.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Avgust 2009

Visoka Bela špica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 25, 2009

Če ne občutiš, ne moreš vedeti, kaj lahko zamudiš. Visoko Belo špico, ki se impozantno dviga nad dolino Belega potoka bi skoraj izpustil. Soplezalca za tokratno dogodivščino nisem uspel najti, kot tretji se pa že formirani navezi nisem hotel vsiljevati. Šele po dolgem prepričevanju, da res nisem v napoto, popustim. Rana pot me tako popelje iz rodne primorske v dolino, kjer je burja doma, od kod v polni zasedbi1 krenemo proti Predelu in nato še streljaj čez mejo.

Zabiti vrhovi niso obetali nič dobrega, vendar smo nadaljevali, saj je jutro v dolini bilo sprano in vremenska napoved dobra.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Pa se je končno le pokazala.

Pa se je končno le pokazala.

Južna stena male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Južna stena Male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Po dveh urah zmerne hoje nas je na platoju zatrepa dočakal strupeno mrzel veter in alarmni žvižgi svizcev. Prvič se mi je zgodilo, da sem nase navelkel še sleherni kos oblačila, ki sem ga tovoril s seboj2, saj se v večini primerov izkažejo le kot balast v nahrbtniku3. Zeblo je do kosti, tako da sem se ogrel šele ko sem bil odet v štiri sloje. Da sem se počutil okoren kot telebajsek, ne rabi posebej razlagati.

Zima sredi poletja.

Zima sredi poletja.

Sprva smo dopuščali možnost, da se zaradi vremena v severni raz (IV/III, 280 m) lepotičke ne bi podali, vendar nas je petminutni dostop prepričal v nasprotno. Veter se je ravnoprav polegel, tako da smo krenili v akcijo. Po prvih dveh raztežajih, kjer je skala bolj naši stalnici podobna in po začetnem okornem štrikanju, se je obljubljena uživaška plezarija le pričela.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Več kot odlična skala, obilo dobrih prijemov, udobni navrtani štanti in lahka orientacija bodo opogumili k obisku tudi manj izkušene4 plezalce. Smer je opremljena, vendar prijatelji ne bodo odveč.

Preplezano...

Preplezano...

... in kaj nas še čaka.

... in kaj nas še čaka.

Kmalu zatem zavijemo desno v lažji svet, kjer nas čaka globoko zarezana zajeda, višje gor pa širok kamin.

Utrinek.

Utrinek.

Začetek kamina.

Začetek kamina.

Udobni štanti.

Udobni štanti.

Naveza treh je zamudna vendar ima svoje prednosti: brezskrbno sem lahko fotografiral in užival v razgledih.

Panorama.

Panorama.

Sledi prava poslastica: plezanje po razu nudi ZARES uživaško plezanje.  Če karikiram, lahko človek zapre oči in če na slepo zamahne z roko, bo sigurno šalco zadel! Nekdo je predzadnji raztežaj primerjal s hojo po nebeški lojtri in izraz na mojem obrazu5, je soplezalkam le dodatno  potrdil primerjavo. Če pomislim, se mi takrat ni nikamor mudilo, užival sem v vsakem prijemu in stopu.

Poezija.

Poezija.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Kakšna samotna tišina navdihuje te kraje, kjer jo zmoti le občasno nabijanje kladiva iz stene Male Lojtrice. V njej so se merile tri naveze in prav lepo jih je bilo opazovati pri napredovanju.

Preplezana vertikala.

Preplezana vertikala.

Pospravljanje na vrhu.

Pospravljanje na vrhu.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Dve generaciji.

Generaciji.

Le kaj se skriva onkraj?

Le kaj se skriva onkraj?

Po kratkem premoru pričnemo sestopati po južnem skrotju in nato trikrat abzajlamo do škrbine zahodno od vrha Forcella Alta. Do bivaka nas je ločil le spust po grobem melišču.

Razveselila me je kot otroka.

Razveselila me je kot otroka.

