Po izpitnem obdobju je želja po sprostitvi bila več kot dobrodošla. Gore sem naravnost pogrešal, saj jih zaradi muhastega vremena in obveznosti nisem kar nekaj časa obiskal. Tokratni izlet je bil malo drugačen od običajnih. V gore sem se podal sam in z glavnim namenom fotografirati kozoroge. Vsak, ki vsaj malo opazuje naravo in gleda skozi oči fotografa, točno ve, kako je to, ko greš z nekom, kateremu so blende in časi španska vas. Saj ne, da bi te preganjal, ampak iz oči mu lahko prebereš kaj si misli: “A že spet boš fotografiral? A nisi pet minut nazaj?”. Tokrat nisem imel teh problemov.

Oprtan z vso opremo¹ sem se podal skozi Sovatno. Snega je na strmih mestih še kar nekaj. Markirana pot je bila prekinjena, ampak je oviro bilo možno z lažjim poplezavanjem obiti.

Na vrhu zelenega kuclja zagledam lepotca, nato še enega, za kucljem pa cel trop. Veselje je nepopisno. Hitro odložim nahrbtnik, se oborožim z aparatom in objektivi, ter se jim počasi skušam približati. Sprva plašni, so se čez nekaj časa kar navadili name. Človek z velikim očesom jim ni predstavljal grožnje, zato se mi je uspelo približati na vsega 6-8 metrov. Fotošuting se je začel.

Nepozabni dve uri sta minili, kot da bi s prsti tlesknil. Odločim se, da še skočim na Stenar in se razgledam po ostalih okoliških vršacih.

Nazajgrede sem se za trenutek ponovno ustavil pri lepotcih.

Še sedaj se mi smeji, ko pomislim na čas, ki sem ga preživel z opazovanjem teh plemenitih živali. Enkratno je bilo.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. predvsem fotografsko [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .