.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Julij 2009

Triglavska

Objavil bostopor dne Petek, Julij 31, 2009

Pa sem jo le dočakal. Steno namreč. S strahospoštovanjem sem jo vedno znova opazoval, vsakič ko sem se vzpenjal skozi Sovatno. Vsa impozantna je stala tam, jaz, šodrovc, pa flirtal z  nasprotnega brega. Tokrat mi je le dovolila bliže.

Spanca sem imel le za vzorec, saj smo se še v trdi temi pripeljali v Vrata in se v soju čelk napotili do vstopa v smer.

Temno je.

Temno je še.

Pod macesni zavijemo desno z markirane poti in se podamo v zame novi svet. Že takoj na začetku nas čaka težji del, saj moraš prečiti izpostavljeno poličko nad snežiščem. Višina sicer ni velika, vendar bi se v primeru padca konkretno poškodoval. Idealen poligon za mojo psiho, glede na to, da me je zadnjič že III. malo ponagajala. Na začetku je srce na polno nabijalo, vendar sem iznašel dober način kako se umiriti: odmisliš okolico, odmisliš vso višino in zahtevnost, predvsem pa odmisliš padec. Skoncentriraš se samo na grife in stope. Preverjeno, pomaga.

Slovenska smer nato zavije v levo proti macesnom, mi se pa podamo v nemško.

Ožarjeni.

Ožarjeni v jutranjem soncu.

Preplezati moramo približno 800 metrov stene, zato se odločimo, da se ne bomo klasično varovali, saj bi tako do izstopa potrebovali najbrž cel dan. Glede na zahtevnost plezanja je štajerc bila dobra izbira. Skala je za naše razmere bila dobra, vendar se je na poličkah nabralo kar veliko šodra, zato previdnost ni bila odveč.

Džani se sprehaja.

Džani se sprehaja.

Čez čas nas ulovi in prehiti mešana naveza, ki je bila zelo radodarna s kamnitimi salvami. Med čakanjem na polički pod strmim delom, kjer sem brezskrbno klepetal z Džanijem, me je pošteno sunilo. Sprva ves začuden sploh nisem vedel za kaj gre. Šele čez trenutek se mi posvita, da me je kamen zadel. Priletel je naravnost v stranski del nahrbtnika in še sama sreča, da ni imel malo višje trajektorije. Ko sem videl, da je vse v redu z menoj, sem pomislil in srčno upal, da je objektiv v nahrbtniku še cel, ter da ni utrpel kaj hujšega. Možnost poizvedovanja je bila nična, saj ni bilo prostora za manevriranje. Ravno sem se za silo ohladil, ko že prileti nova salva in prav vidim kako se kamen velikosti približno polovico jajca odbije od Džanijeve čelade. Džani še trzne ne, še nasmešek se bohoti na njegovem obrazu, kot da bi to bilo nekaj čisto vsakdanjega1. Čez čas slišiva tisti “sorry” od zgoraj, ampak mene je pustil hladnega. Sloni, ne alpinisti, so se tisti dan sprehajali nad nami. Mpak, tudi to so gore, čeprav nerad soglašam.

Divji razgledi.

Divji razgledi.

Kaj nas še čaka.

Kaj nas še čaka.

Stena z dolino.

Stena z dolino.

Nemški steber.

Nemški steber. A vidite plezalca v njem? (oranžna pikica na prvem razu po senci)

Ponujajoči razgledi so bili naravnost fantastični. Prvič vidim Bovški Gamsovec, Sovatno in Stenar v čisto novi in divji perspektivi. Krasota jih je bilo opazovati, vendar časa na pretek nismo imeli, zato smo pohiteli naprej. Na policah se razvežemo in vse do Zimmer – Jahn izstopa posoliramo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zlato vleče naprej.

Zlato vleče naprej.

Na štantu.

Na štantu.