Med sestopom v dolino naletimo na mlad italijanski par in po opremi takoj opazimo, da sta najbrž plezala v sosednji steni. Prešerni obrazi so izžarevali veselje in kmalu je beseda dala besedo. Po izmenjanih informacijah kaj je kdo plezal in o lepih okoliških smereh6 ter naših klasik navržem, da sem šele pred kratkim začel z vertikalami. Nadaljujem, da sem se vpisal v alpinistični tečaj pred slabim letom in tako sem tu, kjer sem. Iskrivost njunih oči se je ubesedila: “Ma, allora sei malato come noi”7. Njun spontan stavek me je nasmejal in spremljal še celo pot do avta. Če je to bolezen premišljujem, potem nimam želje ozdraveti.

Visoka Bela špica si je definitivno prislužila posebno mesto in zanjo lahko govorim le v superlativih. Če jo ne bi obiskal, bi si lahko vse prste pogrizel, tako jih pa lahko le obližem.

Še časovnica: od avta do avta smo potrebovali 12 ur z vsemi pavzami, začetnim štrikanjem in opazovanjem lepo rejenih svizcev.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. tokrat se je povprečna starost naveze dvignila []
  2. od podkape do rokavic vred []
  3. tokrat se je obrestovalo vse za nazaj []
  4. med katere se tudi sam uvrščam []
  5. na katerem se je nasmešek bohotil do ušes []
  6. teh ni malo, vendar se bom z veseljem vrnil []
  7. še prevod za vse tiste, ki ne razumejo: “Aha, potem tudi ti deliš z nama isto bolezen” []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem, tujina | 12 komentarjev »

Bavški Grintavec

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Avgust 17, 2009

Že dalj časa sem ga imel nagledanega, stražarja. Ves ponosen tam stoji in nemo opazuje dogajanje Zadnje Trente, Bavšice in doline Soče. Le kaj vidi, me je zanimalo. S Knapom si za izhodišče izbereva prvo, do izvira bistre hčere planin oblegano dolino, po kateri naprej – razen do slapov – redko noga stopi.

Jutro nad Vršičem.

Jutro nad Vršičem.

Za spremembo se tokrat nama ni bilo potrebno naprezati že v samem začetku, saj v slabih dveh kilometri poti po Suhem potoku nisva kaj prida pridobila na višini. Ravno prav, da se telo ogreje na delovno temepraturo.

Tam gor sva namenjena.

Tam gor sva namenjena.

Moram reči, da me je dolina s svojo spokojnostjo in mirom navdušila, je pravo nasprotje drenjanja v Vratih. Celo pot te spremljajo fantastični pogledi na Trenski Pelc in Srebrjnak.

Zeleno. Jalovec se sramežljivo skriva v oblakih.

Zeleno. Jalovec se sramežljivo skriva v oblakih.

Velika vrata v soncu.

Velika vrata v soncu.

Pot nadaljujeva po melišču pod steno vse do Kanjskega prevala…

Na poti proti Kanjskemu prevalu.

Na poti proti Kanjskemu prevalu.

… kjer se začne razgibavanje po zavarovani poti …

Zračno.

Zračno.

… in nadaljuje po razglednem a krušljivem1 razu …

)

Sonce tokrat ni bilo na pravi strani.

Dolina Bavšice.

Dolina Bavšice.

… do zanimivih prehodov.

Glede na krušljivost, je pot odlično speljana.

Glede na krušljivost, je pot odlično speljana.

Pogledi se razprostirajo proti Mangartu...

Pogledi se razprostirajo proti Mangartu...

... vendar ne tako kot z vrha. V ozadju se vije greben Mojstrovk, Travnika in Šit. Jalovec je še zmeraj sramežljiv

... vendar ne tako kot z vrha. V ozadju se vije greben Mojstrovk, Travnika in Šit. Jalovec je še zmeraj sramežljiv.

V brezveterju sva toplessirala in se kot kuščarja grela slabe pol urce, nakar sva pričela s sestopom.

Varen korak...

