.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Rajska Paklenica

Objavil bostopor, dne Torek, November 24, 2009

Če človek premore le kanček ljubezni do plezanja, se prej ali slej sreča s Paklenico. Kanjon je zaradi strmo odsekanih sten, odlične skale, spektakularnih dolgih smeri in blage mediteranske klime1 znan izven meja domovine. Zato ne preseneča, da se horde plezalcev vseh vetrov, ob vsakem daljšem prazniku2, zgrinjajo na ta košček dalmatinske obale. Pakla, kot je ljubkovalno znana v plezalnih krogih, ima kaj za ponuditi. Dolge večraztežajne, kratke, težke, lažje, navrtane in klasične smeri, bodo zadovoljile tudi najbolj petične plezalce. Že ob prvem obisku, sem vedel, da se bom še vrnil, nisem pa pričakoval, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. S FAT-ovci smo se namreč prvi vikend v novembru, v okviru plezalnega tabora, podali v plezalni Eldorado. Vremenska napoved ni bila ravno najboljša, saj nas je pralo skoraj celo pot do morja, nakar je spodnji prizor – tik pred ciljem- skeptikom zaprlo usta.

Na poti v sončne kraje.

Na poti v sončne kraje.

Toliko, da smo se za silo razpakirali in že smo bili v stenah. Za začetek smo izbrali Barbo Antin, ki je takoj postregel s kaminom v katerem nas ni zeblo. Sledila je lepa in izpostavljena prečka v levo3, nato više pravtako lepa zajeda.

Vstop v smer "Barba Antin"

Vstop v smer "Barba Antin"

Zanimiva prečka.

Zanimiva prečka.

Z druge strani prečke.

Z druge strani prečke.

Burja je s časom krepila svojo moč in onemogočala normalno komunikacijo naveze, saj sva se izza vogala, na razdalji 15-ih metrov s soplezalcem skoraj drla, a slišala niti besedice. V takih primerih je dobro imeti vnaprej zmenjene neglasovne ukaze4. Prepihana in prezebla, a hkrati vesela, da je smer za nama, sva čez čas le izplezala. Za tisti dan sva kakopak imela dovolj.

Naslednje jutro je izbrisalo neprijetne spomine preteklega dne in pripravljena sva bila na nove dogodivščine. Z Duletom sva se lotila Nosoroga, po pričevanjih “must do” začetniška smer Paklenice. Osebno me ni prepričala, prej nasprotno, saj gužva na štantih, ponekod zlizana skala in neestetsko plezanje so me odvrnili od nadaljnega bodočega obiska5. Plezanje Nosoroga je imelo eno dobro lastnost; spoznal sem namreč, da se bom izogibal parkiranju avtomobila na parkirišču direktno pod steno. Na trenutke majava skala bi znala poskrbeti za zelo nevšečen scenarij.

Na rogu "Nosoroga"

Na rogu "Nosoroga"

Klepet na štantu.

Klepet na štantu.

Z Blažem, Mihom in Valentino opravimo še s Flex&Rex-om čez cesto. V spodnjem delu je bila sicer lepa plezarija, vendar proti vrhu smer izgubi na vrednosti, saj smo se dobesedno sprehajali. Ni mi žal, da sem se podal v smer, saj sem lahko z različne perspektive ovekovečil Nosoroga in Aleša ter Moniko v sosednjem Armadillonu.

"Nosorog"

"Nosorog"

V škrapljah "Armadillona"

V škrapljah "Armadillona"

Tihožitje

Tihožitje.

Nekateri niso imeli dovolj čez dan, zato so se podali še v nočno plezanje.

Nočna izmena.

Nočna izmena.

Po dveh dneh aktivnega plezanja, ko te boli sleherna mišica, si za zadnji dan zaželiš nekaj lažjega. Z Valentino na hitro opraviva s severnim rebrom, nakar me Monika, Aleš in Miha zvlečejo še v steber Anića kuka. Pristal sem pod pogojem, da bom cel čas kod drugi plezal. Z Moniko začneva v Thuringer wegu, Aleš in Miha pa z Danajo. Kmalu tudi Monika ugotovi, da ima počasi dovolj, saj jo je Bor v preteklih dneh dodobra napsihiral, zato že v prvem raztežaju skreneva mimo Abseil piste in se priključiva Danaji. Lepa in estetska plezarija z obilo odličnih oprimkov so karakteristike s katerimi se ponaša smer.

"Danaja" razvaja.

"Danaja" razvaja.

Plezam...

Plezam...

Na vrhu stebra si zadovoljno ogledujemo, kako sonce tone izza sten in v trenutku tišine v mislih premlevamo plezalne doživljaje preteklih dni. Takrat so vse besede odveč, saj izraz na obrazu pove vse.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Do konca plezarije nas loči le še 2×40 metrov abzajla, ampak kar nočemo, da se konča. Smeh in dobra volja so naša stalnica, saj nam ne rabi dosti, da iz banalne stvari izvlečemo najbolj bizarne zaključke. Plezanje ni samo skala, plezanje so predvsem ljudje, ki jih ne povezuje zgolj vrv.

Nova moda.

Nova moda.

Smeh je polovica zdravja.

Smeh je polovica zdravja.

Polni vtisov zaključimo z Dinkotovimi ribami, nato pa nazaj v realno življenje. O ja, kmalu se spet vrnemo!


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. če odmislimo burjo []
  2. maj in november []
  3. zame najlepši del smeri []
  4. naprimer dvakrat močno pocukaš za vrv []
  5. sicer nikoli ne reci nikoli []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

5 odgovorov v “Rajska Paklenica”

  1. Matej pravi:

    Ja, tudi jaz že čakam tole Paklo:) Če ne prej, pa maja, ko imam izpit za pripravnika:) Po tihem upam, da se z njo srečam že prej, najraje bi se kar ta vikend:)

    Zadnje čase me tako grabi, da bi lahko plezal vsaki dan. V nedeljo sem prav s težavo bil doma in počival, saj sem imel za seboj 4 dni plezanja in je bil počitek nujen. Ampak v tako lepem sončnem vremenu je bilo to hudičevo težko:)

    Hehe, kar ne morem verjeti da je bila Monika zmatrana. Vsaj ne po tistem, kar sem doživel v Lazu:) A ona se lahko zmatra?:)

    Matej

  2. Miha pravi:

    To Sandi!!!! To smo čakal!!! Šeeeeeeeee!!!

  3. Aleš pravi:

    Zakon fotke in komentarji!

  4. Mare pravi:

    NORO je bilo, super lepe pa so kot vedno tudi fotke!

  5. bostopor bostopor pravi:

    @Matej: Te prav razumem in vem, kako to zgleda. Pa saj skala ne bo nikamor zbežala, zato ni razloga, da bi preforsiral. se pa strinjam, da je hudičevo težko ostati doma ob tako lepem vremenu… No, enim to uspeva ;) Da ne bo pomote, Monika je stroj, ni bila utrujena, temveč jo je zgolj napsihirala smer…

    @Banda FAT-ovska: Hvala, res je bilo noro in nepozabno.