.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Triglavska

Objavil bostopor, dne Petek, Julij 31, 2009

Pa sem jo le dočakal. Steno namreč. S strahospoštovanjem sem jo vedno znova opazoval, vsakič ko sem se vzpenjal skozi Sovatno. Vsa impozantna je stala tam, jaz, šodrovc, pa flirtal z  nasprotnega brega. Tokrat mi je le dovolila bliže.

Spanca sem imel le za vzorec, saj smo se še v trdi temi pripeljali v Vrata in se v soju čelk napotili do vstopa v smer.

Temno je.

Temno je še.

Pod macesni zavijemo desno z markirane poti in se podamo v zame novi svet. Že takoj na začetku nas čaka težji del, saj moraš prečiti izpostavljeno poličko nad snežiščem. Višina sicer ni velika, vendar bi se v primeru padca konkretno poškodoval. Idealen poligon za mojo psiho, glede na to, da me je zadnjič že III. malo ponagajala. Na začetku je srce na polno nabijalo, vendar sem iznašel dober način kako se umiriti: odmisliš okolico, odmisliš vso višino in zahtevnost, predvsem pa odmisliš padec. Skoncentriraš se samo na grife in stope. Preverjeno, pomaga.

Slovenska smer nato zavije v levo proti macesnom, mi se pa podamo v nemško.

Ožarjeni.

Ožarjeni v jutranjem soncu.

Preplezati moramo približno 800 metrov stene, zato se odločimo, da se ne bomo klasično varovali, saj bi tako do izstopa potrebovali najbrž cel dan. Glede na zahtevnost plezanja je štajerc bila dobra izbira. Skala je za naše razmere bila dobra, vendar se je na poličkah nabralo kar veliko šodra, zato previdnost ni bila odveč.

Džani se sprehaja.

Džani se sprehaja.

Čez čas nas ulovi in prehiti mešana naveza, ki je bila zelo radodarna s kamnitimi salvami. Med čakanjem na polički pod strmim delom, kjer sem brezskrbno klepetal z Džanijem, me je pošteno sunilo. Sprva ves začuden sploh nisem vedel za kaj gre. Šele čez trenutek se mi posvita, da me je kamen zadel. Priletel je naravnost v stranski del nahrbtnika in še sama sreča, da ni imel malo višje trajektorije. Ko sem videl, da je vse v redu z menoj, sem pomislil in srčno upal, da je objektiv v nahrbtniku še cel, ter da ni utrpel kaj hujšega. Možnost poizvedovanja je bila nična, saj ni bilo prostora za manevriranje. Ravno sem se za silo ohladil, ko že prileti nova salva in prav vidim kako se kamen velikosti približno polovico jajca odbije od Džanijeve čelade. Džani še trzne ne, še nasmešek se bohoti na njegovem obrazu, kot da bi to bilo nekaj čisto vsakdanjega1. Čez čas slišiva tisti “sorry” od zgoraj, ampak mene je pustil hladnega. Sloni, ne alpinisti, so se tisti dan sprehajali nad nami. Mpak, tudi to so gore, čeprav nerad soglašam.

Divji razgledi.

Divji razgledi.

Kaj nas še čaka.

Kaj nas še čaka.

Stena z dolino.

Stena z dolino.

Nemški steber.

Nemški steber. A vidite plezalca v njem? (oranžna pikica na prvem razu po senci)

Ponujajoči razgledi so bili naravnost fantastični. Prvič vidim Bovški Gamsovec, Sovatno in Stenar v čisto novi in divji perspektivi. Krasota jih je bilo opazovati, vendar časa na pretek nismo imeli, zato smo pohiteli naprej. Na policah se razvežemo in vse do Zimmer – Jahn izstopa posoliramo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zlato vleče naprej.

Zlato vleče naprej.

Na štantu.

Na štantu.

