.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Visoka Bela špica

Objavil bostopor, dne Torek, Avgust 25, 2009

Če ne občutiš, ne moreš vedeti, kaj lahko zamudiš. Visoko Belo špico, ki se impozantno dviga nad dolino Belega potoka bi skoraj izpustil. Soplezalca za tokratno dogodivščino nisem uspel najti, kot tretji se pa že formirani navezi nisem hotel vsiljevati. Šele po dolgem prepričevanju, da res nisem v napoto, popustim. Rana pot me tako popelje iz rodne primorske v dolino, kjer je burja doma, od kod v polni zasedbi1 krenemo proti Predelu in nato še streljaj čez mejo.

Zabiti vrhovi niso obetali nič dobrega, vendar smo nadaljevali, saj je jutro v dolini bilo sprano in vremenska napoved dobra.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Pa se je končno le pokazala.

Pa se je končno le pokazala.

Južna stena male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Južna stena Male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Po dveh urah zmerne hoje nas je na platoju zatrepa dočakal strupeno mrzel veter in alarmni žvižgi svizcev. Prvič se mi je zgodilo, da sem nase navelkel še sleherni kos oblačila, ki sem ga tovoril s seboj2, saj se v večini primerov izkažejo le kot balast v nahrbtniku3. Zeblo je do kosti, tako da sem se ogrel šele ko sem bil odet v štiri sloje. Da sem se počutil okoren kot telebajsek, ne rabi posebej razlagati.

Zima sredi poletja.

Zima sredi poletja.

Sprva smo dopuščali možnost, da se zaradi vremena v severni raz (IV/III, 280 m) lepotičke ne bi podali, vendar nas je petminutni dostop prepričal v nasprotno. Veter se je ravnoprav polegel, tako da smo krenili v akcijo. Po prvih dveh raztežajih, kjer je skala bolj naši stalnici podobna in po začetnem okornem štrikanju, se je obljubljena uživaška plezarija le pričela.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Več kot odlična skala, obilo dobrih prijemov, udobni navrtani štanti in lahka orientacija bodo opogumili k obisku tudi manj izkušene4 plezalce. Smer je opremljena, vendar prijatelji ne bodo odveč.

Preplezano...

Preplezano...

... in kaj nas še čaka.

... in kaj nas še čaka.

Kmalu zatem zavijemo desno v lažji svet, kjer nas čaka globoko zarezana zajeda, višje gor pa širok kamin.

Utrinek.

Utrinek.

Začetek kamina.

Začetek kamina.

Udobni štanti.

Udobni štanti.

Naveza treh je zamudna vendar ima svoje prednosti: brezskrbno sem lahko fotografiral in užival v razgledih.

Panorama.

Panorama.

Sledi prava poslastica: plezanje po razu nudi ZARES uživaško plezanje.  Če karikiram, lahko človek zapre oči in če na slepo zamahne z roko, bo sigurno šalco zadel! Nekdo je predzadnji raztežaj primerjal s hojo po nebeški lojtri in izraz na mojem obrazu5, je soplezalkam le dodatno  potrdil primerjavo. Če pomislim, se mi takrat ni nikamor mudilo, užival sem v vsakem prijemu in stopu.

Poezija.

Poezija.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Kakšna samotna tišina navdihuje te kraje, kjer jo zmoti le občasno nabijanje kladiva iz stene Male Lojtrice. V njej so se merile tri naveze in prav lepo jih je bilo opazovati pri napredovanju.

Preplezana vertikala.

Preplezana vertikala.

Pospravljanje na vrhu.

Pospravljanje na vrhu.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Dve generaciji.

Generaciji.

Le kaj se skriva onkraj?

Le kaj se skriva onkraj?

Po kratkem premoru pričnemo sestopati po južnem skrotju in nato trikrat abzajlamo do škrbine zahodno od vrha Forcella Alta. Do bivaka nas je ločil le spust po grobem melišču.

Razveselila me je kot otroka.

Razveselila me je kot otroka.

Med sestopom v dolino naletimo na mlad italijanski par in po opremi takoj opazimo, da sta najbrž plezala v sosednji steni. Prešerni obrazi so izžarevali veselje in kmalu je beseda dala besedo. Po izmenjanih informacijah kaj je kdo plezal in o lepih okoliških smereh6 ter naših klasik navržem, da sem šele pred kratkim začel z vertikalami. Nadaljujem, da sem se vpisal v alpinistični tečaj pred slabim letom in tako sem tu, kjer sem. Iskrivost njunih oči se je ubesedila: “Ma, allora sei malato come noi”7. Njun spontan stavek me je nasmejal in spremljal še celo pot do avta. Če je to bolezen premišljujem, potem nimam želje ozdraveti.

