.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Zimski Kanjavec

Objavil bostopor, dne Ponedeljek, Marec 9, 2009

Prejšnji petek nam je Tine posredoval Bricevo povabilo, da se pridružimo in tako aktivno preživimo vikend v neokrnjeni naravi. Od vseh debeluharjev sva, poleg Tineta, bila z Moniko edina, ki sva se povabilu odzvala1. Štartali naj bi v petek popoldne in plan je bil, da v soju čelk pridemo do planine V Lazu. Zaradi vseh organizacijskih prigod, smo se v Bohinjski Bistrici dobili krepko v objemu noči. Tu smo se spoznali z ostalimi akterji: Mitja, Matej, Franci in Pavle2.

Čeprav v Lazu sem že bil, sem vesel, da so nas počakali, saj v noči bi najverjetneje zašli s poti. Z avtomobili krenemo v klanec z željo, da čimviše prilezemo in si tako skrajšamo mukotrpne višince pri sestopu. Kolesnice so bile precej globoke in že po nekaj deset prevoženih metrih mi podvozje ni bilo več hvaležno. Zaradi snega je spodaj vse hreščalo, a drugega kakor riniti naprej nisem mogel. Spomnem se, da so sekunde trajale celo večnost, preden sem našel mesto, kjer sem lahko parkiral jeklenega konjička. Še dobro, da so bile temperature prijazne in sneg tako ni bil pretrd. Za trenutek mi je bilo skoraj žal, da sem prišel, a me je že nasmejal Tinetov rek: “Do koder lahko avto vozi, alpinist ne hodi”. Preložimo in na brzino zbašemo vso opremo v večji kombi, ki nas je kakor vreče krompirja pripeljal do izhodiščne točke. V vsej naglici sem med prelaganjem pozabil denarnico v avtu in to na vidnem mestu. Saj najverjetneje bi me ob prihodu pričakala s celo šipo, ampak zakaj bi dajal priložnosti3, če to ni potrebno. Po drugi strani bi sicer non-stop mislil na to in od ture ne bi imel kaj dosti. Tako sem stekel ponjo in se že pred samim skupinskim odhodom ogrel na delovno temperaturo.

Sama pot je sprva potekala po zasneženem makadamski poti, nato pa strmo zavila v breg in nas vijugajoč med smrekami peljala daleč stran od civilizacije. Nebo je bilo brez oblačka in polno zvezd. Moniko sem prosil, naj za trenutek ugasne čelko in zazrt v nebo sem imel svoj minutni odklop. Vsepovsod temna tišina, visoko zgoraj pa le sijoči biserčki brez kakršnegakoli svetlobnega onesnaževanja! Kako božansko, kaj takega v dolini vsekakor ne doživiš.

Po pregaženih 3 urah in pol, smo izmučeni prispeli do koče polni gostoljubja, saj nam Stane – še preden smo se dobro razpakirali -  takoj postreže s toplim čajem. Človek v takih trenutkih ne potrebuje velikih reči. Le pristen nasmeh in skodelico toplega napitka. Po okrepčilu in kratkem pogovoru me je kmalu zmanjkalo. Horizontala je vabila. Jutri bo še pestro, pomislim.

Jutranji okoliški pogledi me očarajo. Vse je prekrito z debelim belim prtom, pod katerim se ostrešja stanov dobesedno šibijo.

Jutranji pogled proti Lazoviškemu prevalu.

Jutranji pogled proti Lazoviškemu prevalu. Levo Debeli vrh, desno Ogradi.

Kanjavec nas čaka, ampak najprej moramo opraviti z Lazoviškim prelazom.

Planina v Lazu.

Planina v Lazu.

O, lepota.

O, lepota.

Ob takih razgledih, me ne čudi, da človek pozabi na časovnice.

Lazoviški preval in Ogradi.

Lazoviški preval in Ogradi.

Pot smo nato nadaljevali pod senčnimi stenami Debelega vrha, kjer si moral,zaradi občasnega pomrznjenega snega, biti malo bolj pozoren. Morebiti zdrs se bi sicer končal z varnim iztekom, ampak precej nižje.

Pd stenami Debelega vrha.

Pod stenami Debelega vrha.

Debeli vrh.

Pogled nazaj: Debeli vrh.

Gaz.

Gaz.

Hribarice, kljub svoji pusti poletni obleki4 poskrbijo za odlične razglede na okoliške vrhove…

Videz vara, saj se ve, kateri je višji.

Videz vara, saj se ve, kateri je višji.

… in v daljavi naš cilj:

Dvoglavi Kanjavec.

Dvoglavi Kanjavec.

Pot pod noge, čaka nas še 300 višincev.

Krn kar zbode v oči.

V daljavi Krn kar zbode v oči.

Naporna tura je začela kazati zobe, utrujenost je bila več kot prisotna. Najbolj so jih skupila meča, ker strmina ni dopuščala stika s celotno površino stopala. Moral si namreč konico čevljev zabijati v kompakten sneg. Turnim smučarjem je bilo to prihranjeno.  Po dobrih 4 urah gaženja sem dosegel vrh, kjer so razgledi poplačali ves vloženi trud.

