.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za Ponedeljek, Januar 11, 2010

Nova Zelandija – 2.del

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Januar 11, 2010

Vožnjo od Queenstowna do Milford Sounda bi lahko opisal kot vožnjo okrog riti v žep. Čeprav sta kraja medseboj oddaljena “le” 70 km zračne linije, ju loči gorski masiv, zaradi katerega se avtomobilska cestna različica za trikrat podaljša. Nevsakdanja in predvsem zelena pokrajina nama je delala družbo, medtem ko sva križarila po pretežno osamljenem asfaltu in pridno nabirala kilometre. Nekako na polovici poti, malo za tem ko sva zapustila majhno mestece Te Anau, sva prestopila meje enega izmed najman obiskanih in najdlje neraziskanih kotičkov Nove Zelandije1. S svojimi 12.000 km² spada nacionalni park Fiordland med največje v svetovnem merilu.

Pokrajina.

Pokrajina.

Obcestno vabljivo počivališče je bilo kot nalašč za kratko pavzico in preteg nog. Z zadnjega sedeža zagrabim fotoaparat, se sprehodim do žuborečega potočka in ravno ko sem parkrat dobro ustrelil, me spreleti čuden občutek. Sprva mu nisem posvečal večje pozornosti, saj sem bil bolj zatopljen z občudovanjem narave in lovljenjem dobrega kadra. Občutek, da se nekaj le premika na moji koži ter povrh vsega tudi pika, me dokončno odvrne od kukala. “Arrghhh”, se nagonsko zaderem in začnem krilit z rokami, ko zgroženo opazim, da se jih dober ducat gosti na mojih nogah. Čeprav sem bil opozorjen nanje, si nisem predstavljal, da znajo biti tako agresivne. Te nadvse nadležne krvosesne pošasti sem nato prav z veseljem pobijal. Kaj ne, saj jim tigrasti komarji ne sežejo niti do kolen. Domačini že vedo, zakaj jim ljubkovalno pravijo “flying teeth”. Da boste vedeli o čemu govorim, kliknite tukaj in tukaj. Po tako strastni dobrodošlici, sva kar hitro pobrala šila in kopita.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Ob pomanjkanju kopilotskih opravil sem preostali čas pilil tehniko, kako najlažje pokončati najbolj sestradane in zagrete krvosese, ki so se uspeli pretihotapiti znotraj avtomobila. Da se je steklo občasno pobarvalo v rdeče, ne bom posebej poudarjal.

Oblaki na obzorju niso bili ravno vzpodbudni, vendar pričakovani, saj Milford Sound velja za najbolj vlažen naseljeni kraj na NZ. Letna povprečna količina padavin znaša enormnih 6,7 metra.

Oblaki ne obetajo nič dobrega.

Oblaki ne obetajo nič dobrega.

Gromozansko.

Gromozansko.

Na sami poti srečamo veliko število slapov vseh oblik in velikosti, ki se razprostirajo po širokih in strmin ostenjih. Skozi Homerjev tunel2 se pripeljemo na drugo stran gorskega masiva od koder se nam ponujajo zanimive panorame ledeniške doline.

Cedi se iz vseh strani.

Cedi se iz vseh strani.

Pogled v ledeniško dolino...

Pogled v ledeniško dolino...

... in proti tunelu.

... in proti tunelu.

Na parkirišču3 se dodatno4 oblečeva, ampak kljub hitrosti, sva deležna nekaj srbečih pikov. Prekleti insekti! Spotoma ovekovečim še paradnega konja Milford Sounda – “Mitre peak”.

Mitre vrh

Mitre vrh.

K sreči ujameva še zadnji izlet. Dvourna vodena plovba po Soundu5 nama postreže s sapo jemajočimi pogledi: strmo dvigajoče stene so okrašene z enormnim številom slapov, od tega je veliko začasnih, ki se pojavijo le ob močnem deževju.

Slap Bowen.

Slap Bowen.

Pihalo je kot za stavo.

Pihalo je kot za stavo.

Voda.

Voda.

Izza vogala...

Izza vogala...

... ponovno slap.

... ponovno slap.

Globina morja  in navpičnost stene sta dopuščala, da je kapetan lahko zapeljal čimbliže in pomolil premec čolna direktno pod slap. Fotoaparat in voda nista najboljša prijatelja, zato sem se predčasno odmaknil. Matjažu je nenaden in močen sunek vetra malo zagodel, saj je bil deležen brezplačnega tuširanja.

Neprostovoljno tuširanje.

Neprostovoljno tuširanje.

Utrinek.

Utrinek.

Skoraj mistično.

Skoraj mistično.

Ne boste verjeli... še en slap.

Ne boste verjeli... še en slap.

Zbirališče.

Zbirališče.

Dejstvo je, da v času trajanja ogleda, lahko sredi poletja doživiš še preostale letne čase. Od močnega vetra in dežja  pa vse do mraza, sva končno le dočakala tudi malo sončka.

Globoko vrezane stene.

Globoko vrezane stene.

Veličastni.

Veličastni slap Stirling.

Stena.

Stena.

Še ena panoramska.

Še ena panoramska.

Gošča.

Gošča.

Ponovno Bowen.

Ponovno Bowen.

Razgledniška stalnica.

Razgledniška stalnica.

Čeprav ne maram turističnih zadev in gužve, moram reči, da je bila zelo zanimiva izkušnja. Po videnem in doživetem, je vplačan znesek6 izgubil na vrednosti. Priporočam!

Za konec dneva sva se zapeljala nazaj do mesta Te Anau, kjer sva poiskala najbližji kamp in prvič šotorila. Naslednji dan sva se zapeljala do izhodišča in začela s Kepler trackom.

Se nadaljuje…


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. Če odmislimo Milford Sound []
  2. izmeničen promet, neosvetljen, vlažen in z velikim naklonom []
  3. brezplačno! []
  4. predvsem toplo []
  5. ne zamenjati s fjordom []
  6. približno 35 eur/osebo []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 18 komentarjev »