Celotna kratka nemška se mi ni zdela težka saj je ocenjena s III. stopnjo in terja le varen korak in neobčutljivost na višino. Izstop Zimmer – Jahn pa je ponujal malce težje plezanje a zato bolj uživaško in zračno. V spominu mi je ostal detajl, tik pod robom stene, kjer moraš iti malo v razkorak in se iztegniti do levega oprimka. Pod teboj pa zevajoč 800 meterski prepad. Veselje na obrazu pove vse, ko si iz smeri sežemo v roko in si čestitamo za vzpon. Odtehta vse tiste neprespane ure in vložen trud.

Skupinska brez fotografa.

Skupinska brez fotografa.

Tukaj zaključimo s plezanjem, do Kredarice nas loči le nekaj več kot sto metrov gruščnatega žleba in sprehod po ledeniku.

Izstop slovenske smeri.

Izstop slovenske smeri.

Osvežitev čaka.

Osvežitev čaka.

Večina ni bila zainteresirana nad obiskom očaka. Ko sem pa omenil, da sem prvič na Triglavu, so se takoj našli kandidati za šeškanje. Po pavzici skočimo še na vrh, obiščemo Aljaža, me našeškajo in potem hitro nazaj.

Na grebenu proti Triglavu.

Na grebenu proti Triglavu.

Panorama.

Panorama.

Since 1895.

Since 1895.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Sestopimo čez Prag in po 16 urni turi smo si pošteno zaslužili hmeljnat napitek. Skratka, fenomenalen dan je bil, z obilo smeha v odlični družbi. Še se vrnem… Kmalu.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ah, ti prekaljeni stari mački []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

7 odgovorov v “Triglavska”

  1. Ana pravi:

    Impresivno, čestitam! Super fotke, sploh tiste iz stene, ker takih prizorov mi navadni smrtniki ne vidimo prav veliko. :) In ne morem verjeti, kje se srečava … :) )) Še dobro, da daš večkrat kakšno fotko sebe gor, da sem te spoznala.

  2. bostopor bostopor pravi:

    Hvala Ana :)

    Res je. Tudi mene je presenetilo, ko si se predstavila…. Ti povem, da je dan potem bil še lepši, saj se mi je kar smejalo od nevsakdanjega dogodka, he he. Ma ne moreš verjeti, kje vse se človek sreča… Imaš pa dobro oko ;)

    Lp, Sandi.

  3. Aleksander pravi:

    Ja, čestitke. SLovenija je res lepa dežela, ki ji ni para v svetu!

  4. Mari pravi:

    Pa res, Slovenuja je lepa!!! Pred nekaj več kot 25 leti sem se sprehaja po Trigalavski steni. Ja to so nepozabni trenutki. Takrat je navezo vodil “Stari slovan”. Bilo je čudovito. Upam, da boš dal na blog še veliko takih slik. Vsaj tako še lahko uživam. Hvala!!!

  5. NordStar pravi:

    No, lepo je bilo pogledati slike z vzpona. Ti si seveda izbral težjo varianto. Jaz sem lepo po drugi strani prišpanciral do Planike in šele drugi dan odšel na očaka. Moram šparat z energijo, ker sem na Triglavu srečal Abrahama :)

  6. Fuga pravi:

    Ja, super fotke! Na tri macesne je treba kar močno desno čez bele plate. Je pa dobr. Kratko oziroma tut dolgo Nemško mam tudi jaz na seznamu tihih želja. Ja, to bi pa rad splezal enkrat do smrti. Moram pa še prej Martuljške podse vržt. Pa v mes še kaj. Pa ziher korak.

  7. bostopor bostopor pravi:

    @Aleksander, Mari: Res je, lep je ta naš kotiček. Majhen, ampak sladek. Fotk pa še bo. Obljubim :D

    @Nordstar: Čestitke za vzpon in seveda za rojstni dan. Dobro si se to obdaril, he he.

    @Fuga: V slovenski še nisem bil, ampak verjamem, da si bom tudi zanjo enkrat čas vzel. Varen korak tudi tebi.