Varen korak...

... je priporočljiv. Desno v sredini je vidna potka po melišču po kateri sva sestopila.

... je priporočljiv. Desno v sredini je vidna potka po melišču po kateri sva sestopila.

Ne morem se nagledati....

Ne morem se nagledati...

... lepotcev. Srebrnjak in Trentski Pelc.

... lepotcev. Srebrnjak in Trentski Pelc.

Po lažjem svetu...

Po lažjem svetu...

... do udobne potke. Pogled proti prevalu Čez lužo, desno Zagorelec, levo Šmihelovec.

... do udobne potke. Pogled proti prevalu Čez lužo, desno Zagorelec, levo Šmihelovec.

Pisan in dišeč alpski svet.

Pisan in dišeč alpski svet.

Ponovno vidva. Morda se pa kdaj kaj pobliže spoznamo.

Ponovno vi. Morda se pa kdaj kaj pobliže spoznamo.

Posledice plazu. Lepše naravne histerezne zanke še nisem videl.

Posledice plazu. Lepše naravne histerezne zanke še nisem videl.

Oj potka, hvala ker si me popeljala v to krasoto.

Oj potka, hvala ker si me popeljala v to krasoto.

Zelo lepa gora za katero lahko rečem, da je od vseh, ki sem jih doslej obiskal, najbolj krušljiva. Od avta do avta sva porabila natanko 7 ur z vsemi (fotografskimi) postanki2.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pozoren moraš biti kaj primeš v roko in na kaj stopiš []
  2. teh je bilo kar nekaj []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 15 komentarjev »

Kogel in Skuta

Objavil bostopor dne Sreda, Avgust 12, 2009

Lep dan je klical in prsti so zasrbeli, zato sva se z dr. Thomasom odzvala in jo mahnila proti Koglu. Ura je bila rana, še prerana, saj sva oba še zehajoča stopicala po lovski potki, ko sva po slabih dveh urah le ugledala prebujajočo se steno. Svež gorski zrak naju za silo predrami.

Kogel.

Kogel

Jutranja zarja.

Jutranja zarja.

Pričetki plezanja so zame najtežji. Kako ne, ko se ves neogret podaš v neznani svet, psiha pa tudi pogosto požgečka1 in opozori, da “sedaj gre zares”. Moji začetni gibi tako v očeh soplezalca dokaj klavrno izpadejo, vendar se po nekaj vertikalnih metrih le uglasijo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Začnem z lažjim raztežajem, saj tudi zelenci moramo pridobiti na izkušnjah in boljšega načina kot čimveč naprej plezati zaenkrat ne poznam. Včasih se sprašujem, kaj mi to treba, ko bi zjutraj lahko v udobni postelji v miru spal, se zbudil okrog 11 ure, spil kavico, nato pa … hmm, kaj? Naa, hvala za tak vikend2. Kdor ima rad gore, bo vedel zakaj zgodaj vstaja, se odreka uram spanca, se poti in sopiha v breg, sprejme mraz, vročino in veter kot obvezno romantiko. Da vse to počneš, moraš enostavno imeti rad ta nekoristni svet, skalo, katera mnogim predstavlja le kos mrtve materije. Norost? Čudaškost? Morda eno ali kar oboje skupaj!

V drugem raztežaju si je dr. Thomas zaželel levo varianto, kamin ocenjen z IV+, ki pa je bil zame in za moje znanje konkreten zalogaj3, tako da še sam ne vem, kako točno sem zlezel. Četudi sem bil varovan z navrtanega štanta in bi se morebitni padec neškodljivo končal, si vseeno ne želiš pasti. Psiha stiska.

Poplezavanje po razu.

Poplezavanje po razu. Sledi leva varianta v IV+ kamin.

Ko se ozreš naokoli kar hitro pozabiš na vse tegobe, ki te pestijo. Zaspanci so prikrajšani takšnih prizorov.

Prebujanje.

Prebujanje.

