.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Maj 2009

Staničev vrh in smer Čurkl

Objavil bostopor dne Sreda, Maj 27, 2009

V nedeljo smo se v okviru skupne ture dogovorili, da obiščemo Staničev vrh in poskušamo kaj splezati. Dostop skozi Repov kot nam je postregel z nevsakdanjim prizorom. Kako gromozanski plaz se je odtrgal s pobočij Planjave priča spodnja fotografija in sodeč po videnem, srčno upam, da se ni nihče v tistem trenutku sprehajal po tistih koncih.

Plaz.

Plazovina.

Jutranji utrinek.

Jutranji utrinek.

Ostenje Planjave.

Ostenje Planjave.

Nadaljevali smo po nemarkirani stezici proti Staničevemu vrhu, še prej sem se seveda ustavil pri banjicah.

Banjice.

Banjice.

Z grebena...

Z grebena...

... proti vrhu Staniča

... proti vrhu Staniča.

Z vrha so se nam ponujali lepi razgledi na greben Zeleniških špic ter ostale vršace.

Greben Zeleniških špic. V ozadju Lučki Dedec.

Greben Zeleniških špic. V ozadju Lučki Dedec.

Sledovi plazu. V ozadju Brana.

Sledovi plazu. V ozadju Brana.

Z 2×60 meterskm abzajlom skozi okno dosežemo votlino.

Utesnjeno, ampak slikovito.

Utesnjeno, ampak slikovito.

Notranjost Kovačnice.

Notranjost votline.

Sosednje platke.

Sosednje platke.

S Primožem se naveževa ter se odločiva za Čurkla ocenjenega s V+, 120 metrov. Pred nama se je v smer podala naveza Vlasta-Tine, zato jima odstopiva najino skico in opis smeri . Prvih 10 metrov posolirava in na smreki urediva varovališče. Plezava na način cug-cug, kjer si izmenjujeva vodilno vlogo. Tokrat je otvoritev plesa pripadala meni.

V sosednji smeri.

V sosednji smeri.

Pred ključnim detajlom sem malo pofotkal.

Pred ključnim detajlom zadnjega raztežaja.

Smer ni navrtana, je pa zato1 opremljena z redkimi klini. Kvaliteta skale je dobra, z izjemo spodnjega dela, kjer je prisotna večja krušljivost. Na vrhu pomalicamo, nato se odločimo za povratek v smeri pristopa, saj vreme nam je preprečilo, da bi okusili še kakšno smer. Bo pa za drugič, ker se še vrnem.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. na ključnih mestih []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v alpinizem | 4 komentarjev »

Mala Raduha in smer ZZ

Objavil bostopor dne Torek, Maj 26, 2009

Končno hribi in to v pravem pomenu besede. Ana je hotela odpreti plezalno sezono, zato je iskala soplezalca, jaz sem si – kot popoln zelenec – za začetek zaželel pridobiti nekaj izkušenj z lažjimi smermi. Ne bi rad, da se mi takoj na začetku vse skupaj priskuti. Podpiram in v praksi udejanjam filozofijo zmernega napredka1. Tako sva se nekaj dni nazaj mudila v okolici Male Raduhe in si izbrala smer ZZ z oceno IV+/IV, 120 metrov, 7 raztežajev.

Tam gor sva namenjena.

Tam gor sva namenjena.

Mihelič omenja udoben dostop do stene, vendar sva se zaradi letnega časa in obilico splazenega snega pošteno namučila. Omenjena markirana pot je bila na več mestih zasuta in težko sledljiva, zato sva ubrala svojo varianto in prečila snežišče po najlažji liniji. Napako sem storil, ker nisem s seboj vzel cepina, misleč, da ne bo potreben2. Sprva ojužen sneg je pod steno postal bolj kompakten in brez cepina bi bilo nadaljevanje po začrtani smeri preveč tvegano. Spustila sva se nekaj metrov niže in naredila kratek obvoz. Ana je s cepinom lažje sestopila ter načela stopinje.

Dostop.

Dostop.

