.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Osp in Medo

Objavil bostopor, dne Sreda, April 15, 2009

Podaljšan vikend je nudil odlične rekreacijske pogoje: sonce, svež zrak in narava so bili več kot dobri razlogi, da se s Tomijem podava v Osp. Čeprav z avtoceste, na poti v prestolnico, večkrat opazujem Osapsko steno, je to bil moj prvi uradni obisk. Od blizu vso stvar čisto drugače doživiš1. Vsa ponosna stoji nad teboj, ta strmo odsekana belo-oranžno-rjava kompaktna gmota in vabi plezalce vseh vetrov, da se v njej preizkusijo. Povabilo sva kakopak tudi midva brez oklevanja sprejela.

Najprej sva se segrela s štirkami in spodnjimi petkami v levem delu Babne, nato nadaljevala z bolj navpično drugo polovico petk, ter se kmalu zatem premaknila na šestice. Super je šlo, tako da sva se počutila zrela za Medota. Da bi prišla do vstopa v v smer, sva morala zamenjati sektor in lena kot vsa, namesto da bi šla po daljši in široko uhojeni potki, sva jo mahnila počez, skozi goščo, po ozki komaj vidni stezici. Prečkala sva Osapski potok in kmalu zagledala slap s tolmunčkom.

Slap in tolmunček.

Slap in tolmunček.

Kaj kmalu sva se znašla pod steno poleg Pajkove strehe, kjer sva na hitro pomalicala in začela iskati vstop v smer, kar sprva ni obrodilo sadov. Vodniček omenja lahkotno trojko do prvega varovališča, čeprav s spodnje strani je 20 meterski skalni skok predstavljal konkreten zalogaj. Ne bo prav, pomislim. Po telefonskem klicu in napotkih sva nekaj metrov više le uzrla shojeno vstopno mesto.

Pajkova streha in stena.

Pajkova streha in previsna stena.

Skupna pred vstopom v smer.

Skupna pred vstopom v smer.

Na poti do prvega varovališča najdemo le en samcat svedrovec, tako da previdnost2 na posameznih zlizanih mestih ni odveč.

Tomi študira pot.

Prvo varovališče: Tomi študira pot.

Drugi raztežaj je ocenjen s 5b in je ena sama dolga vzpenjajoča prečnica. Šele tukaj se zavem zračnosti smeri in na trenutke mi je kar vroče, he he. Ja, to je moja prva malo bolj resna večraztežajna smer in pozna se, da me višina še občasno muči. Boljšega zdravila od plezanja pa zaenkrat ne poznam. Drugi štant je naravnost uživaški, saj nudi udobno naravno sedlo na drevesu s prekrasnimi razgledi. Moj izraz na obrazu pove vse.

Tomi

Drugi štant: uživaško. Foto:Tomi Rejec

Še pogled proti Pajkovi strehi.

Še pogled proti Pajkovi strehi.

Tretji raztežaj mi je bil najljubši. Sicer začetna zlizana plata mi je dala popra, vendar je kasnejša dolga poka popravila vtis in nudila zares uživaško plezanje.

Tretji štant.

Tretji štant.

Zadnji raztežaj je ocenjen enako kot predhodnji3, morda zaradi detajla. Ko ga preplezamo, pridemo do širše poličke, od koder lahko uživamo v zares lepih razgledih na eno izmed najstarejših slovenskih vasi.

Osp obkoljen s stenami.

Osp obkoljen s stenami. Desno:sektor Babna.

Tomi Rejec

Še zadnji metri do izstopa. Foto: Tomi Rejec

Do izstopa smeri me je ločilo le še nekaj metrov, vendar ti so bili kar tečni. Izstopna poč ni nudila dobrih oprimkov za roke, tako da sem si pomagal z gvozdenjem nog. Bolj sem se dvigal in upal na kakšno dobro šalco4, bolj sem moral gvozditi noge, da bi obdržal ravnotežje.

Tomi Rejec

Iščoč šalco... Foto: Tomi Rejec

Končno le zlezem iz smeri. Sreča je nepopisna in kot je v navadi, si s soplezalcem seževa v roke, ter si čestitava. V takih trenutkih mi ni žal nobene kaplje potu, nobenega težkega detajla. Vse je poplačano.

Sledil je še povratek, ki sva ga hotela izvesti z abzajlom, zato nisva vzela udobnejših obuval s seboj. Tako je vsa oprema ostala pri vstopu v smer. Že med samim vzponom sem na več kot enem svedrovcu opazil vrvice za spust, ki so nakazovale, da so prenekateri že improvizirali abzajl. Vrvice sem sicer imel, nožek je pa ostal spodaj v nahrbtniku. Čuden občutek me je spreletel in kot je v navadi, sem se ga držal. Tomi je bil sicer za spust po vrvi, jaz pa sem vztrajal pri peš sestopu, saj misel na morebitno prusikarjenje po štriku in ostala improvizacija na terenu, ki ga nisem poznal, me je odbijala. Sprva sem hodil in “uničeval” plezalke, vendar sem se – zaradi utesnjenosti stopal -  čez čas pridružil Tomijevi natur hoji. Ja, bosa sva sestopila celo pot okoli stene in vse nazaj do ostale opreme. Kako so prijali občasni otočki zelene in hladne trave, vam ne rabim posebej opisovati. Kot tudi ne dejstva, da sva v očeh mimoidočih najbrž izpadla kot največja čudaka. Pa kaj, važno da sva se fajn imela in se nasmejala!

Tomi Rejec

Natur sestop. Foto: Tomi Rejec

Čez čas le pricapljava do nahrtnikov in ves zadovoljen obujem mehke in udobne superge. Dvojna zmaga danes. To mi delaj!

Pred odhodom zavijeva še do tolmunčka, kjer se ohladiva vsak na svoj način. Jaz noge, Tomi pa…

Osvežitev.

Osvežitev.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. Osp sem že daleč nazaj obiskal, vendar sem steno takrat gledal z neplezalskimi očmi []
  2. čeprav gre za trojko []
  3. čeprav se je meni zdel lažji []
  4. ki je ni bilo []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Osp in Medo”

  1. Mari pravi:

    Ja, dobro, mislim da je ohladitev predvsem pasala nogam. Sploh po sestopu natur, kot praviš. Sicer pa vidim, da sta res uživala. Lp.

  2. bostopor bostopor pravi:

    Mari, prav fajn je bilo. Prijetno hladen tolmunček je pa dodal piko na i celotnemu dnevu.