj takega v dolini vsekakor ne doživiš.

Po pregaženih 3 urah in pol, smo izmučeni prispeli do koče polni gostoljubja, saj nam Stane – še preden smo se dobro razpakirali -  takoj postreže s toplim čajem. Človek v takih trenutkih ne potrebuje velikih reči. Le pristen nasmeh in skodelico toplega napitka. Po okrepčilu in kratkem pogovoru me je kmalu zmanjkalo. Horizontala je vabila. Jutri bo še pestro, pomislim.

Jutranji okoliški pogledi me očarajo. Vse je prekrito z debelim belim prtom, pod katerim se ostrešja stanov dobesedno šibijo.

Jutranji pogled proti Lazoviškemu prevalu.

Jutranji pogled proti Lazoviškemu prevalu. Levo Debeli vrh, desno Ogradi.

Preberi preostanek članka »


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. že prav, ne vejo, kaj so zamudili, he he []
  2. če sem si zadnje ime dobro zapomnil, saj sem slab z imeni []
  3. časi se spreminjajo in žal tudi ljudje, ki obiskujejo gore []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v zimski pohodi, Šoder | 7 komentarjev »