Čeprav je bilo snega še veliko, sva po krajšem iskanju našla vstopno mesto. Med navezovanjem in pripravo opreme sem imel malo treme3. Prav smešno se mi zdi, kako se stvari obračajo. Še nedolgo od tega, ko sem s hribi šele dobro začel4, sem gledal na plezalce z veliko mero občudovanja. Kaj vse si upajo.  Zame je bil to nedosegljiv svet, saj za kaj takega se enostavno nisem počutil, obenem me je bilo strah višine. Nakar, postopoma, s prebitim časom v gorah, sem ta nekoristni svet vzljubil. Z vsako turo bolj. Odpiral mi je nova obzorja in želja po obisku je vročično rastla. Z vsako turo sem tudi sam rastel, pa karkoli že to pomeni. Sedaj sem tu, stojim pod vstopom v smer in sem navezan z osebo, ki ji popolnoma zaupam.

Plezati v plezališču je eno, v hribih je pa to čisto druga pesem. Tukaj je skala dosti bolj razrahljana, tako da je potrebno vsak oprimek in stop prej preveriti. Varovala so nameščena dosti bolj na redko – če sploh so, sicer jih sam nameščaš po potrebi. Izbrana smer je po vodničku solidno opremljena, ampak kljub temu sva imela popolno alpinistično opremo, saj nikoli ne veš, kaj tiči za vogalom.

Vstopno mesto in krajna zev.

Vstopno mesto in krajna zev.

Vstopna strma zajeda.

Vstopna strma zajeda.

Vodstvo sem prepustil Ani, saj za krstno turo bo več kot dovolj, če bom zlezel kot drugi. Fotoaparat je ostal pod steno, ker sem ocenil, da bi me samo oviral5. Ana je s prvim raztežajem hitro opravila, sedaj je bila vrsta na meni. Na začetku sem plezal kot po jajcih, čeprav bi s takimi grifi v plezališču z lahkoto opravil. Kakšno vlogo ima psiha pri plezanju sem kar hitro ugotovil. Mehka kolena so me dobesedno ovirala in imel sem občutek kot da bom vsak čas padel. Po nekaj gibih sem se le zbral in sebe prepričal, da zmorem. Naprej je šlo dosti lažje. Še z izpostavljeno prečko sem brez težav opravil, pa čeprav jih ne maram kaj preveč. Plezanje je bilo v polnem teku in v četrtem raztežaju sva namesto kamina izbrala desno varianto po platasti zajedi. Sledilo je udobno prečenje po široki travnati gredi, čeprav je bilo na trenutke6 prav zoprno.  Sledil je vzpon po dokaj krušljivem razu in nato, v zadnjem in najlepšem raztežaju, preko rahlo previsne platke z odličnimi grifi. Na vrhu je bila sreča nepopisna, vendar nisva imela kaj dosti časa, saj se je vreme nekam čudno preobračalo. Mimo delno izsekanega skrotja sva se prerinila do markirane poti in sestopila na Durce.

Čudno se oblači.

Čudno se oblači.

Soplezalka.

Soplezalka.

Macesni že zelenijo.

Macesni že zelenijo.

Koča na Grohatu.

Koča na Grohatu.

Gorski utrinek.

Gorski utrinek.

Ustavila sva se na pijači pri koči in z veseljem pokramljala o opravljeni turi ter uživala v razgledih. Družbo nama je kasneje delal še pisan ptič, ki mu ne poznam imena7. Kaj takega v Ljubljani sigurno ne vidiš.

Približno vrisana preplezana smer.

Približno vrisana preplezana smer.

Družba.

Družba.

Ja, sreča je v malih stvareh.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. “poočasi, ma sigurno” je moj moto []
  2. glede na to, s kakšno hitrostjo pobira sneg zadnje čase []
  3. pa še rima se, he he []
  4. takrat sem se držal le lažjih markiranih poti – od tod tudi ime blogu []
  5. nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem []
  6. zaradi rolerčkov []
  7. bo potrebno še kakšno knjigo o ptičih prelistati []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v alpinizem | 2 komentarjev »

Korzika (2. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Maj 25, 2009

Rahel prasketajoči zvok me zjutraj prebudi. Z napol odprtimi očmi in še vedno v drugem svetu, skušam ugotoviti za kaj pravzaprav gre. Pa ja ne da dežuje, sem takoj nejevoljen in v znak protesta se še bolj zabubim v spalno vrečo. Ne grem se te igre. Zvok odbijajočih se kapljic me ponovno začenja uspavati in skoraj bi se mu prepustil, ko me vrhunec peristaltike opomne, da bo treba vstati.

