Nova Zelandija – 1.del
Objavil bostopor, dne Sreda, Januar 6, 2010
Pa začnimo. Dolgo načrtovano potepanje se je pričelo s še daljšim letenjem. No, vsaj občutek je bil tak. Glede na to, da v življenju še nisem potoval z jeklenim ptičem1, sem si za prvi let izbral najdaljšo pot, ki jo je možno opraviti iz Ljubljane2. Do končne destinacije – Queenstowna, naju je ločilo borih 19.800 km3 ter dobrih 24 ur efektivnega letenja. Moto “Kar te ne ubije, te krepi” je več kot primeren.
Z Brnika naju je Adriino letalo, v urci in pol, dostavilo na eno izmed najprometnejših evropskih letališč. Oči so bile na široko odprte, ko sva z Matjažem, v mravljišču potnikov, opazovala okolico ter iskala “vrata” za najin naslednji vezni let. Letela sva s Korean airlines, ki se je v obilici ponudnikov izkazal za najugodnejšega. Glede na ogromnost ter razvejanost frankfurtskega letališča, je orientacija znotraj terminalov presneto lahka. Navkljub neštetim tekočim stopnicam, vijugastim hodnikom ter skyline železnici, je bilo sledenje tablam enostavnejše kot je sprva delovalo. Po opravljeni formalnosti z “boarding passom” sva do vkrcanja imela na voljo še precej časa. Posedanje na letališču nama ni dišalo kaj preveč, zato sva se zapeljala v center evropske bančne prestolnice, pretegnila noge med prazničnimi stojnicami in napolnila želodce.
Nočni let do Seoula je kljub razdalji minil relativno hitro, saj sva si čas zapolnila z raziskovanjem interaktivnega letalskega sistema s katerim je bilo možno gledati filme, poslušati glasbo in spremljati točno pozicijo in itinerarij letala. Zaradi neudobnih stolov in dolžine leta sva – po pričakovanju – bore malo spala. Poskusite si predstavljati situacijo, v kateri ste polovico dneva primorani sedeti na istem mestu, potem boste lažje razumeli, zakaj sem hodil na wc četudi nisem imel potrebe. Sedenje me je naravnost ubijalo in živčnost je počasi naraščala. Še dobro, da sem se proti jutru, nekaj ur pred vmesnim ciljem, malo zamotil s fotografiranjem. Spodnja je nastala nekje nad obalo Rumenega morja.
Nekje na vzhodu.
Letališče Incheon (Seoul) me je naranost navdušilo. Veliko, prostorno in fantastično urejeno je lahko le v ponos Južni Koreji. Glede uporabnosti je vsekakor prijaznejše napram nemškemu. Z raznoraznimi piškotki v obliki kavarnic, trgovin, relaksacijskih prostorov, zastonj interneta ter folklornim centrom s tradicionalno glasbo, popotniku olajša mukotrpno letališko čakanje.
Incheon/Seoul. Letališče kot se šika.
Tradicionalni razverdilni program.
Če je let do Seoula bil dolg, je do Aucklanda bil še daljši in mizernejši. Boeing s katerim smo leteli ni premogel dodatkov kot predhodnik, zato sva si čas krajšala kakor sva vedla in znala. Hrana na letalu zaseda posebno poglavje, saj vse kar so mi prinesle skoraj pretirano nasmejane stevardese, pa čeprav različnega izgleda, je imelo enak okus.
Po 12-urnem preletavanju Tihega oceana sva v jutranjih urah končno stopila na tla Nove Zelandije. Rahlo deževje ni oviralo dobrega razpoloženja in pripravljen sem bil še na zadnji, četrti let do Queenstowna. Še pred tem sva s Knapom morala čez letališke formalnosti in nadvse strogo biokontrolo s katero Novozelandci preprečujejo vnos neavtohtonih živalskih in rastlinskih vrst. Da ne gre za šalo, sva kar hitro uvidela, ko so nama uslužbenci pikolovsko pregledovali celotno kamping in pohodniško opremo ter iskali morebitne ostanke prsti oz. semen.
