.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Torek, Avgust 4, 2009

Škrlatica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 4, 2009

Če sem prejšnji teden obiskal kralja, se spodobi, da še kraljico. Sicer se mi je zaradi različih dejavnikov že nekaj časa izmikala, pa vendarle so tokrat bile skoraj vse okoliščine naklonjene. Vreme je bilo odlično, družba pravtako, kvazi žulji malo manj, le orientacija je bila na psu. Še v trdi temi, kot se tem stvarem streže, se v soju čelk napotimo proti Aljaževemo domu, kjer ob prvem smerokazu za Škrlatico zavijemo desno. Že ne-vem-koliko-krat sem šel mimo njega, zato mi je pomalem bil že samoumeven in domač. Velikokrat, ko sem se vračal s kakšne ture, sem pomislil: “Aha, tam se torej zavije za Škrlatico”. Tako, trdno prepričani, da smo na pravi poti, suvereno zavijemo mimo balvana in zakorakamo v gozd, kjer po nekaj desetih metrih obstanemo. Uhojena potka je izginila, markacije prav tako, zato svetimo na vse strani neba, a brezuspešno in zaman. Da bi se pa vrnili nazaj in začeli znova, se nikur ni zdelo smiselno, saj konec koncev, kdo pa zaluta že na samem začetku? Nam je to uspelo1. Vzamemo zemljevid v roke in v tistem trenutku izberemo najboljšo smer, misleč, da prej ali slej bomo že naleteli na potko. Strmina zlagoma narašča, tudi danit se je začelo, a o sledeh človeških nog ne duha ne sluha. Kamnite glave nad vršaki dreves so z naše perspektive izgledale vse enake, zato se je bilo težko orientirati po njih. Lomastimo naprej, grizemo v strmino, prečkamo suhe struge hudournikov, ko se nam končno, po približno dvesto višincev, ne zjasni, da smo pošteno izven smeri2. Ja, nazaj bo treba.

Sestopamo hitreje, ko naposled le nabašemo na markacije. Ta hec nas je stal slabi dve uri, zato smo pretehtali o možnosti pravočasnega vzpona. Rezerve je bilo še nekaj, po drugi strani spet nismo taki hodci, da ne bi zmogli prej kot po uradnih časovnicah.

Jutranji pozdrav.

Jutranji pozdrav.

Zeleno in dišče.

Zeleno in dišče.

Polni elana zagrizemo v breg in v eni uri opravimo z 600 višinci, kar nas še dodatno podkrepi o uspehu zadane ture.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Lepotec.

Lepotec.

Pot se položi, približujemo se bivaku IV, obenem uživamo v pogledu na južne stene Spodnje Dolkove špice.

Spodnja Dolkova špica.

Spodnja Dolkova špica.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Obidemo Dolkovo špico, ko se nam kraljica prikaže v vsej svoji veličini.

Dolga bo še.

Dolga bo še.

Čeprav sem melišč navajen, mi je škrlatiško dobesedno izsesalo veliko energije: po Sizifovo – dva koraka gor, en dol. Kačji graben se mi zdi mačji kašelj napram temu, saj ga ni bilo ne konca ne kraja, povrh vsega, tudi naklonina ni od muh.

Ubijalsko in mazohistično.

Ubijalsko in mazohistično.

Pestro.

Pestro.

Kočno se dokopljem do čvrste skale, kjer se začne plezalni del poti. Police so bile pošteno zašodrane, zato so terjale varen korak. Razgledi pa – kot ponavadi – božanski: Dolkova špica v vsej svoji širini, opazna Rdeča škrbina in sosednja Rogljica, skrajno desno pa Rakova špica.

Dolkova Špica.

Dolkova Špica.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Zavarovane žlebaste plate.

Zavarovane žlebaste plate.

Izpostavljeno.

Izpostavljeno.

Ostenja Škrlatice in Rokavov zastirajo mini amfiteater z imenom “V kotlu”.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Od tu naprej nas do vrha loči le še kakšne dobre pol urce lahkotnega poličkastega vzpenjanja3.

Na vrhu.

Na vrhu.

Sosednji Ponci.

Sosednji Ponci in Oltarja.

Pomalicamo, se spočijemo, užijemo raglede in brezveterje, nato se pripravimo za sestop, ki je v zgornjem delu pravi balzam za moja kolena. Čaka nas doooolgooo melišče.

Juhej.

Juhej. Dvakrat.

Veselja je itak vedno prehitro konec. Zakaj so sestopi tako dolgi in se vlečejo kot čreva?


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. še sedaj, ko to pišem, me je tega pomalem sram []
  2. kje točno smo končali, pa ne upam povedat, he he []
  3. seveda zašodranega []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 22 komentarjev »