Po zajtrku se je vreme za silo umirilo, zato uživam med raziskovanjem okolice. Sprehod po peščeni plaži in radovednost me usmerita proti bližnji skalni tvorbi. Hotel sem od blizu videti, preizkusiti, otipati, predvsem pa pošteno stopiti in obremeniti granit in videti kako drži. Namreč nisem vedel, kaj naj pričakujem pri plezanju v kristalasti kamenini magmatskega izvora. Zame je to bilo prvič. Čeprav nisem imel plezalk, sem tudi v supergah uvidel, da bo zanimiva izkušnja.

Nekaj novega.

Nekaj novega.

Kisa se, stalno bolj. Tokrat so meteorologi le zadeli napoved. Močna fronta je zajela cel otok.

Vreme nam ni naklonjeno.

Vreme nam ni naklonjeno...

...res ne.

...res ne.

Dež me je prisilil, da sem jo v hitrem koraku ubral nazaj v kamp. Naslednjih nekaj ur smo v skupnem druženju s salvami smeha, kartanju, reševanju Sudokuja le preživeli pod arafati. Vmes so bile občasne intervencije, kjer smo z edino motikco in cepini1 kopali odtočne jarke okrog šotorov. Počasi je se je tabor spreminjal v pravo močvirje, le tu pa tam so zijali otočki manj razmočene zemlje. Tudi to je kampiranje.

Popoldanska sončna luknja nam je omogočila obisk mesta Calvi, saj plezanje v mokrih stenah je praviloma muka in ne užitek. Po domače, šli smo se turiste.

V objemu gora.

V objemu gora.

Svetilnik.

Svetilnik.

Obzidje.

Obzidje.

Cvetlice.

Cvetlice.

Korziška golobčka.

Korziška golobčka.

Klepet.

Klepet na soncu.

Mestni utrinek.

Mestni utrinek.

Mogočno.

Mogočno.

Sledil je večerni trimček in debatiranje o jutrnšnjih planih.

Ponoči se je veter okrepil, tako da smo morali največji2 arafat podreti, sicer bi ga odpihnilo. Jutranje blago rosenje ni bila ovira, da se ne bi sprehodili in pretegnili noge na bližnjih okoliških kucljih. Razumljivo, saj se nam je začelo počasi mešati od neaktivnosti3. Blago rosenje se je po Murphy-ju začelo stopnjevati in v kratkem je padalo, da je bilo veselje. Stezice so se spremenile v prave potočke, voda je lila z vseh strani. Granit je kompaktna kamenina in – napram apnencu – ne dovoljuje pronicanje; utrla si je pa pot skozi naša oblačila. Stalno bolj sem čutil mokroto, ki sem jo še dodatno pobiral z okoliških vej trdovratnega korziškega šavja. Čez čas mi je bilo že vseeno, suhega nisem imel niti kvadratnega centimetra kože več4. Bolj moker kot tako človek res ne more biti. Ob povratku naletimo na gromozanske obcestne luže. Oči so se zaiskrile in otrok v vsakemu izmed nas je prišel na plano. Kdaj sem nazadnje skakal po lužah? Ne bi vedel. Vem pa, da je bilo zabavno.

Prihod v kamp nas je konkretno streznil. Že tako razmočena zemljina ni bila več sposobna požiranja, zato je večina naših šotorov dobesedno plavala v vodi. Na brzino smo jih prestavili5 pod streho sosednjih nezasedenih bungalovov. Skličemo krizni sestanek in se dogovorimo, da v takem nima smisla vztrajati. Spakiramo kufre in se premaknemo proti jugu in glavnemu mestu. Še pred tem se nas je peščica nadobudnežev odločila in si privoščila kopanje v morju. Bil sem presenečen kako toplo je bilo.