Visoka Bela špica si je definitivno prislužila posebno mesto in zanjo lahko govorim le v superlativih. Če jo ne bi obiskal, bi si lahko vse prste pogrizel, tako jih pa lahko le obližem.

Še časovnica: od avta do avta smo potrebovali 12 ur z vsemi pavzami, začetnim štrikanjem in opazovanjem lepo rejenih svizcev.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. tokrat se je povprečna starost naveze dvignila []
  2. od podkape do rokavic vred []
  3. tokrat se je obrestovalo vse za nazaj []
  4. med katere se tudi sam uvrščam []
  5. na katerem se je nasmešek bohotil do ušes []
  6. teh ni malo, vendar se bom z veseljem vrnil []
  7. še prevod za vse tiste, ki ne razumejo: “Aha, potem tudi ti deliš z nama isto bolezen” []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

12 odgovorov v “Visoka Bela špica”

  1. bojan pravi:

    Super slike in super reportaža. Težko razumem le, zakaj so te punce morale tolk pregovarjat , da si se navezi pridružil kot tretji? Če bi bila 2 fanta + ti, pol bi še razumel…hehehe..

  2. Maj pravi:

    Norci ;) Še s helikopterjem ne bi šel gor.

    Ampak slikce so pa res lepe.

  3. Fuga pravi:

    Ja, dobro! Lepa smer – kje je že to?

  4. bostopor bostopor pravi:

    @Bojan: He he, pa saj me ni rabilo dosti prepričevati. Le nisem hotel, da bi zaradi mene bile počasnejše. ;)

    @Maj: Ah nič bat, saj te ne bo nihče prisilil. Če bi mi kdo pred dvemi leti rekel, da bom počel to, kar počnem, se bi mu najbrž v brk smejal. Hvala.

    @Fuga: Google dela čudeže, sicer se izhodišče nahaja kakšne 2 km od Rabeljskega jezera v smeri Selle Nevee.

  5. Ana pravi:

    Razen tiste začetne megle je iz fotk zaznati eno samo uživancijo! :) Res lepo, tako tura kot fotke. Čeprav vem, da tisti prizori, ko gledaš naravnost navzdol po steni, na fotkah še zdaleč niso taki kot v resnici. ;)

  6. bostopor bostopor pravi:

    @Ana: Prav imaš. Užival sem kot še dolgo ne. Z gotovostjo lahko rečem, da je to najlepša plezarija doslej. Fotke to sicer ne morejo prikazati, lahko pa približno očrtajo dogajanje v v steni. ;)

  7. Matej pravi:

    Mater, jaz bi tudi enkrat. Že nekaj časa spremljat tele tvoje podvige in se čudim slikam. Tudi sam si enkrat želim iti v kakšno višjo steno, ampak moram prej še mal natrenirat na “tamalih” stencah:)

    Matej

  8. bostopor bostopor pravi:

    @Matej: Počasi pa z užitkom pravijo. Začni s kakšno večraztežajno v plezališčih, nadaljuj s kakšno lažjo in krajšo turco v hribih, nakar stopnjuj glede na priravljenost. Če splezaš kakšno 5c/6a v plezališču, potem ti – tehnično gledano – kakšna IV ne bi smela povzročat težav. Psiha je pa druga stvar :) Brez osnovnega alpinističnega znaja (štanti, varovanje, sporazumevanje naveze,…)se bi bilo nespametno podati v steno.Osebno se zaenkrat v smer ocenjeno več kot IV ne spuščam (sicer ocena ni merodajna: lahko imaš tudi zelo krušljivo III, ki pa je na koncu težja od bilokatere IV v kompaktni skali). Je pa res, da se ti čisto novi svet odpre, enkrat ko si v steni. :)

    Lp.

  9. Mijo pravi:

    Zanimiva in lepo pripravljena reportaža. Uspešno naprej in veliko zadovoljstva na vrvi!

    LP, Mijo

  10. bostopor bostopor pravi:

    @Mijo: Hvala. Moram povedati, da sem kar reden gost tvojega spletnega kotička, kjer velikokrat najdem kaj uporabnega in zanimivega, povrh še kakšno idejo za potep.

    Lp.

  11. Mari pravi:

    Ja lepo, pa slike!!! Kar ne morem se jih nagledat. Zdaj nekaj časa nisem prišla do računaknika. Pa si kar veliko napisal. Nisem še pregledala vseh potopisov. Čestitam!!!

  12. bostopor bostopor pravi:

    @Mari: Hvala. Če se le da in vreme dopušča, se ve, kod se potikam. Takih lepot človek ne more samo zase obdržati, zato sem vesel vsakega rednega bralca ;)