.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Ponedeljek, Junij 1, 2009

Korzika (3. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 1, 2009

Sonce, dolgo pričakovana žareča krogla, je le pokukalo izpod plašča težkih oblakov in nizkega pritiska. V vsej svoji toploti in siju nam je podaril obetavno in jutro polno planov. Pravzaprav enega – plezanje. Na brzino pozajtrkujemo in že se v kombiju vozimo proti najbližjemu plezališču. Približek plezalnega vodnička, ki smo ga posedovali, nas je usmerjal mimo centra Ajaccia v smeri Iles Sanguinaires, proti plezališču Terre Sacree.

Terre Sacree.

Terre Sacree.

Majhno, z lokalnim značajem obarvano plezališče premore ducat in še kakšno smer več , vendar si za začetek ne bi mogli izbrati bolj primernega telovadišča. Sicer neuplezani, smo se na granitne vertikale hitro privadili. Majhne razpokice so nudile dobre oprimke in stope in tako omilile začetno težko plezljivo1 podobo.

Mojster se segreva.

Mojster se segreva.

Nekateri so za težje.

Nekateri so za težje.

Prva smer me je pustila z mešanimi občutki, vendar je vsaka naslednja preplezana potrjevala odličnost skale in posebnost granitnega plezanja. Kamorkoli s plezalko stopiš in obremeniš nogo, vse drži. Odprti prijemi mi v apnencu povzročajo nelagodje, vendar tukaj so prava fantazija. Spoznal sem plezanje na trenje – v pravem pomenu besede.

Priprave na fotošuting.

Priprave na fotošuting.

Začetek in pestro dogajanje pod steno.

Začetek in pestro dogajanje pod steno.

Smeh med dvema ognjema.

Smeh med dvema ognjema.

Med počitkom in malico sem v miru užival v okoliških razgledih.

Pogled na Ajaccievski zaliv.

Pogled na ajaccievski zaliv.

Korziške barve.

Korziške barve.

Ni ga čez komot.

Ni ga čez komot.

Po dvodnevnem neprostovoljnem namakanju nam je martinčkanje vlilo novih moči. Saj vsak pozna občutek, ko se ves premražen nastaviš soncu in čutiš, kako se ti kri začne pretakati po žilah, a ne?. Paše za znoret.

Časa je bilo še dovolj, zato smo hoteli obiskati še eno bližnje plezališče. Rešilec2 sem zapeljal proti zahodu, nato smo pred skrajno točko rta zavili s poti in se peš3 usmerili proti plezališču La Reta.

Iles Sanguinaires.

Iles Sanguinaires.

Po velikosti je še manjše od predhodnjega, vendar mi je, kljub veliki razdalji med lepljenci in pomanjkanju sidrišč, bilo skoraj ljubše. Groba skala in bližina morja sta premaknila jeziček na tehtnici.

Ovčke.

Ovčke.

Včasih sem tudi na drugi strani kukala.

Včasih sem tudi na drugi strani kukala.

Andrej se je podal v izkušnjam primerno težko in panoramsko smer. Ocena? Zame v vsakem primeru preveč. Sem raje spodbujal in užival v fotkanju.

Andrej se muči.

Andrej se muči.

Študiranje smeri...

Študiranje smeri...

... in napad.

... in napad.

Aktiven dan je bil za nami. Večerni sprehod do prevoznega sredstva nam polepša še spodnji utrinek.

Večerni utrinek.

Večerni utrinek.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj zame []
  2. naš kombi smo šaljivo poimenovali v rešilec, saj je bil poln pacientov []
  3. ob obali []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 1 komentar »