.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Prečenje KS Alp – jedro

Objavil bostopor, dne Četrtek, Oktober 1, 2009

Razjahane žimnice in škripajoče postelje v visokogorskih postojankah niso ravno sopomenke za dober spanec, vendar človek se vsega navadi. Vse to vzame v zakup v zameno za enkratne prizore, ki jih samo mati narava zmore. Še malo zaspanega in jutranje zarjavelega me rdeča zarja popelje v nek drugi svet, daleč stran od kaotičnega mestnega vrveža, kjer z majhno žličko počasi okušam vse njegove dobrote.

Jutranja zarja.

Jutranji žar.

Ob pogledu na Brano ugotovim, da obstajajo še bolj pridni od naju; kdaj sta vstala1 pa nočem niti vedeti. Prav lepo ju je bilo videti v kontrastnem prebujajočem soncu.

Nekateri se že vračajo.

Nekateri se že vračajo.

S Kamniškega sedla se napotiva proti Turski gori in Brano izpustiva, saj sva jo oba že večkrat obiskala; sam tudi v zimskih pogojih, tako da sva energijo raje hranila za druge vršake. Jutranja rosa nama je z mokro skalo dodatno popestrila pot do Kotličev, vendar z večjo mero pozornosti tudi to ni bil problem.

Kotliči in Turska gora.

Kotliči in Turska gora.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Pot naju nato popelje skozi preduh Sod brez dna in naprej do vrha Turske gore.

Sod brez dna.

Sod brez dna.

Z vrha Turske gore se kraljevi par lepo razkazuje.

Z vrha Turske gore se lepo vidi, kako se kraljevi par razkazuje.

Nato se spustiva do zašodranega vstopa (izstopa) v Turski žleb in prigarano višinsko razliko oklestiva za stotaka.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Mogočne stene Skute mi ves čas preusmerjajo pozornost.

Pot na Skuto.

Pot na Skuto.

Skalni noži.

Skalni noži.

Po prevladujočem šodru se je plezarija končno lahko pričela. Med vzpenjanjem na Strežo sva lahko opazovala gornika, ki sta prečila oster in drzno izpostavljen greben Rinke -Skuta. Ja, bo treba enkrat tudi tam gor skočit. Žal je teleobjektiv doma ostal, zato upajte, da bo kaj Ana objavila.

Rekreacija.

Rekreacija.

Greben Rinke - Skuta

Greben Rinke - Skuta

Prehojena pot.

Prehojena pot.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Med počitkom na drugem najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp sem lahko opazoval kavke, te visokogorske fehtarje, kako so razgrabile vsako njim namenjeno drobtinico kruha. Vse razen ene. Izbirčnica se za kruh ni zmenila, nora je pa bila na rozine, tako nora, da se le-te niso tal dotaknile…

Nora na rozine.

Nora na rozine.

Nadaljujeva mimo Štruce, ki me je v dotičnem trenutku bolj na hobotnico asocirala.

Hobotnica v senci.

Hobotnica v senci.

Še se vrnem.

Še se vrnem.

Končno prispeva do vrhunca dneva – Dolgega hrbta, ki povezuje Štruco z Mlinarskim sedlom. Zračna pot je sepljana po samem grebenu in nudi zares uživaško poplezavanje.

Poslastica.

Poslastica.

Prvi skok.

Prvi skok.

Drugi skok.

Drugi skok.

Na vrhu Dolgega hrbta še malo eksperimentiram z ribjim očesom2 nad katerim sem več kot navdušen.

Kaj naju še čaka.

Kaj naju še čaka.

Moon calling Earth.

Moon calling Earth.

Na Mlinarskem sedlu začneva utrujena, a še vedno pri močeh, premlevati o obisku Grintovca. Bolj kot sam vzpon naju je mučil dolgotrajen in neatraktiven sestop po Strehi. Naposled se le odločiva, da se povzpneva tudi na prvaka KS Alp, sicer kakšno prečenje bi to sploh bilo. Odločitev se nama je obrestovala, saj se noben od naju ni povzpel po tej poti, ki naju je vodila preko Malega Jezerskega Grintovca in nama nudila zanimive poglede na še neobiskano Kočno.

Zanimiv greben do Kočne.

Zanimiv greben do Kočne.

Da je počitek na vrhu še kako sedel, vam ne rabim posebej razlagati. Uživala sva v popoldanskem martinčkanju in čudovitih razgledih, ki je naše oči popeljal daleč stran, na izhodišče dneva.

