.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Mala Raduha in smer ZZ

Objavil bostopor, dne Torek, Maj 26, 2009

Končno hribi in to v pravem pomenu besede. Ana je hotela odpreti plezalno sezono, zato je iskala soplezalca, jaz sem si – kot popoln zelenec – za začetek zaželel pridobiti nekaj izkušenj z lažjimi smermi. Ne bi rad, da se mi takoj na začetku vse skupaj priskuti. Podpiram in v praksi udejanjam filozofijo zmernega napredka1. Tako sva se nekaj dni nazaj mudila v okolici Male Raduhe in si izbrala smer ZZ z oceno IV+/IV, 120 metrov, 7 raztežajev.

Tam gor sva namenjena.

Tam gor sva namenjena.

Mihelič omenja udoben dostop do stene, vendar sva se zaradi letnega časa in obilico splazenega snega pošteno namučila. Omenjena markirana pot je bila na več mestih zasuta in težko sledljiva, zato sva ubrala svojo varianto in prečila snežišče po najlažji liniji. Napako sem storil, ker nisem s seboj vzel cepina, misleč, da ne bo potreben2. Sprva ojužen sneg je pod steno postal bolj kompakten in brez cepina bi bilo nadaljevanje po začrtani smeri preveč tvegano. Spustila sva se nekaj metrov niže in naredila kratek obvoz. Ana je s cepinom lažje sestopila ter načela stopinje.

Dostop.

Dostop.

Čeprav je bilo snega še veliko, sva po krajšem iskanju našla vstopno mesto. Med navezovanjem in pripravo opreme sem imel malo treme3. Prav smešno se mi zdi, kako se stvari obračajo. Še nedolgo od tega, ko sem s hribi šele dobro začel4, sem gledal na plezalce z veliko mero občudovanja. Kaj vse si upajo.  Zame je bil to nedosegljiv svet, saj za kaj takega se enostavno nisem počutil, obenem me je bilo strah višine. Nakar, postopoma, s prebitim časom v gorah, sem ta nekoristni svet vzljubil. Z vsako turo bolj. Odpiral mi je nova obzorja in želja po obisku je vročično rastla. Z vsako turo sem tudi sam rastel, pa karkoli že to pomeni. Sedaj sem tu, stojim pod vstopom v smer in sem navezan z osebo, ki ji popolnoma zaupam.

Plezati v plezališču je eno, v hribih je pa to čisto druga pesem. Tukaj je skala dosti bolj razrahljana, tako da je potrebno vsak oprimek in stop prej preveriti. Varovala so nameščena dosti bolj na redko – če sploh so, sicer jih sam nameščaš po potrebi. Izbrana smer je po vodničku solidno opremljena, ampak kljub temu sva imela popolno alpinistično opremo, saj nikoli ne veš, kaj tiči za vogalom.

Vstopno mesto in krajna zev.

Vstopno mesto in krajna zev.

Vstopna strma zajeda.

Vstopna strma zajeda.

Vodstvo sem prepustil Ani, saj za krstno turo bo več kot dovolj, če bom zlezel kot drugi. Fotoaparat je ostal pod steno, ker sem ocenil, da bi me samo oviral5. Ana je s prvim raztežajem hitro opravila, sedaj je bila vrsta na meni. Na začetku sem plezal kot po jajcih, čeprav bi s takimi grifi v plezališču z lahkoto opravil. Kakšno vlogo ima psiha pri plezanju sem kar hitro ugotovil. Mehka kolena so me dobesedno ovirala in imel sem občutek kot da bom vsak čas padel. Po nekaj gibih sem se le zbral in sebe prepričal, da zmorem. Naprej je šlo dosti lažje. Še z izpostavljeno prečko sem brez težav opravil, pa čeprav jih ne maram kaj preveč. Plezanje je bilo v polnem teku in v četrtem raztežaju sva namesto kamina izbrala desno varianto po platasti zajedi. Sledilo je udobno prečenje po široki travnati gredi, čeprav je bilo na trenutke6 prav zoprno.  Sledil je vzpon po dokaj krušljivem razu in nato, v zadnjem in najlepšem raztežaju, preko rahlo previsne platke z odličnimi grifi. Na vrhu je bila sreča nepopisna, vendar nisva imela kaj dosti časa, saj se je vreme nekam čudno preobračalo. Mimo delno izsekanega skrotja sva se prerinila do markirane poti in sestopila na Durce.

Čudno se oblači.

Čudno se oblači.

Soplezalka.

Soplezalka.

Macesni že zelenijo.

Macesni že zelenijo.

Koča na Grohatu.

Koča na Grohatu.

Gorski utrinek.

Gorski utrinek.

Ustavila sva se na pijači pri koči in z veseljem pokramljala o opravljeni turi ter uživala v razgledih. Družbo nama je kasneje delal še pisan ptič, ki mu ne poznam imena7. Kaj takega v Ljubljani sigurno ne vidiš.

Približno vrisana preplezana smer.

Približno vrisana preplezana smer.

Družba.

Družba.

Ja, sreča je v malih stvareh.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. “poočasi, ma sigurno” je moj moto []
  2. glede na to, s kakšno hitrostjo pobira sneg zadnje čase []
  3. pa še rima se, he he []
  4. takrat sem se držal le lažjih markiranih poti – od tod tudi ime blogu []
  5. nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem []
  6. zaradi rolerčkov []
  7. bo potrebno še kakšno knjigo o ptičih prelistati []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Mala Raduha in smer ZZ”

  1. hermit pravi:

    Pred tednom ali nekaj več sem pod Malo Raduho (ne)uspešno poslušal ruševca. Lep konec slovenskih gora, kamor se zelo rad vračam, tudi zaradi hudomušnega mladega para, ki oskrbuje Grohot.

  2. bostopor bostopor pravi:

    @Hermit: Žal še nisem nanj naletel, pa čeprav sem še kar dosti po hribih. Se strinjam, lepi so tisti konci.