Celotna kratka nemška se mi ni zdela težka saj je ocenjena s III. stopnjo in terja le varen korak in neobčutljivost na višino. Izstop Zimmer – Jahn pa je ponujal malce težje plezanje a zato bolj uživaško in zračno. V spominu mi je ostal detajl, tik pod robom stene, kjer moraš iti malo v razkorak in se iztegniti do levega oprimka. Pod teboj pa zevajoč 800 meterski prepad. Veselje na obrazu pove vse, ko si iz smeri sežemo v roko in si čestitamo za vzpon. Odtehta vse tiste neprespane ure in vložen trud.

Skupinska brez fotografa.

Skupinska brez fotografa.

Tukaj zaključimo s plezanjem, do Kredarice nas loči le nekaj več kot sto metrov gruščnatega žleba in sprehod po ledeniku.

Izstop slovenske smeri.

Izstop slovenske smeri.

Osvežitev čaka.

Osvežitev čaka.

Večina ni bila zainteresirana nad obiskom očaka. Ko sem pa omenil, da sem prvič na Triglavu, so se takoj našli kandidati za šeškanje. Po pavzici skočimo še na vrh, obiščemo Aljaža, me našeškajo in potem hitro nazaj.

Na grebenu proti Triglavu.

Na grebenu proti Triglavu.

Panorama.

Panorama.

Since 1895.

Since 1895.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Sestopimo čez Prag in po 16 urni turi smo si pošteno zaslužili hmeljnat napitek. Skratka, fenomenalen dan je bil, z obilo smeha v odlični družbi. Še se vrnem… Kmalu.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ah, ti prekaljeni stari mački []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 7 komentarjev »

Karnijske Alpe

Objavil bostopor dne Petek, Julij 24, 2009

Prejšnji vikend je bil načrtovan vzpon na Škrlatico, vendar je odpadel, saj nas je v soboto v Vratih dež pregnal.  Če bi ob tako lepem nedeljskem vremenu doma ostal, bi to bilo naravnost bogokletno. V izogib smrtnemu grehu, smo se tako odločili, da bomo obiskali sosede.  Budilka je tudi tokrat zgodaj rožljala, saj pot ni bila ravno kratka. Po dvourni vožnji dosežemo prelaz Plöckenpass, našo izhodiščno točko in se peš podamo na avstrijsko stran, kjer pri galeriji zavijemo levo v breg. Kaj kmalu se srečamo z zanimivim monumentom naše preteklosti in neumnosti. Po ferrati Cellon Stollen, speljani po 183 meterskem, skoraj navpičnem, rovu iz prve vojne, se povzpnemo 110 metrov višje. Vsekakor vredno ogleda. Čelna svetilka je zelo priporočljiva, saj je temno kot v rovu, he he.

V rovu.

V rovu.

Glavni razlog našega obiska kmalu uzremo. Ferrata z imenom Weg ohne Grenzen/Via Ferrata senza confini 1 nas bo drzno vodila skoraj do samega vrha z imenom Cellon-Frischenkofel/Creta di Collinetta. Že samo ime poti pove, da bo zahtevno.

Tam gor smo namenjeni.

Tam gor smo namenjeni.

Pa začnimo.

Pa začnimo.

Gladka platasta zajeda postreže z zanimivim plezanje – bolje rečeno – vlečenjem na roke.

Zračno.

Sosednja skupina slovencev. Zračno.

Visoko smo.

Visoko smo.

Nadaljujemo po izpostavljenem grebenu.

Po grebenu.

Po grebenu...

...do najzahtevnejšega mesta.

...do najzahtevnejšega mesta.

Rahlo previsna skala dodatno popopra vso stvar. Še z drugega zornega kota:

Za izkušene.

Za izkušene.

Odlična skala in varovanje poskrbita za lagodno plezanje. Kar žal mi je, saj smo prehitro zunaj. Do vrha nam tako ostane le še četrt ure lagodne hoje. Vmes še pokukam v bližnjo kaverno.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Ostanki.

Ostanki.

Skupinska.

Skupinska.

Zeleno vse naokrog.

Zeleno vse naokrog.

Sosedji vršak.

Sosedji vršak.

Med zasluženim razgledovanjem po okoliških kucljih pridemo do ideje, da bi obiskali še sosednjo Creto di Collino. Ura je bila šele 10 zjutraj in bilo bi zares škoda tako zgodaj zaključit s turo. Spustimo se nekaj sto metrov niže na Cresto Verde2 in po njej do vznožja.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Hoja po zelenem grebenu.