Detajl maorskega rezbarjenja.
Po nekajurnem čakanju sva le poletela proti končni destinaciji. Tokrat je bilo vreme več kot naklonjeno, tako da sem med preletavanjem južnega otoka pasel oči in utrujal fotoaparat.
Južne (novozelandske) Alpe.
Jezero Pukaki.
Ledeniške reke izpod Mt. Cooka se stekajo v jezero Pukaki.
Končno sva pristala v Queenstownu, kjer začuda niti nisva čutila neke pretrane utrujenosti4. Po manjšem zapletu z rent-a-carom, le dobiva v upravljanje rezerviran avtomobil5 in najino raziskovanje se je lahko pričelo. Prav smešno je bilo opazovati, kako sva se večkrat vrtela po parkirišču in se počasi privajala na nov avtomobil; predvsem pa na nov prometni režim. Na Novi Zelandiji namreč vozijo po levem voznem pasu. To pomeni, da imajo volan na desni strani atomobila, obenem sta ukazni ročici6 zamenjani. Tako sem med vožnjo nemalokrat zaslišal suho cviljenje brisalcev, še posebej pred križišči.
Vožnja po levem voznem pasu.
Nastanjena v hostlu sva nato med raziskovalnim sprehodom podlegla pripekajočemu soncu. Nisva se kaj prida upirala, zato sva kar kmalu plavala v vabljivi in presenetljivo čisti jezerski vodi. Osvežujoče poživilo nama je pomagalo, da sva lažje dočakala večer, ko sva crknjena popadala in utonila v več kot zaslužen spanec.
Queenstown: osvežujoče kopanje v jezeru Wakatipu.
Starodobnik.
Naslednji dan sva si vzela bolj na easy, zato sva se po zajtrku odpravila po nakupih manjkajoče opreme in kasneje naredila še testno vožnjo do bližnjega mesteca.
Na poti v Glenorchy: jezero Wakatipu.
Spremenljivo vreme.
Končno malo sončka in pravih barv.
Nazajgrede je padla ideja, da se povzpnemo še na okoliško pogorje Remarkables, od koder so se obetale zares zanimive panorame. Za izhodišče sva si izbrala parkirišče smučišča, nakar se povzpela še 300 višinskih metrov do sedla. Panorame so potrdile sloves. Škoda le, da nam je spremenljivo vreme nagajalo.
Sotočje rek.
Mešanje.
Pogled na Queenstown in jezero Wakatipu s pogorja Remarkables.
Za vse okuse.
Za naslednji dan sva si naložila konkreten zalogaj: 300 km vožnje in ogled Milford Sounda.
Na poti v Milford Sound.
… Se nadaljuje.
. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
- ja, prav ste prebrali [↩]
- če odmislim Antarktiko [↩]
- ja, prekleto daleč je to [↩]
- najbrž sta naju pokonci držala neučakanost in pričakovanja [↩]
- s fantastičnim avtomatskim menjalnikom – Knap bo že vedel [↩]
- brisalci, smerniki [↩]
. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
Sreda, Januar 6, 2010 08:00
Waaa keep em coming:) Zmerom rad berem tvoje reportaže, na tole od NZ sem pa še posebaj čakal!
Sreda, Januar 6, 2010 08:38
joj, sama lepota………. Wish I were there…
Sreda, Januar 6, 2010 08:49
Tudi iz lastnih izkusenj lahko recem da so azijska letalisca veliko bolje in enostavneje narejena kot evropska. Frankfurtsko je naravna katastrofa!!! Drugace pa zelo lepa reportaza. Komaj cakam na naslednji del!!!
Sreda, Januar 6, 2010 08:50
Preveč lepot, ni kaj dodati. Čestitke avtorju.
