.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Nova Zelandija – 2.del

Objavil bostopor, dne Ponedeljek, Januar 11, 2010

Vožnjo od Queenstowna do Milford Sounda bi lahko opisal kot vožnjo okrog riti v žep. Čeprav sta kraja medseboj oddaljena “le” 70 km zračne linije, ju loči gorski masiv, zaradi katerega se avtomobilska cestna različica za trikrat podaljša. Nevsakdanja in predvsem zelena pokrajina nama je delala družbo, medtem ko sva križarila po pretežno osamljenem asfaltu in pridno nabirala kilometre. Nekako na polovici poti, malo za tem ko sva zapustila majhno mestece Te Anau, sva prestopila meje enega izmed najman obiskanih in najdlje neraziskanih kotičkov Nove Zelandije1. S svojimi 12.000 km² spada nacionalni park Fiordland med največje v svetovnem merilu.

Pokrajina.

Pokrajina.

Obcestno vabljivo počivališče je bilo kot nalašč za kratko pavzico in preteg nog. Z zadnjega sedeža zagrabim fotoaparat, se sprehodim do žuborečega potočka in ravno ko sem parkrat dobro ustrelil, me spreleti čuden občutek. Sprva mu nisem posvečal večje pozornosti, saj sem bil bolj zatopljen z občudovanjem narave in lovljenjem dobrega kadra. Občutek, da se nekaj le premika na moji koži ter povrh vsega tudi pika, me dokončno odvrne od kukala. “Arrghhh”, se nagonsko zaderem in začnem krilit z rokami, ko zgroženo opazim, da se jih dober ducat gosti na mojih nogah. Čeprav sem bil opozorjen nanje, si nisem predstavljal, da znajo biti tako agresivne. Te nadvse nadležne krvosesne pošasti sem nato prav z veseljem pobijal. Kaj ne, saj jim tigrasti komarji ne sežejo niti do kolen. Domačini že vedo, zakaj jim ljubkovalno pravijo “flying teeth”. Da boste vedeli o čemu govorim, kliknite tukaj in tukaj. Po tako strastni dobrodošlici, sva kar hitro pobrala šila in kopita.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Ob pomanjkanju kopilotskih opravil sem preostali čas pilil tehniko, kako najlažje pokončati najbolj sestradane in zagrete krvosese, ki so se uspeli pretihotapiti znotraj avtomobila. Da se je steklo občasno pobarvalo v rdeče, ne bom posebej poudarjal.

Oblaki na obzorju niso bili ravno vzpodbudni, vendar pričakovani, saj Milford Sound velja za najbolj vlažen naseljeni kraj na NZ. Letna povprečna količina padavin znaša enormnih 6,7 metra.

Oblaki ne obetajo nič dobrega.

Oblaki ne obetajo nič dobrega.

Gromozansko.

Gromozansko.

Na sami poti srečamo veliko število slapov vseh oblik in velikosti, ki se razprostirajo po širokih in strmin ostenjih. Skozi Homerjev tunel2 se pripeljemo na drugo stran gorskega masiva od koder se nam ponujajo zanimive panorame ledeniške doline.

Cedi se iz vseh strani.

Cedi se iz vseh strani.

Pogled v ledeniško dolino...

Pogled v ledeniško dolino...

... in proti tunelu.

... in proti tunelu.

Na parkirišču3 se dodatno4 oblečeva, ampak kljub hitrosti, sva deležna nekaj srbečih pikov. Prekleti insekti! Spotoma ovekovečim še paradnega konja Milford Sounda – “Mitre peak”.

Mitre vrh

Mitre vrh.

K sreči ujameva še zadnji izlet. Dvourna vodena plovba po Soundu5 nama postreže s sapo jemajočimi pogledi: strmo dvigajoče stene so okrašene z enormnim številom slapov, od tega je veliko začasnih, ki se pojavijo le ob močnem deževju.

Slap Bowen.

Slap Bowen.

Pihalo je kot za stavo.

Pihalo je kot za stavo.

Voda.

Voda.

Izza vogala...

Izza vogala...

... ponovno slap.

... ponovno slap.

Globina morja  in navpičnost stene sta dopuščala, da je kapetan lahko zapeljal čimbliže in pomolil premec čolna direktno pod slap. Fotoaparat in voda nista najboljša prijatelja, zato sem se predčasno odmaknil. Matjažu je nenaden in močen sunek vetra malo zagodel, saj je bil deležen brezplačnega tuširanja.

Neprostovoljno tuširanje.

Neprostovoljno tuširanje.

Utrinek.

Utrinek.

Skoraj mistično.

Skoraj mistično.

Ne boste verjeli... še en slap.

Ne boste verjeli... še en slap.

Zbirališče.

Zbirališče.

Dejstvo je, da v času trajanja ogleda, lahko sredi poletja doživiš še preostale letne čase. Od močnega vetra in dežja  pa vse do mraza, sva končno le dočakala tudi malo sončka.

Globoko vrezane stene.

Globoko vrezane stene.

Veličastni.

Veličastni slap Stirling.

Stena.

Stena.

Še ena panoramska.

Še ena panoramska.