Vidno utrujeni in brez kosila se po napornem pakiranju le premaknemo. Neprijetna situacija nam ni okrnila dobre volje, še več, polila je bencin na ogenj. Čeprav sem določene člane našega kombija le na videz poznal, smo se super ujeli. Želodci so začeli regljati in izhod smo videli v bližnjem Leclercu. Počutil sem se kot kak Čeh ali Poljak, ko sem v japonkah in trenirki zavihani do kolen capetal po dežju. Z nakupljeno hrano smo hoteli nadaljevati pot, vendar dež ni pojenjal. Škafi vode so leteli z neba, zato smo se brez slabe vesti usedli in pomalicali kar na razstavljenih vrtnih eksponatih. Še enkrat moker nisem hotel biti, še posebej ne, ker sem na sebi imel še zadnjo garnituro suhih oblačil6. Obsojajoči pogledi kupcev niso predrli naše debele kože. Vseeno nam je bilo, kaj si o nas mislijo.

V poznih popoldanskih urah v okolici Ajaccia le najdemo kamp z bungalovi. Dogovorimo se, da bo to za nekaj dni postala naša baza, vsaj dokler si za silo ne posušimo stvari. Kampiranje ne pride več v poštev, niti pod razno ne. Ja, minili so trije dnevi dopusta, jaz pa še vedno nisem imel priložnosti, da si nadenem plezalni pas. Upanje zadnje umre, vsaj tako pravijo.

TBC..


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. cepin je res vsestransko orodje []
  2. in najmanj stabilen []
  3. višek energije smo morali nekje pokuriti []
  4. na srečo so bile temperature bolj prijazne []
  5. z vso njihovo vsebino vred []
  6. vse ostalo je mokro ležalo v vrečkah za smeti globoko med prtljago []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 6 komentarjev »

Korzika (1. del)

Objavil bostopor dne Sreda, Maj 20, 2009

Korzika me je na nek poseben način zaznamovala in očarala z vso njeno divjino, lepimi kraji, spokojnostjo in odbitimi trenutki v enkratni družbi plezalno-raziskovalne ekspedicije debeluharjev. Sredozemski granitni otok smo tako oblegali za prvomajske praznike in ga prevozili – reci piši – po dolgem in počež. Pa lepo po vrsti.

Vse se je začelo že na Dolgem mostu, malodane v zmešnjavi nahrbtnikov, potovalk, plezalnih vrvi, kamp opreme, hrane in seveda ljudi. Bil je pravi logistični zalogaj, da smo uspeli vse zložiti v že tako prostorsko okrnjen kombi. Zadolžil sem namreč dizelsko devetsedežno 3.0 mrcino, kateri ni bilo možno odstraniti zadnjo klop. Tako se nas je osem navdušencev, s prtljago do vzglavnikov, gnetlo vse do Livorna, kjer smo se v jutranjih urah in po sedemurni nočni vožnji postavili v čakalno vrsto. Začuden in ves prekrokan od napornega šofiranja, sem med čakanjem na trajekt in sprehajanjem opazoval registrske tablice ostalih prevoznih sredstev na terminalu in le tu pa tam uzrl kakšno nemško, italijansko, avstrijsko ali češko. Vse ostale so bile slovenske. Prava invazija v malem.

Da imajo naši zahodni sosedi vedno kaj čez naš “balkanizem” za povedat, je že dolgo znano. Da bi pa pred lastnim pragom pometli, jim na pamet ne pade. O podjetniški žilici pa ne bom izgubljal besed. V neposredni bližini mesta vkrcanja je bil odprt1 le mali zanikrni bar s še bolj zanikrnim wc-jem.  V stavbi terminala, nedaleč stran, smo naleteli na čistejše sanitarije, vendar je bila večina inventarja polomljenega. Vse kar je v stavbi v tistem času obratovalo, je bilo zreducirano na trafiko. Tako, če si si zaželel naprimer dobre jutranje kavice, je dejansko nisi imel kje spiti. Horde popotnikov, ki so samo čakale, da jih kdo pomolze, so tako ostale polnih vimen eurov. Preostalo nam ni nič drugega, kakor da počakamo na pričetek vkrcanja.

