.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Sreda, Avgust 12, 2009

Kogel in Skuta

Objavil bostopor dne Sreda, Avgust 12, 2009

Lep dan je klical in prsti so zasrbeli, zato sva se z dr. Thomasom odzvala in jo mahnila proti Koglu. Ura je bila rana, še prerana, saj sva oba še zehajoča stopicala po lovski potki, ko sva po slabih dveh urah le ugledala prebujajočo se steno. Svež gorski zrak naju za silo predrami.

Kogel.

Kogel

Jutranja zarja.

Jutranja zarja.

Pričetki plezanja so zame najtežji. Kako ne, ko se ves neogret podaš v neznani svet, psiha pa tudi pogosto požgečka1 in opozori, da “sedaj gre zares”. Moji začetni gibi tako v očeh soplezalca dokaj klavrno izpadejo, vendar se po nekaj vertikalnih metrih le uglasijo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Začnem z lažjim raztežajem, saj tudi zelenci moramo pridobiti na izkušnjah in boljšega načina kot čimveč naprej plezati zaenkrat ne poznam. Včasih se sprašujem, kaj mi to treba, ko bi zjutraj lahko v udobni postelji v miru spal, se zbudil okrog 11 ure, spil kavico, nato pa … hmm, kaj? Naa, hvala za tak vikend2. Kdor ima rad gore, bo vedel zakaj zgodaj vstaja, se odreka uram spanca, se poti in sopiha v breg, sprejme mraz, vročino in veter kot obvezno romantiko. Da vse to počneš, moraš enostavno imeti rad ta nekoristni svet, skalo, katera mnogim predstavlja le kos mrtve materije. Norost? Čudaškost? Morda eno ali kar oboje skupaj!

V drugem raztežaju si je dr. Thomas zaželel levo varianto, kamin ocenjen z IV+, ki pa je bil zame in za moje znanje konkreten zalogaj3, tako da še sam ne vem, kako točno sem zlezel. Četudi sem bil varovan z navrtanega štanta in bi se morebitni padec neškodljivo končal, si vseeno ne želiš pasti. Psiha stiska.

Poplezavanje po razu.

Poplezavanje po razu. Sledi leva varianta v IV+ kamin.

Ko se ozreš naokoli kar hitro pozabiš na vse tegobe, ki te pestijo. Zaspanci so prikrajšani takšnih prizorov.

Prebujanje.

Prebujanje.

Raztežaj nad značilno gredino usmerimo v desno, v širšo, blago previsno poklino, v kateri sem se uspel zagozditi do te mere, da skupaj z nahrbtnikom in fototorbo ni šlo ne naprej ne nazaj. Imel sem neprostovoljnih 15 minut joge, v katerih sem moral uporabiti vse svoje kontorzionistične sposobnosti, da sem se osvobodil – v dotičnem trenutku – odvečne navlake. Vidno, v obseg oklesten, sem nato z lahkoto premagal oviro in nadaljeval s plezanjem.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

Nad Kamniško Bistrico.

Nad Kamniško Bistrico.

Čakata naju še dva raztežaja lepega plezanja z odličnimi oprimki s katerimi sem si popravil vtise smeri.

Pod previsom. Zračno.

Pod previsom. Zračno.

Na izstopu se malo spočijeva, vendar že takoj oprezava po novi dogodivščini.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Slaba urca naju je ločila do vstopne rampe nad meliščem, od koder sva po gladkih platah nadaljevala do navpičnega dela raza. Meglice so bile najine stalne spremljevalke, vendar kakšne hujše bojazni, da bi zgrešila smer nisva imela. Držala sva se raza, vse ovire pa obvozila po desni.

Vstopna rampa.

Vstopna rampa.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Panorama.

Panorama.

Pestra je bila kasnejša zračna in ozka polička, v višjem raztežaju pa ne ravno dobra skala, kjer si moral dobro preveriti kam stopaš. Zelo izpostavljeno!

Zame najtežji del smeri.

Zame najtežji del smeri.

V zgornji polovici smeri se težave umirijo, prevladuje III. stopnja, vendar se je našel tudi kak detajl, ki je popopral plezanje. V smeri sva naletela na kline različnih generacij4 in oblik, tudi na takega aluminijastega, ki bi bil bolj primeren za kampiranje kot za aplinizem. Fotke žal nimam, saj ni bilo maneverskega prostora.

Fotografirano gor ali dol?

Fotografirano gor ali dol?

Nadaljujeva v zgornji izrazit kamin, ki pa je bil lažji kot je izgledal. Sledila je skoraj vodoravna hoja in zaključni vzpon skozi naravno okno. Še en dokaz več, zakaj je lepo raziskovati samotne kotičke.

Naravno okno.

Naravno okno.

Bližje kot sva bila izstopu, bolj je bil svet podrt. Na koncu naju dočaka sama češnjica od podrtije: ozek prehod preko katerega z raza stopiš na “trdna” tla gore in zaključiš s plezanjem. Do vrha naju je ločilo 10 minut zložne hoje.

Zaključek raza.

Zaključek raza.

Lepa smer, vendar razgledov zaradi nenehnih meglic nisva bila deležna.  Sestopila sva do bivaka pod Skuto in naprej čez Žmavčarje. Opažam, da zadnje čase ture niso krajše od 10 ur; tokrat sva od avta do avta potrebovala približno 13 ur.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj mene []
  2. pa saj ne rečem, da včasih zapaše tudi malo polenarit, da bi to bila stalnica, to pa ne []
  3. gladko in nič pametnega za prijeti – no, vsaj jaz nisem nič pametnega našel []
  4. verjetno je kakšen že srečal abrahama v steni []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 10 komentarjev »