Tam daleč sva danes začela.

Tam daleč sva danes začela.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Sestop se je sicer res vlekel, vendar nama je postregel z odlično mehko-oranžno svetlobo, ob kateri je prst samodejno pritiskal na sprožilec. Prav nepozabno je bilo opazovati škrlatno oplemeniteno Kalško goro in Kalški greben – najina cilja za naslednji dan.

Plani za naslednji dan.

Plani.

Zoisova koča in Kalška gora.

Zoisova koča in Kalška gora.

Ob približno enaki časovnici kot prvi dan, sva prepešačila približno 9 km in opravila z razgibanimi 2300 višinci3.

Prehojena pot drugega dne: Kamniško sedlo – Kotliči – Turska gora – Skuta – Dolgi hrbet – Mlinarsko sedlo – Grintovec – Kokrsko sedlo.

Več fotografij in teksta kakopak najdete tukaj


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. oz. od kod sta prišla []
  2. mi je že znano v katero smer bo šel naslednji nakup, he he []
  3. vzpon in sestop sta tokrat v razmerju 1:1 []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

9 odgovorov v “Prečenje KS Alp – jedro”

  1. Blaž pravi:

    Fotke so res odlične. Vsakič. Smem vprašati kakšno mašinerijo uporabljaš (aparat, objektiv)?

  2. Matej pravi:

    Noro! Mater so hude slike! Resno je pot zelo lepa in očitno bom moral narediti tudi to prečenje.

    Ei, a je na poti kej plezarije oziroma ali se da celo pot narediti brez plezalne opreme? Je zajl in tega dovolj? Samovarovalni komplet rabiš ali ne?

    lp, Matej

  3. seamus pravi:

    komentiram enako, kot za prvi dan :P

    @blaž – pomoje je skoraj v vsakem postu objavljeno EOS 50D, lahko pa tudi sliko posnameš in pogledaš podrobnosti ;)

  4. bostopor bostopor pravi:

    @Blaž: Je že Seamus odgovoril. Dodal bi le, da body ni toliko pomemben, važno je da imaš kolikor tolikor dobro steklovino. Sam tovorim vedno širokokotnik 10-20 mm ter objektiv z malo boljšo blendo 24-70 mm. Po potrebi vzamem še 70-300mm. Aja, čestitke za blog in konkretne vzpone. Jaz se zaenkrat držim hribovskih štiric ;)

    @Matej: Hvala. Pridi in poskusi, ne bo ti žal… Poplezavanja je nekaj na Skuto, čez Dolgi hrbet, nekaj malega še na Grintovec in 10 meterska vertikalna jeklenica na poti s Kalške gore na Kalški greben. Če si vajen klinov, jeklenic in prepadov, potem ne bi smel biti problem. Midva nisva imela varovalnega pasu, ker ga povečini nisva imela kje uporabit.

    @Seamus: Hvala tudi tebi. Aja a tako, sedaj se pa kar tako fotke z neta kradejo? :)

  5. seamus pravi:

    @bostopor – se mi ni dalo razlagati, kje v cachu se shranijo (vedno!) in tam pogledaš ;)

  6. Aleš pravi:

    Pohvale za odlično reportažno foto objavo. Za tako dobre fotke rabiš imeti veliko potrpežljivosti in volje. Nagrada so pa trenutki, ko gledaš fotke na zaslonu in se spominjaš lepih dni v gorah.

  7. bostopor bostopor pravi:

    @Aleš: Me veseli, da je fotoreportaža bila po godu. Zaenkrat sem dobil same pozitivne odzive, kar mi da vedeti, da sem na pravi poti ;) . Zame je nagrada že ta, da se lahko po gorah potikam, če pa škljocnem še kakšen dober motiv in kaj objavim, toliko bolje. Fotkanje jemljem kot hobi, ki obenem nahrani še dušo, he he. In ja, ko prenesem fotke na računalnik, se tapravo delo šele začne.

  8. Ana pravi:

    Še zdaj se čudim, kako si ujel tisto kavko. Sicer pa res krasota – dan, tura, razgledi, plezarija, fotke! :)

  9. mari pravi:

    Čestitam, šele zdaj sem ponovno prišla do računalnika. Ja del te poti sem v mladosti prehodila. čudovito!!! Hvala, vsaj tako lahko uživam, res lepe slike, spomini pa hitijo nazaj v mladost, ko še nismo vedeli za znucana kolena. lp