.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Junij 2009

Korzika (4. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 8, 2009

Zapuščamo sončno obalo in upajoč na razjasnitev, smo se podali v oblačna nedrja goratega sveta. Za tokratni cilj smo si izbrali plezališče Bocognano, ki se nahaja nekje na pol poti na relaciji Ajaccio – Corte.   Sam dostop skozi ozko sotesko je dokaj dolg, a zato toliko bolj slikovit, saj so naše noge dvakrat okusile deročo vodo.

Kavalirstvo.

Kavalirstvo.

Dokaj močan veter je vil in takoj pokazal, kdo je tu gospodar. Čeprav sem dobro oblečen vstopil v smer, se mi je hladna skala zažrla vse do kosti. V sapi skušam ogreti zanohtane prste, vendar ducat metrov od tal, je to sekundarega pomena. Moje misli so bolj usmerjene v oprimke in ravnotežje, saj bi vsaka nepazljivost pomenila padec s katerim si bi najverjetneje priigral kakšno odrgnino. Stisnem še malo in po nekaj vpetih lepljencih sem na vrhu smeri. Z vrvjo v vponki začutim olajšanje in obenem veselje. Zmaga.

Tudi to je plezanje. Zavestno iščeš mejo in upaš, da je nikoli ne boš dosegel1. Izzivanje? Najbrž res. Sicer dandanes izzivamo že skoraj na vsakem koraku. Izzivamo že s tem, ko sedemo za volan, saj nikoli ne vemo, kdaj bo kakšna pijana budala ali voznik z izgubljenim nadzorom – zaradi iztrošenih pnevmatik in/ali neprilagojene hitrosti – v nas priletel. Ali naj zaradi tega opustimo vožnjo z avtomobilom? Izzivamo s preobilico zaužite hrane in holesterola, ter upamo, da nas ne bo srce izdalo oziroma mislimo, da se to nam že ne more pripetiti. Nič drugače ni s kajenjem in še bi lahko našteval. Torej, kaj nas žene, da počnemo vse te “ekstremne” stvari? S tem, ko jih počnemo, se zavestno odločimo tvegati. Nekaj nam le nudijo, sicer jih ne bi počeli. Kaj točno in kolikšno je pri tem tveganje, pa bo (najbrž) vsak pri sebi vedel.

Sledila je ena izmed mojih najlepših preplezanih smereh v celotnem dopustu. Rahlo previsna smer je potekala po izpostavljenem razu. Sicer dobri oprimki so na trenutke zahtevali veliko mero iznajdljivosti. Ampak plezarija je bila pa čisti užitek.

Zlato v smeri.

Zlato v smeri.

Smer po razu.

Smer po razu.

Kljub stopnjevanju vetra smo dolgo vztrajali s plezanjem, dokler nas na koncu ni sodra pregnala. Med vračanjem proti baznemu taboru smo složno izglasovali, da imamo počivanja čez glavo, ter tako ponovno zavijemo v Terre Sacree in splezamo kar smo zadnjič spustili. Če nič drugega bomo vsaj na sončku.

Maja vpenja svojo prvo smer.

Mimi vpenja svojo prvo smer.

Na drugi strani velike plate je bilo po vodničku še nekaj smeri in moški del se je odločil, da pusti ženskemu delu rešilca malo zasebnosti2, ter se kavalirsko podali v senčni del plezališča. Po samem dostopu se je videlo, da izbrani sektor ni bil dosti obiskan. Vseeno sem hotel plezati. Didier3 se je pripravljal na varovanje, medtem ko sem si izbiral smer. Dokaj gladka plata z minimalnimi razčlembami in nekaj vodoravnih špranj je izzvala mojo radovednost. Po vpetem prvem kompletu, sem malo višje poiskal primerne oprimke za roke ter stopil v eno izmed vodoravnih pok. Nisem bil pozoren in tako spregledal pomembno stvar. Notranjost poke je bila porasla z lišaji, zato je plezalka med obremenjevanjem izgubila stik s kamenino. Roki nista zdržali, tako da sem se za delček sekunde podvrgel znanim vplivom gravitacije. Ja, doživel sem svoj prvi plezalni padec. Sicer ne velik4, ampak padec je le bil. Obvisel sem na kompletu en meter od tal. Pred tem se je moja leva golen srečala s štrlečim koščkom korziške materije, tako da sem dobil naravni spominek. Lepo zahanzaplastanega sem ga še nekaj dni vedno nosil s seboj.

Priznam, da sem se padca ustrašil, vendar nisem hotel, da bi me zaznamoval. Rekel sem si, če ne splezam to smer, bom še nekaj časa nesigurno plezal. Zato sem počakal nekaj časa, da sem se umiril in nato poskusil znova. V drugo je šlo brez problemov.

Za konec smo na plaži ovekovečili razposajenost in neutrujenost.

Pacineti -1

Pacineti -1

Na poti v bungalov smo se še ustavili v nam dobro znanem Leclercu in nakupili potrebna majkajoča živila. Poleg tega smo še izvedli skoraj misijo nemogoče, saj smo plačali ter v kombi pretihotapili sadno torto brez vednosti slavljenke. Jasminelle je v naslednjih dnevih imela rojstni dan5, zato smo se odločili, da bomo predčasno praznovali in ji tako pripravili presenečenje.

Od navdušenja je kar solzico sreče potočila.

Presenečena.

Presenečena.

Nakar smo ji zapeli….

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

… da je lahko upihnila svečke…

Želja.

Želja.

… ki se niso zlahka vdale.

Trdožive svečke.