Sreda, Januar 6, 2010 08:51
prva liga…komaj čakam na nadaljevanje
Sreda, Januar 6, 2010 09:13
Prelepe fotke!
Sreda, Januar 6, 2010 09:20
Lepa reportaža.
Le “Kar te ne ubije, te ojača” se lepše reče “Kar te ne ubije, krepi”
Sreda, Januar 6, 2010 09:34
božansko! kaj je vse naša mala Zemlja. Obožujem jezera, prostrane pokrajine…prelepe slike in še lepša doživetja.
Sreda, Januar 6, 2010 10:16
Edina dežela, v kateri bi želel živeti. Razen Slovenije.
Sreda, Januar 6, 2010 10:19
Z veseljem berem ta potopis.
Sreda, Januar 6, 2010 10:42
Bravo! Velikokrat sem si žaželel odleteti na Zelandijo, Avstralijo, videti tudi dtuge dežele: Kanado- njihova tisočera jezera, Švedsko, Azijske otoke in države. Ostalo je le pri pobožnih željah, sedj je čas, ni zdravja ne denarja. Resnično sem vesel, da vsaj lahko pogledam takele stvari na blogih, ali TV. Avtorju čista 10ka!
Sreda, Januar 6, 2010 10:56
Lepo, čakam na 2.del
Sreda, Januar 6, 2010 11:13
Zelo lepo.
Sreda, Januar 6, 2010 12:01
oh yeah, super reportaža (pa še niti dokončal nisem)!
Sreda, Januar 6, 2010 12:25
wow! svetovne slike!!! kolk je pa kaj letalska karta do tja?
Sreda, Januar 6, 2010 12:31
Aoteaora is place to be. Najlepše kar sem do sedaj videl. Počakajte na drugi del ( Milford sound, Fox glacir, kiti, delfini, vulkani…) Ah, pridem še…
Sreda, Januar 6, 2010 13:39
Sandi FANTASTIČNO IN KONČNOOOOOOO
HEHEHEHE hja nič… bo kar treba počakat naslednjo rundo 
daj hitro nooo !!! 
V pričakovanju na nadaljevanje te lepo pozdravljam 
Sreda, Januar 6, 2010 13:55
Super fotke.
Z Ljubljane lahko seveda letiš še dlje kot do Nove Zelandije, saj itak ne greš direkt, ampak si prestopil. Prestopiš pa lahko tudi na letalo za kam dalj v Polineziji.
Sreda, Januar 6, 2010 14:13
krasno!!! ko bom vlka bom tud js šla tja. tk!
Sreda, Januar 6, 2010 14:19
Sandi, kot vedno … FANTASTIČNO! Komaj čakam nadaljevanje!
Četrtek, Januar 7, 2010 00:41
@Matej: He he, važno, da si dočakal
Hvala ti!
@Amanda: Res je, Novozelandci imajo zares super, predvsem pa zelo raznoliko pokrajino (gore, peščene plaže, vulkani, deževni gozd,…), zato me ne čudi, da je bil gospodar prstanov sneman prav tu.
@Jaka: Kot omenjeno, sem tokrat prvič letel in že sam pogled na frankfurtsko letališče je v mojih očeh naredilo impresijo. V Seoulu se je tehtnica močno nagnila v prid Incheonu, saj sem bil nad letališčem in organiziranostjo le-tega naravnost navdušen. Sicer je treba upoštevati dejstvo, da je bil Incheon zgrajen in predan v promet v enem kosu (2001), medtem ko je Frankfurt mnogo starejši ter se sproti širi med samim obratovanjem. Stay tuned, saj v kratkem nadaljujem.
@Vlado, Kontrabant, Palma: Hvala, veseli me, da vam je bila reportaža všeč. Sicer pri tako lepi deželi zares ni težko kaj lepega napisati.
@Anonimnež: Hvala za namig. Sem že popravil.
