.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Po Bosovi grapi na Brano

Objavil bostopor, dne Torek, Marec 24, 2009

Po nekaj vikendih frikanja na primorskem, sem si ponovno zaželel snega in gorskega pridiha. Odločitev je padla, da gremo tokrat pogledat v KS Alpe. Če bodo razmere ob vstopu dobre, se napotimo v Bosovo grapo in naprej na Brano, sicer samo do Kamniškega sedla. Glede na letni čas in stanje v gorah, se je na take ture potrebno zgodaj podati, zato smo iz prestolnice odrinili že ob 5:30. Pot do Jermance je bila v celoti kopna.

Pred vstopom v grapo pospravimo palice in se opremimo z železjem.

Primerno opremljeni se podamo v grapo.

Primerno opremljeni se podamo v grapo.

Snežne razmere so bile odlične, dereze in cepini so lepo prijemali in hoja mi je bila v užitek.

Začetno segrevanje.

Začetno segrevanje.

Vzpenjanje po stopnicah.

Vzpenjanje po stopnicah.

Na poti do prvega skalnega skoka.

Na poti do prvega skalnega skoka.

Grapa je bila odlično zalita, tako da je napredovanje do skoka potekalo brez zastojev. Tu se je pa veselje šele začelo. Še sedaj se mi smeji, ko pomislim o zvoku, ki ga cepin spušča, ko se sreča s trdim, kompaktnim vendar ne pomrznjenim snegom. Oglašanje škripavčka je zame podobno, kakor je naprimer za dirkače rohnenje bolidov ali pa pršičasta flanka za turne smučarje. Skratka, uživancija!

Mare je opravil s skokom.

Mare je opravil s skokom.

Pogled v drugo stran nas je opomnil, da imamo še kar nekaj do izstopa iz grape.

Kaj nas še čaka.

Kaj nas še čaka.

Med pavzo, ko se kri polni s tako potrebnim kisikom, sem se malo razgledoval in užival.

Dohajanje na Planjavi.

Dohajanje na Planjavi.

Še malo višje.

Še malo višje.

Veselje.

Veselje.

Na izhodu iz grape nas dočaka Kaptanova glava.

Kaptanova glava.

Kaptanova glava.

Še pogled na prehojeno pot:

Bosova grapa.

Bosova grapa.

V primerjavi s Kramarjevo grapo Storžiča, je Bosova občutno lažja1.Pot smo nato nadaljevali po grebenu vse do vrha Brane.

Po robu do vrha.

Po robu do vrha.

Ponujeni razgledi – kot ponavadi – so bili božanski.

Grintovec, Skuta in Rinke.

Grintovec, Skuta in Rinke.

Od izstopa grape do vrha Brane smo potrebovali dobro urco časa. Pod vrhom, v bornem zavaterju je sledila hitra malica, saj zaradi vetra in ure smo morali razmišljati o sestopu s te lepe gore. Na vrhu je veter ojačal do skoraj orkanskih razsežnosti. Bril je tako močno, da sprva niti dihat nisi mogel. Snežne kristalčke je v sunkih zaganjal s tako močjo, da je nezaščitena koža skelela od bolečine. Na mestu, od koder bi prestopili in sestopali proti Kamniškemu sedlu, me je pogled na strmino pošteno prestrašil. Čeprav sem Brano obiskal v letnih razmerah, sem v spominu imel tisto pobočje za manj strmo. Grenko pogoltnem ob misli “A tukaj dol bomo sestopili, ali kaj?2” Nagon po samoohranitvi je začel delati s polno paro. V glavi so se mi odrolali že vsi možni scenariji in misel na Okrešelj mi ni bila po godu. Malo sem se umaknil z roba in začel premišljevati o možnosti sestopa po smeri vzpona, vendar me je pozna ura in nedavna tragedija malo prizemljila. Veter je še naprej bril, zato sem se moral kar hitro odločiti. V tistem trenutku pa Mare suvereno odskoči z roba in se s smučmi požene v strmino. Sem samo debelo pogledal. Pred tem je že nekaj pešakov začelo s sestopom in ob pogledu na njih, sem se opogumil. Z malo mehkimi koleni sem tipal kvaliteto snega in preizkušal, koliko drži. Cepina sem močno zapikoval, da so se – zaradi naklona pobočja – še pesti dotikale snega3. Mraz je hitro načel prste na rokah, tako da se mi je pošteno zanohtalo. Bravo jaz, windstopper del rokavic je pa ostal v nahrbtniku. Imel sem le zgornji del, saj na vrhu me ni zeblo. Strmina in situacija nista dovoljevali kakršnokoli manevriranje z nahrbtnikom, zato sem stisnil zobe in hitro ritensko začel sestopati do položnejšega dela. Tu sem si nataknil dodaten sloj rokavic in kaj kmalu občutil bolečino. Kri je počasi segrevala podhlajena tkiva in me kljuvajoče pozdravljala.

Ritensko sestopanje.

Ritensko sestopanje.

Pobočje je v resnici strmejše kakor je razvidno iz fotorafije. Za primerjavo prilagam še fotko položnejšega dela:

Pobočje.

Pobočje. V ozadju je Mrzla gora.

Še pogled proti Kamniškemu sedlu:

Planjava, Kamniško sedlo in logarska dolina.

Planjava, Kamniško sedlo in Logarska dolina.

Počakam še Tosjo, nato sva skupaj odrinila do odprte koče. Sledila je še skupinska fotka, okrepčilo in zabaven spust proti dolini.

Skupinska.

Skupinska.

Dodaten, bolj tehničen opis vzpona si lahko preberete tukaj.

Naporno, ampak lepo je bilo.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. glede na trenutno zalitost []
  2. sestopi so mi težji kot sami vzponi []
  3. ukrivljenost mojih cepinov je manjša od trenutnih strojev na tržišču []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Po Bosovi grapi na Brano”

  1. M&M pravi:

    me veseli da deluje Lightbox :)

    drgač pa…kapo dol! izjemni ste!

  2. mare mare pravi:

    Super, odličen zapis in jasno fotke, katere upam da nama jih uspe izmenjat enkrat ob priliki. Bratec mi je namreč inštaliral ta nov Windows Live, ki ne omogoča več map za izmenjevanje, katastrofa! Da sploh ne govorim, da mi sedaj ne uspe več nazaj instalirat ta stare verzije, grrrrrrr! Skratka bom dal na usb pa si izmenjava enkrat …