Gošča.

Gošča.

Ponovno Bowen.

Ponovno Bowen.

Razgledniška stalnica.

Razgledniška stalnica.

Čeprav ne maram turističnih zadev in gužve, moram reči, da je bila zelo zanimiva izkušnja. Po videnem in doživetem, je vplačan znesek6 izgubil na vrednosti. Priporočam!

Za konec dneva sva se zapeljala nazaj do mesta Te Anau, kjer sva poiskala najbližji kamp in prvič šotorila. Naslednji dan sva se zapeljala do izhodišča in začela s Kepler trackom.

Se nadaljuje…


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. Če odmislimo Milford Sound []
  2. izmeničen promet, neosvetljen, vlažen in z velikim naklonom []
  3. brezplačno! []
  4. predvsem toplo []
  5. ne zamenjati s fjordom []
  6. približno 35 eur/osebo []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

18 odgovorov v “Nova Zelandija – 2.del”

  1. Matej pravi:

    Čudovito… Ampak je zanimivo, kako drugačna postane pokrajina, ko malo posveti sonce… Upam, da niste celi mesec imela takšno vreme in da sta imela tudi kaj jasnega neba in toplega sonca…

    Tista prva slika me pa na hitro spominja na osrednji del Norveške… Trava, grmičevje in govornice, pa nobenih “visokih” hribov:)

    Glede krvosesov ti pa nisem nič fovš:) Tudi sam vem, kako zgleda prihod v vlažen Švedski Lappland, kjer te 4 dni spremlja roj komarjev. Pri nas sekajo samo na golo kožo, tam tud čez polover… Briga njih olika pa to:) Tudi ogenj in dim jih ne odženeta…

    lp, Matej

  2. Tea pravi:

    Še še še :D :) :) zelo lepo predstavljeno Sandi. Zanimivo kaj te vse ne napade hehehe Sicer je pa tvoja stran prav prijeten oddih.. še dobro da objavljaš na par dni drugače bi imela le pavze :D :D Lp

  3. mare mare pravi:

    Prekrasne fotke slapov, nisi pa omenil, katere živali so tiste na “zbirališču”?

  4. mihc pravi:

    Sam sem bil tam pred 15 leti je lep kraj ta milford samo sand flys pa niso tak problem kot pravita. Sem preštopal celo nz in najboljša stvar za videt je stewart island in pa polotok koromandel napisal sem fonetsko pa krogle je nujno treba it pogledat če si tam pa še okamenel gozd , pa tja dol je treba it zaradi ljudi tako belih kot črnih hahahaha,pa zelo dobro pivo majo pa zaradi kotičkov kjer se počutiš resnično samega ……..

  5. mihc pravi:

    Pa še nekaj sem pozabil oni kadijo mačjo zel brez tobaka

  6. SEBASTJAN pravi:

    San fly imajo takšno ime, ker samica zleže jajčeca v pesek na obali. Avtan in podobno jim ne pride do živega, imajo pa tam specialno olje, ki 100% deluje. Pik komarja pa ni v primerjavi z to nadlogo nič. Te Anau, Milford…ahhhh….

  7. Špelca pravi:

    Zelo dobro napisano in predstavljeno (zdaj sem malo preskakovala z drugega dela na prvi, pa spet nazaj sem), sploh sem navdušena nad vso to vodo (kar tja bi šla in ostala) …

  8. mihc pravi:

    Sem prej pozabil povedat dobre fotke sta naredila

  9. Petra pravi:

    Lepa reportaža, lepo poslikano, opisano, same pohvale.

  10. Zigi pravi:

    Oooo, tole so pa spomini vsaj zame je bila Milford Rd. ena najlepših poti. Fuul lepo, samo kar se pa tiče vetra sta pa kar dobro prišla skozi. Ko sem bil Doubful Soundu nam je povprečno pihalo med 35 in 45 vozli, dvakrat smo pa občutili kaj pomeni sunek 70 vozlov. Odklop! Drugač se kar ne neha, Caitlins na jugu je tud ful lepo, Abel Tasman na severu , pa okolica jezera Tekapo, vsaj zame. Frend je trampal na Keplerju, njegov nasvet ne se zaletet ampak lepo in počasi. Skratka super in upam da se nadaljuje…

  11. Mojca pravi:

    Uauuu lepe slike. Škoda edino da ni še sončka blo

  12. Ana pravi:

    Tale zelena voda je pa neverjetna. In koliko slapov! :) Vidim, da je bil fišaj veliko v uporabi. ;)

  13. bostopor bostopor pravi:

    @Matej: Ne skrbi, imela sva tudi zelo, ampak zelo sončno vreme. Kaj hočeš, NZ je dežela kontrastov, tudi vremenskih :) Tiste krvosese bi pa najraje zadavil. Ko najmanj pričakuješ, useka. Sicer je dovolj, da se oblečeš v dolge rokave ter namažeš z repelentom. Pomaga, ampak ko nič hudega sluteč v kratkih rokavih stopiš ven iz avtomobila, potem te ja preseneti, he he. ja, Norveško si želim tudi sam enkrat videti…počasi vse pride na vrsto.