Razgledi.

Razgledi.

Sosed.

Sosed.

Sledila je še skupinska:

Za spomin.

Za spomin.

Sledil je še sestop, ki so ga nekateri odsmučali.

Bric v akciji.

Bric v akciji.

Pavle v akciji.

Pavle v akciji.

Med sestopom, takoj pod vrhom,  Moniki zdrsne, a se kar hitro zaustavi. Razen zlomljene palice in povišanega srčnega utripa, se je vse v redu končalo. Napaka je bila storjena že na samem vrhu, saj naju je dobro udirajoč sneg zavedel in zato si nisva takoj nataknila dereze. Napako sva takoj popravila. Sneg je bil naravnost obupen, vsake tri, štiri korake si moral odstraniti dvokilsko coklo z njih, sicer se bi zdrs ponovil. Človeka ob takem, kar mine. Ja, saj vem, turne si je potrebno nabavit.

Poledenelo pobočje.

Poledenelo pobočje in sledi predhodnikov.

Pod Lazoviškim prevalom spoznava sipatično živalico, ki se nama je takoj prikupila. Očitno tudi Monika njej:

Predanost.

Predanost.

Sonce je pošteno nabijalo, mehčalo sneg in ura je bila dve popoldne, ko sem se kot zadnji5 primajal do planine. Ravno pravi čas, saj je s strmejših pobočjih v daljavi kar letelo in bobnelo.

Do počitka in okrepčila me je ločilo le nekaj korakov, vendar sem pred tem zavil s poti, saj se nisem mogel upreti spodnjemu motivu.

Ne popuščam.

Ne popuščam.

Po skoraj urni pavzi in martinčkanju v idiličnem in neokrnjenem okolju6 smo se od ostalih poslovili in se podali proti dolini. Kot ponavadi, se je pot do avta vlekla kot čreva in nisva videla ure, da sezujeva težka obuvala. Upravičeno, saj sva ta dan opravila 1000 metrov vzpona ter 2000 sestopa. Za pešaka več kot dovolj.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. že prav, ne vejo, kaj so zamudili, he he []
  2. če sem si zadnje ime dobro zapomnil, saj sem slab z imeni []
  3. časi se spreminjajo in žal tudi ljudje, ki obiskujejo gore []
  4. zame je ta konec sinonim za lunino površje []
  5. že spet, damn []
  6. upam, da bo tako tudi ostalo, saj je planina V Lazu med redkimi, do katere se ni možno pripeljati z motoriziranimi sredstvi []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

7 odgovorov v “Zimski Kanjavec”

  1. mare mare pravi:

    Uau, kako ste uživali! Zeloooo lepa reportaža!

  2. LeVaK pravi:

    No evo, pa sem dočakal še ta hude fotke. Mater Sandi, nore slike! Sedaj mi je žal, da nisem stisnil in šel z vami do Kanjavca. Samo ne vem kako bi prismučal nazaj, saj so me že izza Debelega vrha bolele noge ko hudič:) Vzpon naravnost gor škoduje, ne hodijo smučarji zastonj cik-cak:)

    Ja, vikend je bil nor, škod ker nista mogla ostati še naslednji dan. Vreme je bilo pravtako odlično, le veter je bil malo bolj hladen.

    Matej

  3. Zunaj.si » Blog Archive » Vikend na planini v Lazu - poplačan trud pravi:

    [...] Tudi Sandi je objavil svoj opis poti in slike na svojem blogu. Ogled obvezen, že zaradi [...]

  4. bostopor bostopor pravi:

    @Mare: Hvala! Ja, fajn je bilo, vreme pa kot si videl božansko. Malo sicer sva se naštanfala, ampak je bilo vredno. Počakaj, da nabavimo turne, potem ste opleli ;)

    @Levak: Sorry za zamudo s komentarji v prejšnjih objavah, ampak te dneve sem imel malo gužve.. Hvala tudi tebi. Sem mnenja sicer, da ni pametno pretiravati, če tako telo veleva. Sicer bo še priložnosti in razmer, da bomo kakšno turco ponovili. Veselje do gora, pa ne splahne tako hitro, a ne? Uživaj.

  5. LeVaK pravi:

    Ja, če si umislite še turne, vas ne bo več za ulovit:)

    Ja, pretiravati se ne splača, ker potem mine veselje in vse skupaj postane muka, kar pa nekako ne želimo. Veselje do gora je pa vsak dan večje, ne manjše:) Še dobro da smo doma v Sloveniji in ne v kakšni Belgiji ali pa Madžarski:)

    lp, Matej

  6. Mari pravi:

    Hudo! Lepo, tega del v zimski preobleki ne poznam, pred mnogimi leti sva šli s prijateljico vse od Vogla, Komne, Sedmerih, Hribaric, Velega polja pa do Kredarice. Bilo je tudi čudovito, Morda malo bolj ledeno, kot sedaj. Ja to ostane za tiste dni, ko ne moreš več na take poti. Pa hvala za slike, res so čudovite, vsaj tako lahko še uživam Lp

  7. Anonimnež pravi:

    pravljica , ki jo le redkokateri navaden zemljan doživi ….lepo