Hoja po zelenem grebenu proti vznožju Crete di Collina.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Sprva strma hoja preraste v lahkotno poplezavanje, dokler ne pridemo do izpostavljenega mesta II. stopnje. Načeloma bi šlo tudi prosto, ampak zadnje čase je moja psiha na psu. Raje živ “pussy”, kot mrtev heroj, he he, tako, da se odločim za varovanje. Z improviziranim štrikom sestavljen iz osmih prusikov premagamo težave in po shojeni markirani potki nadaljujemo do vršnega grebena. Vmes še neštetokrat prestopim državno mejo.

Na meji.

Na meji.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Vršni greben z markacijo.

Vršni greben z markacijo.

V razgledih nismo kaj dosti uživali, saj se je čudno začelo oblačiti, zato smo jo raje čimprej popihali v dolino.

Sestop...

Sestop...

... do položnih potk.

... do položnih potk.

Za celoten krog smo potrebovali približno 10 ur. Več kot dovolj, saj nisem videl ure, da sezujem gojzerje.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pot brez meja []
  2. zeleni greben []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v ferrata, tujina | 9 komentarjev »

Kozorogi

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Julij 6, 2009

Po izpitnem obdobju je želja po sprostitvi bila več kot dobrodošla. Gore sem naravnost pogrešal, saj jih zaradi muhastega vremena in obveznosti nisem kar nekaj časa obiskal. Tokratni izlet je bil malo drugačen od običajnih. V gore sem se podal sam in z glavnim namenom fotografirati kozoroge. Vsak, ki vsaj malo opazuje naravo in gleda skozi oči fotografa, točno ve, kako je to, ko greš z nekom, kateremu so blende in časi španska vas. Saj ne, da bi te preganjal, ampak iz oči mu lahko prebereš kaj si misli: “A že spet boš fotografiral? A nisi pet minut nazaj?”. Tokrat nisem imel teh problemov.

Oprtan z vso opremo1 sem se podal skozi Sovatno. Snega je na strmih mestih še kar nekaj. Markirana pot je bila prekinjena, ampak je oviro bilo možno z lažjim poplezavanjem obiti.

Na vrhu zelenega kuclja zagledam lepotca, nato še enega, za kucljem pa cel trop. Veselje je nepopisno. Hitro odložim nahrbtnik, se oborožim z aparatom in objektivi, ter se jim počasi skušam približati. Sprva plašni, so se čez nekaj časa kar navadili name. Človek z velikim očesom jim ni predstavljal grožnje, zato se mi je uspelo približati na vsega 6-8 metrov. Fotošuting se je začel.

Srbi.

Srbi.

Lepotci.

Lepotci.

Igra se je...

Igra je...

...čez čas prerasla v merjenje moči.

...čez čas prerasla v merjenje moči.

Mladce razganja.

Mladce razganja.

Še dobro, da imam dolge.

Še dobro, da imam dolge.

Počitek.

Počitek.

Plonkanje.

Plonkanje.

Alfa.

Alfa.

Mogočno orožje.

Mogočno orožje.

Spokojno.

Spokojno.

Preusmerjena pozornost.

Preusmerjena pozornost.

Lažen preplah.

Lažen preplah.

Joga.

Joga.

Rogači.

Rogači.

Nepozabni dve uri sta minili, kot da bi s prsti tlesknil. Odločim se, da še skočim na Stenar in se razgledam po ostalih okoliških vršacih.

Proti Doleku in Škrlatici.

Proti Doleku in Škrlatici.

Križ in Razor.

Križ in Razor v ozadju.

Očak se je ponosno razodel.

Očak se je ponosno razodel.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Nazajgrede sem se za trenutek ponovno ustavil pri lepotcih.

Soba z razgledom.

Soba z razgledom.

Opazujem te.

Opazujem te.

Kralj.

Kralj.

Še sedaj se mi smeji, ko pomislim na čas, ki sem ga preživel z opazovanjem teh plemenitih živali. Enkratno je bilo.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. predvsem fotografsko []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 37 komentarjev »