Raztežaj nad značilno gredino usmerimo v desno, v širšo, blago previsno poklino, v kateri sem se uspel zagozditi do te mere, da skupaj z nahrbtnikom in fototorbo ni šlo ne naprej ne nazaj. Imel sem neprostovoljnih 15 minut joge, v katerih sem moral uporabiti vse svoje kontorzionistične sposobnosti, da sem se osvobodil – v dotičnem trenutku – odvečne navlake. Vidno, v obseg oklesten, sem nato z lahkoto premagal oviro in nadaljeval s plezanjem.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

Nad Kamniško Bistrico.

Nad Kamniško Bistrico.

Čakata naju še dva raztežaja lepega plezanja z odličnimi oprimki s katerimi sem si popravil vtise smeri.

Pod previsom. Zračno.

Pod previsom. Zračno.

Na izstopu se malo spočijeva, vendar že takoj oprezava po novi dogodivščini.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Slaba urca naju je ločila do vstopne rampe nad meliščem, od koder sva po gladkih platah nadaljevala do navpičnega dela raza. Meglice so bile najine stalne spremljevalke, vendar kakšne hujše bojazni, da bi zgrešila smer nisva imela. Držala sva se raza, vse ovire pa obvozila po desni.

Vstopna rampa.

Vstopna rampa.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Panorama.

Panorama.

Pestra je bila kasnejša zračna in ozka polička, v višjem raztežaju pa ne ravno dobra skala, kjer si moral dobro preveriti kam stopaš. Zelo izpostavljeno!

Zame najtežji del smeri.

Zame najtežji del smeri.

V zgornji polovici smeri se težave umirijo, prevladuje III. stopnja, vendar se je našel tudi kak detajl, ki je popopral plezanje. V smeri sva naletela na kline različnih generacij4 in oblik, tudi na takega aluminijastega, ki bi bil bolj primeren za kampiranje kot za aplinizem. Fotke žal nimam, saj ni bilo maneverskega prostora.

Fotografirano gor ali dol?

Fotografirano gor ali dol?

Nadaljujeva v zgornji izrazit kamin, ki pa je bil lažji kot je izgledal. Sledila je skoraj vodoravna hoja in zaključni vzpon skozi naravno okno. Še en dokaz več, zakaj je lepo raziskovati samotne kotičke.

Naravno okno.

Naravno okno.

Bližje kot sva bila izstopu, bolj je bil svet podrt. Na koncu naju dočaka sama češnjica od podrtije: ozek prehod preko katerega z raza stopiš na “trdna” tla gore in zaključiš s plezanjem. Do vrha naju je ločilo 10 minut zložne hoje.

Zaključek raza.

Zaključek raza.

Lepa smer, vendar razgledov zaradi nenehnih meglic nisva bila deležna.  Sestopila sva do bivaka pod Skuto in naprej čez Žmavčarje. Opažam, da zadnje čase ture niso krajše od 10 ur; tokrat sva od avta do avta potrebovala približno 13 ur.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj mene []
  2. pa saj ne rečem, da včasih zapaše tudi malo polenarit, da bi to bila stalnica, to pa ne []
  3. gladko in nič pametnega za prijeti – no, vsaj jaz nisem nič pametnega našel []
  4. verjetno je kakšen že srečal abrahama v steni []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 10 komentarjev »

