.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Karnijske Alpe

Objavil bostopor, dne Petek, Julij 24, 2009

Prejšnji vikend je bil načrtovan vzpon na Škrlatico, vendar je odpadel, saj nas je v soboto v Vratih dež pregnal.  Če bi ob tako lepem nedeljskem vremenu doma ostal, bi to bilo naravnost bogokletno. V izogib smrtnemu grehu, smo se tako odločili, da bomo obiskali sosede.  Budilka je tudi tokrat zgodaj rožljala, saj pot ni bila ravno kratka. Po dvourni vožnji dosežemo prelaz Plöckenpass, našo izhodiščno točko in se peš podamo na avstrijsko stran, kjer pri galeriji zavijemo levo v breg. Kaj kmalu se srečamo z zanimivim monumentom naše preteklosti in neumnosti. Po ferrati Cellon Stollen, speljani po 183 meterskem, skoraj navpičnem, rovu iz prve vojne, se povzpnemo 110 metrov višje. Vsekakor vredno ogleda. Čelna svetilka je zelo priporočljiva, saj je temno kot v rovu, he he.

V rovu.

V rovu.

Glavni razlog našega obiska kmalu uzremo. Ferrata z imenom Weg ohne Grenzen/Via Ferrata senza confini 1 nas bo drzno vodila skoraj do samega vrha z imenom Cellon-Frischenkofel/Creta di Collinetta. Že samo ime poti pove, da bo zahtevno.

Tam gor smo namenjeni.

Tam gor smo namenjeni.

Pa začnimo.

Pa začnimo.

Gladka platasta zajeda postreže z zanimivim plezanje – bolje rečeno – vlečenjem na roke.

Zračno.

Sosednja skupina slovencev. Zračno.

Visoko smo.

Visoko smo.

Nadaljujemo po izpostavljenem grebenu.

Po grebenu.

Po grebenu...

...do najzahtevnejšega mesta.

...do najzahtevnejšega mesta.

Rahlo previsna skala dodatno popopra vso stvar. Še z drugega zornega kota:

Za izkušene.

Za izkušene.

Odlična skala in varovanje poskrbita za lagodno plezanje. Kar žal mi je, saj smo prehitro zunaj. Do vrha nam tako ostane le še četrt ure lagodne hoje. Vmes še pokukam v bližnjo kaverno.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Ostanki.

Ostanki.

Skupinska.

Skupinska.

Zeleno vse naokrog.

Zeleno vse naokrog.

Sosedji vršak.

Sosedji vršak.

Med zasluženim razgledovanjem po okoliških kucljih pridemo do ideje, da bi obiskali še sosednjo Creto di Collino. Ura je bila šele 10 zjutraj in bilo bi zares škoda tako zgodaj zaključit s turo. Spustimo se nekaj sto metrov niže na Cresto Verde2 in po njej do vznožja.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Hoja po zelenem grebenu.

Hoja po zelenem grebenu proti vznožju Crete di Collina.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Sprva strma hoja preraste v lahkotno poplezavanje, dokler ne pridemo do izpostavljenega mesta II. stopnje. Načeloma bi šlo tudi prosto, ampak zadnje čase je moja psiha na psu. Raje živ “pussy”, kot mrtev heroj, he he, tako, da se odločim za varovanje. Z improviziranim štrikom sestavljen iz osmih prusikov premagamo težave in po shojeni markirani potki nadaljujemo do vršnega grebena. Vmes še neštetokrat prestopim državno mejo.

Na meji.

Na meji.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Vršni greben z markacijo.

Vršni greben z markacijo.

V razgledih nismo kaj dosti uživali, saj se je čudno začelo oblačiti, zato smo jo raje čimprej popihali v dolino.

Sestop...

Sestop...

... do položnih potk.

... do položnih potk.

Za celoten krog smo potrebovali približno 10 ur. Več kot dovolj, saj nisem videl ure, da sezujem gojzerje.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pot brez meja []
  2. zeleni greben []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

9 odgovorov v “Karnijske Alpe”

  1. bojan pravi:

    Super opis poti in lepe slike. Vačsih sem bil veliko v hribih, zdaja pa zaradi družine malo. Koliko so pa ti hribi visoki? Ali na vrh peljejo tudi markirane poti, primerne za otroke? Kako se najlaže pride do teh hribov? Ali ti pot lahko olajša tudi kakšna žicnica, ki otrokom približa vrhove? Piscu vnaprej hvala za odgovor..

  2. seamus pravi:

    Tole je pa super zadeva. Pa še v nedeljo bi bil res smrtni greh ne bit v hribih, je bilo res noro vreme za fotke :D Sprano in prosojni oblački.

  3. Fuga pravi:

    Ja, čudovito! Bo treba kam ven.

  4. M&M pravi:

    oooo, ktera lepota!

  5. Mari pravi:

    Lepo in sprano, super slike, čestitam!!

  6. enjanez enjanez pravi:

    Zelo lepo! Zanima me, kje ste dobili opis ferate?

  7. mare mare pravi:

    Šit, to ni fer, dons sem pa jaz hotel biti na SiOLu, he he … zakon fotke, kot vedno!

  8. Ana pravi:

    Super fotke! Kar vidim, kako je bilo lesti po tej steni in se vleči navzgor po klinih in zajlah. :) Krasno idejo si mi dal, upam samo, da mi jo uspe v bližnji prihodnosti realizirati.

  9. bostopor bostopor pravi:

    @Bojan: Creta di Collinetta 2238 mnm, primerna za otroke, saj nanjo pelje tudi markirana planinska pot. Creta di Collina pa je visoka nekaj manj kot 2700 metrov, vendar vzpon nanjo terja nekaj izkušenj (prepadno in krušljivo). Do izhodiščne točke Plockenpass pridemo najlažje, če gremo mimo Rateč k sosedom, nato po avtocesti do Tolmezza ter po vijugasti cesti do prelaza. Žičnic in gondol pa na srečo ni.

    @Seamus: Ja, je bilo kar fajn, čeprav sem že doživel boljše svetlobne pogoje… Nehote sem jo pošteno biksnil, tako da sem avtomatsko vsako fotko krepko dosvetlil :) Za pokoro bo treba namesto očenaša na kakšen zahteven kucelj splezat, pa bo, he he.

    @Fuga: Ja, razen če nisi doma priklenjen :)

    @M&M, Mari: V živo je še lepše.

    @Janez: S seboj smo imeli ta vodniček http://www.gore-ljudje.net/novosti/6756/ ter specialko Karnijskih Alp.

    @Mare: Hvala. Pa saj si prišel na svoj račun danes… in to dvakrat :D

    @Ana: Ferata je bila dokaj zahtevna, vendar za vsakega, ki ni ravno nedeljski planinec ne bi smela predstavljati kakšnih večjih problemov. Le pojdi, vredno obiska.