@Anna: Vode na NZ ne primanjkuje, saj kamorkoli se obrneš, naletiš nanjo v vseh možnih oblikah (in agregatnih stanjih).
@Niko Brumen: Že pred odhodom sem bral in slišal, da jo veliko ljudi primerja s Slovenijo. Načeloma je vzporednic veliko, vendar je po značaju diametralno različna a presneto lepa.
@Ametist: Nikoli ni prepozno. Poleg močne želje je treba včasih imeti tudi kanček sreče. Držim pesti!
@Nordstar, Alex, Snowblind: Hvala!
@Seamus: No, jaz pa nisem še niti dobro začel
@Ankesena: Za povratni let sva odštela 1100 eur po osebi.
@Sebastjan: Dežela dolgega belega oblaka, oziroma AOTEAROA kot jo Maori imenujejo ima veliko za ponuditi. Vse našteto pride v kratkem na vrsto.
@Tea: He he, hvala tudi tebi. Pride… v kratkem… kmalu…
@Skippy: Otočja Kiribati ravno nisem imel v mislih, sem se bolj nanašal na večje kose zemlje
@M&M: Haug, Milena has spoken!
@Mare: Thnx
Četrtek, Januar 7, 2010 09:45
Živjo,
sem slučajo naletela na tale blog, ki me je posrkal zaradi tvojih fotografi,, potem pa sem še prav po slovensko ugotovila, da se te spomnim s septembrskega plezanja v Paklenici.
fotke so tako fantastične, da sem spremenila svoj itinerarij za prihodnja leta – namesto, da grem še enkrat v Avstralijo, se raje ustavim tule. Res super, še posebej, če lahko vidiš skozi oči tako odličnega fotografa. Uživaj s polno paro!
Četrtek, Januar 7, 2010 15:01
Samo gledam in sem tiho … in upam na kakšno projekcijo na platno 2×3 metrov …
Četrtek, Januar 7, 2010 23:28
@Jasmina: Hvala, temu se pa reče pihanje na dušo, he he. Še malo in se bom stopil
A sva se morda kje v Pakli v steni srečala? Kar se pa tiče NZ, poskusi, ne bo ti žal!
@Ana: Nočem niti vedeti, kakšne fotke bi šele ti domov prinesla, če bi bila na mojem mestu! Za projekcijo je pa zmenjeno: ti nabavi projektor, jaz prinesem platno
Petek, Januar 8, 2010 19:18
@Ana: Pridi 16. januarja na Kočo na Gozdu, predpremierno predavanje bo že tam
Po 18. uri. 
Sobota, Januar 9, 2010 18:38
svaka čast slikama ali meni to izgleda ledeno. Jbg. dalmatinska ćud.
Ponedeljek, Januar 11, 2010 13:28
sem brez besed … fenomenalno … šibam gledat še drug del. Vse pohvale!!
Ponedeljek, Januar 11, 2010 18:01
@Anže: mislim, da bo za vse povabljene koča kar kmalu bila nabito polna
@Filip: Ja, bilo je male mraza, tako da človek nima ravno občutka, da je prispel v poletje.
@Petra: Hvala. Kmalu še več tega
Ponedeljek, Januar 11, 2010 21:52
Sandi, zelo zadovoljna bi bila, če bi prinesla nazaj take fotke kot ti!
Hvala za povabilo, Anže, me je že Sandi nagovarjal, in z veseljem bi prišla, pa bom tisti dan (recimo službeno) na Zlati lisici. 
Torek, Januar 12, 2010 16:35
No tako, pa sem uspel priti do konca. Kolk je bla cifra tega izleta? Tko prek palca.
Torek, Januar 12, 2010 22:45
@Ana: Jaz pa vem, da bi boljše
@Seamus:Za samo karto sva dala 1100 Eur. Drugi največji izdatek je bil najem avtomobila. Sama hrana in nastanitev je cca kot pri nas, sicer odvisno kaj izbereš. Nabere se pa seveda pri fakultativnih izletih.