Škrlatica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 4, 2009

Če sem prejšnji teden obiskal kralja, se spodobi, da še kraljico. Sicer se mi je zaradi različih dejavnikov že nekaj časa izmikala, pa vendarle so tokrat bile skoraj vse okoliščine naklonjene. Vreme je bilo odlično, družba pravtako, kvazi žulji malo manj, le orientacija je bila na psu. Še v trdi temi, kot se tem stvarem streže, se v soju čelk napotimo proti Aljaževemo domu, kjer ob prvem smerokazu za Škrlatico zavijemo desno. Že ne-vem-koliko-krat sem šel mimo njega, zato mi je pomalem bil že samoumeven in domač. Velikokrat, ko sem se vračal s kakšne ture, sem pomislil: “Aha, tam se torej zavije za Škrlatico”. Tako, trdno prepričani, da smo na pravi poti, suvereno zavijemo mimo balvana in zakorakamo v gozd, kjer po nekaj desetih metrih obstanemo. Uhojena potka je izginila, markacije prav tako, zato svetimo na vse strani neba, a brezuspešno in zaman. Da bi se pa vrnili nazaj in začeli znova, se nikur ni zdelo smiselno, saj konec koncev, kdo pa zaluta že na samem začetku? Nam je to uspelo1. Vzamemo zemljevid v roke in v tistem trenutku izberemo najboljšo smer, misleč, da prej ali slej bomo že naleteli na potko. Strmina zlagoma narašča, tudi danit se je začelo, a o sledeh človeških nog ne duha ne sluha. Kamnite glave nad vršaki dreves so z naše perspektive izgledale vse enake, zato se je bilo težko orientirati po njih. Lomastimo naprej, grizemo v strmino, prečkamo suhe struge hudournikov, ko se nam končno, po približno dvesto višincev, ne zjasni, da smo pošteno izven smeri2. Ja, nazaj bo treba.

Sestopamo hitreje, ko naposled le nabašemo na markacije. Ta hec nas je stal slabi dve uri, zato smo pretehtali o možnosti pravočasnega vzpona. Rezerve je bilo še nekaj, po drugi strani spet nismo taki hodci, da ne bi zmogli prej kot po uradnih časovnicah.

Jutranji pozdrav.

Jutranji pozdrav.

Zeleno in dišče.

Zeleno in dišče.

Polni elana zagrizemo v breg in v eni uri opravimo z 600 višinci, kar nas še dodatno podkrepi o uspehu zadane ture.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Lepotec.

Lepotec.

Pot se položi, približujemo se bivaku IV, obenem uživamo v pogledu na južne stene Spodnje Dolkove špice.

Spodnja Dolkova špica.

Spodnja Dolkova špica.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Obidemo Dolkovo špico, ko se nam kraljica prikaže v vsej svoji veličini.

Dolga bo še.

Dolga bo še.

Čeprav sem melišč navajen, mi je škrlatiško dobesedno izsesalo veliko energije: po Sizifovo – dva koraka gor, en dol. Kačji graben se mi zdi mačji kašelj napram temu, saj ga ni bilo ne konca ne kraja, povrh vsega, tudi naklonina ni od muh.

Ubijalsko in mazohistično.

Ubijalsko in mazohistično.

Pestro.

Pestro.

Kočno se dokopljem do čvrste skale, kjer se začne plezalni del poti. Police so bile pošteno zašodrane, zato so terjale varen korak. Razgledi pa – kot ponavadi – božanski: Dolkova špica v vsej svoji širini, opazna Rdeča škrbina in sosednja Rogljica, skrajno desno pa Rakova špica.

Dolkova Špica.

Dolkova Špica.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Zavarovane žlebaste plate.

Zavarovane žlebaste plate.

Izpostavljeno.

Izpostavljeno.

Ostenja Škrlatice in Rokavov zastirajo mini amfiteater z imenom “V kotlu”.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Od tu naprej nas do vrha loči le še kakšne dobre pol urce lahkotnega poličkastega vzpenjanja3.

Na vrhu.

Na vrhu.

Sosednji Ponci.

Sosednji Ponci in Oltarja.

Pomalicamo, se spočijemo, užijemo raglede in brezveterje, nato se pripravimo za sestop, ki je v zgornjem delu pravi balzam za moja kolena. Čaka nas doooolgooo melišče.

Juhej.

Juhej. Dvakrat.

Veselja je itak vedno prehitro konec. Zakaj so sestopi tako dolgi in se vlečejo kot čreva?


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. še sedaj, ko to pišem, me je tega pomalem sram []
  2. kje točno smo končali, pa ne upam povedat, he he []
  3. seveda zašodranega []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 22 komentarjev »