Malce sem bil v skrbeh, kako bo vsa stvar potekala, saj sem z vozilom takih gabaritov prvič upravljal. Na poti do italijanskega pristanišča sem spoznaval njegove odzivnosti in pridobival občutek za širino in dolžino. Kakopak, največji problem je bilo obračanje in vzvratna vožnja. Moji dvomi so se uresničili že ko sem povozil dvižno rampo trajekta. Spremljal sem ostale težkokategornike2 pred menoj, kako so lepo en za drugim polkrožo obračali v podpalubju in vzvratno parkirali po navodilih osebja zadolženega za vkrcavanje. Priznam, da sem zaradi vsega novega malo štorasto in počasno vzvratno zapeljal. Takoj priskoči dečko iz osebja, me začne spremljati in usmerjati proti premcu. V ogledalu ga vidim, kako se nekaj razburja in krili z rokami. Ok, nekaj sem zajebal, bom popravil. Izravnam in ponovno začnem z vzvratno vožnjo. Sedaj ga vidim, kako mi kaže levo in desno. Držim se njegovih napotkov, ko ponovno prične razburjati. Meni pa nič jasno. Čeprav zase lahko trdim, da mi gre italijanščina dobro od rok, sem po spustu stekla razumel le vsako drugo besedo. Njegov dialekt je bolj spominjal na momljanje kot na lahovino, ki smo se jo v šoli učili. Nejevoljen ponovim vajo, ko se mi dokončno posveti. Za nakazano smer je imel v mislih smer, kako naj volan obračam, jaz pa smer, kamor naj kombi zavije. Po začetnem nesporazumu, mi je le uspelo stisniti naše prevozno sredstvo ob bok. Za nadaljne 4 ure, kolikor potrebuje trajekt, da premaga približno 120 kilometrov morske poti, sem imel mir.

Spremlejvalci v Livornu.

Odhod in spremlejvalci v Livornu.

Po izkrcanju v Bastii, se je naša četica napotila do prve destinacije. Hriboviti teren, nešteto ovinkov in lepe panoramike so nas spremljale vse do mesta Calvi.

Zanimiva panorama.

Zanimiva panorama.

Granitna pokrajina me je očarala, saj smo doma vajeni drugačnih hribov in kamenin.

Pokrajina.

Granitna pokrajina.

Peščena pokrajina.

Peščena pokrajina. V ozadju: L'Ile Rousse.

L'Ile Rousse

L'Ile Rousse

Pred Calvijem se članom ostalih kombijev porodi ideja, da kar takoj zavijemo v najbližje plezališče, saj vremenska napoved ni obetala nič dobrega. Zapustimo glavno obalno cesto in tako ponovno zavijemo v nedrje ozkih in ovinkastih cest. Na zbornem mestu pod plezališčem pogruntamo, da je plezalna oprema globoko zakopana nekje pod ostalo prtljago. Poleg vsega smo na zadnjih vratih tovorili nosilec s tremi kolesi, tako da bi nam prepakiranje vzelo preveč časa. Odločimo se, da za naš kombi tokrat ne bo plezanja, zato se podamo v iskalno akcijo primernega campa. Ostali so pa veselo naskakovali vertikale, sigh.

Turkiznost.

Turkiznost.

Po dvournem troganju in vožnji od zaprtega do zaprtega campa, končno le najdemo idealno mesto za našo veliko druščino. Camp se je nahajal skoraj na plaži, od moraj nas je ločila le ozkotirna železnica. Na brzino smo se razpakirali in postavili šotore, nato sem se lahko v miru posvetil mojemu drugemu hobiju.

Med morjem in nebom.

Med morjem in nebom.

Šepetanje.

Šepetanje.

Mehko.

Mehko.

TBC…


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ura je bila 7:30 zjutraj []
  2. kamperji, kombiji in ostalo []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 13 komentarjev »