Trdožive svečke.

Sledil je žur do skoraj jutranjih ur, vendar smo vsi vedeli, da bomo zgodaj vstali. Za nov dan smo namreč imeli plane.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. sicer to bolj velja za alpinistično plezarijo, he he []
  2. najbrž smo se oboji imeli veliko za pomenit o dogodkih preteklih dni, he he []
  3. nadeli smo si francoske izpeljanke slovenskih imen []
  4. še dobro []
  5. takrat bi sicer bili že v SLO []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, tujina, športno plezanje | 1 komentar »

Nekaj fotk…

Objavil bostopor dne Torek, Junij 2, 2009

V dobrih šestih mesecih, odkar sem se začel ukvarjati s (športnim) plezanjem, sem naredil eno goro fotografij. V vsem tem času sem opazil, da me fotografiranje v vertikali zelo veseli, četudi je naporno in bi šel včasih najraje rožice kadrirat. Vse skupaj jemljem kot velik izziv, ampak ne na račun osebne varnosti. Po lastnem izboru objavljam najboljše športno-plezalne utrinke. Zahvalil se bi tudi freeapproved “modelom”, ki so brez večjega ugovarjanja prenašali vse moje muhe.

Črni Kal, latinski sektor, Adijo pamet, 6b+

Črni Kal, latinski sektor, Adijo pamet, 6b+

Doberdob, Lo spigolo, 6-

Doberdob, Lo spigolo, 6-

Črni Kal, sektor C/III, Teddy bear, 6c

Črni Kal, sektor C/III, Teddy bear, 6c

Črni Kal, sektor C/II, Cergol, 6a+

Črni Kal, sektor C/II, Cergol, 6a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Ris, 7a/a+

Kotečnik, sektor Kača, Ris, 7a/a+

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Črni Kal, sektor Sidarta, Bolek, 7a

Črni Kal, sektor Sidarta, Bolek, 7a

Črni Kal, neznana smer

Črni Kal, neznana smer

  • Share/Bookmark

Objavljeno v športno plezanje | 15 komentarjev »

Korzika (3. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 1, 2009

Sonce, dolgo pričakovana žareča krogla, je le pokukalo izpod plašča težkih oblakov in nizkega pritiska. V vsej svoji toploti in siju nam je podaril obetavno in jutro polno planov. Pravzaprav enega – plezanje. Na brzino pozajtrkujemo in že se v kombiju vozimo proti najbližjemu plezališču. Približek plezalnega vodnička, ki smo ga posedovali, nas je usmerjal mimo centra Ajaccia v smeri Iles Sanguinaires, proti plezališču Terre Sacree.

Terre Sacree.

Terre Sacree.

Majhno, z lokalnim značajem obarvano plezališče premore ducat in še kakšno smer več , vendar si za začetek ne bi mogli izbrati bolj primernega telovadišča. Sicer neuplezani, smo se na granitne vertikale hitro privadili. Majhne razpokice so nudile dobre oprimke in stope in tako omilile začetno težko plezljivo1 podobo.

Mojster se segreva.

Mojster se segreva.

Nekateri so za težje.

Nekateri so za težje.

Prva smer me je pustila z mešanimi občutki, vendar je vsaka naslednja preplezana potrjevala odličnost skale in posebnost granitnega plezanja. Kamorkoli s plezalko stopiš in obremeniš nogo, vse drži. Odprti prijemi mi v apnencu povzročajo nelagodje, vendar tukaj so prava fantazija. Spoznal sem plezanje na trenje – v pravem pomenu besede.

Priprave na fotošuting.

Priprave na fotošuting.

Začetek in pestro dogajanje pod steno.

Začetek in pestro dogajanje pod steno.

Smeh med dvema ognjema.

Smeh med dvema ognjema.

Med počitkom in malico sem v miru užival v okoliških razgledih.

Pogled na Ajaccievski zaliv.

Pogled na ajaccievski zaliv.

Korziške barve.

Korziške barve.

Ni ga čez komot.

Ni ga čez komot.

Po dvodnevnem neprostovoljnem namakanju nam je martinčkanje vlilo novih moči. Saj vsak pozna občutek, ko se ves premražen nastaviš soncu in čutiš, kako se ti kri začne pretakati po žilah, a ne?. Paše za znoret.

Časa je bilo še dovolj, zato smo hoteli obiskati še eno bližnje plezališče. Rešilec2 sem zapeljal proti zahodu, nato smo pred skrajno točko rta zavili s poti in se peš3 usmerili proti plezališču La Reta.

Iles Sanguinaires.

Iles Sanguinaires.

Po velikosti je še manjše od predhodnjega, vendar mi je, kljub veliki razdalji med lepljenci in pomanjkanju sidrišč, bilo skoraj ljubše. Groba skala in bližina morja sta premaknila jeziček na tehtnici.

Ovčke.

Ovčke.

Včasih sem tudi na drugi strani kukala.

Včasih sem tudi na drugi strani kukala.

Andrej se je podal v izkušnjam primerno težko in panoramsko smer. Ocena? Zame v vsakem primeru preveč. Sem raje spodbujal in užival v fotkanju.

Andrej se muči.

Andrej se muči.

Študiranje smeri...

Študiranje smeri...

... in napad.

... in napad.

Aktiven dan je bil za nami. Večerni sprehod do prevoznega sredstva nam polepša še spodnji utrinek.

Večerni utrinek.

Večerni utrinek.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj zame []
  2. naš kombi smo šaljivo poimenovali v rešilec, saj je bil poln pacientov []
  3. ob obali []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 1 komentar »