    @Teja: Vsega pa ja ne morem od naenkrat spisati, a ne :) ? prav fajn je, ko se ob gledanju fotografij spomnem takšnih in drugačnih prigod. Spomini ostanejo za vse življenje.

    @Mare: Verjel ali ne, s fotkami iz te objave nisem ravno zadovoljen, saj je bila svetloba na trenutke prav obupna. Vseeno sem jih objavil, zaradi redosleda. Boljše in barvitejše še pridejo na vrsto :) Na kamnu so se pa zbirali tjulnji (fur seals).

    @Mihc: saj res niso tako grozne, kot sem jih prikazal. Dovolj je, da se napraviš kot sem Mateju pripomnil, pa je veliko znosnejše! Kot za vse stvari velja tudi za potovanja pregovor: vsak malar ima svoje oči. Sicer Stewart island zaradi časovne stiske si nisva pogldala, vendar bi šel z veseljem na kakšen nočni fotolov za kiwiji. Vse naštete lokacije sva si z veseljem že pogledala, saj pišem retrospektivno. Nove Zelandije se pač ne da opisati v dveh objavah, he he :) . Koromandel je sicer lep, ampak meni ni deloval nič posebnega. Kar se pa piva tiče, se popolnoma strinjam. Veliko jih imajo in vse so bolj ali manj odlična! Še posebej črna ;)

    @Sebastjan: Midva sva si nabavila neko mažo z imenom Bushman in je odlično delovala. Te prav razumem, spomini so ena lepa stvar :)

    @Špelca: Na NZ vode resnično ne manjka!

    @Petra: Hvala :)

    @Zigi: Z vsemi naštetimi zadevami (razen Doubtful Sounda) sva se že srečala in moram reči, da je bilo noro. Sicer takega orkanskega vetra nisva doživela, naj je pa pošteno prepihal in namrazil na Arthur’s passu. Kar se Keplerja tiče pa… kmalu v nadaljevanju :)

    @Mojca: Škoda, ampak človek ne more imeti vsega. Tudi dež in megla imata svoj čar.

    @Ana: Ja, res je bila. Kako bi šele blestela v sončni svetlobi… eh! Mislim, da bi bila fatal napaka, če ne bi s seboj vzel fisha. Najverjetneje se bi zaradi tega tolkel po glavi še kar nekaj časa, he he.

  14. Majka pravi:

    Po vaši sedanji objavi, ste naju s fantom zagotovo prepričali, da Novo Zelandijo marca doživiva tudi skozi svoje oči. Všeč so mi vaše čudovite fotografije, način in občutki, s katerimi ste doživeli “deželo belega oblaka”, zato nama bodo vaši utrinki zelo dobra popotnica in smerokaz na najinem potovanju.

    Za vse tiste, ki pa ste pred dvokrilimi krvosesei dobil strah pred popotovanjem v NZ, naj vas pomirim, da so Sandfly v bistvu muhe, oz. mušice,ki se nahajajo povsod po svetun (izjema Avstralija in Antartika). Gre sicer za zelo nadležen marčes, pred katerimi se je najbolje mehansko zaščititi z dolgimi oblačili, ali pa če na oblačila ( tudi kožo) nanesemo repelent ( npr. evkaliptusovo lje ) ali kontaktni insekticid s takojšnjim delovanjem. Muhe so večino prenašalci (vektorji) raznih parazitov- bičkarjov, ki človeka lahko posledično ob piku okužijo z določenimi boleznimi (npr. lišmenijaza, onhocerkijaza). Proti njim se ne moremo cepiti, lahko pa pike preprečimo z že prej omenjenimi varovali. Enako verjetno je, da lahko okuženo muho, zasledimo tudi pri nas v Sloveniji.

  15. Tina pravi:

    Supeeeeeeeeeer, fenomenalne fotke! Glede na to, da je NZ moja sanjska destinacija, a žal bolj težko dosegljiva, komaj čakam nadaljevanja:-)

  16. bostopor bostopor pravi:

    @Majka: Hvala za koristne informacije. Če sem čisto odkrit, priznam, da prvič slišim za naštete bolezni. Not my subject, he he. Me veseli, da znajo te vrstice in fotke še komu prav priti. Kar se pa krvosesov tiče, sem jih pa opisal, kot sem jih doživel. Pristno ;) . Načeloma, če se pravilno zaščitiš, ne povzročajo večjih problemov. Aja, pa ni potrebe po vikanju, res ne ;)

    @Tina: Hej hej, že dolgo se nismo slišali. Upam, da ste šparovke OK. Tudi mene je NZ mučila kar nekaj časa, tako da sem prav srečen, da se je vse izteklo. Nova objava bo kmalu na sporedu :) Lp.

  17. Jasmina pravi:

    hmm..prav po blond sem šele po prebiranju komentarjev ugotovila, da ti to za nazaj pišeš. Sem mislila, da se javljaš neposredno s terena:) No, saj reportaža vseeno ni izgubila čara:) Če se ne motim, sta vseeno potovala v času njihovega poletja? Pa je bilo tako mrzlo in vlažno predvsem zaradi vajinh izbranih destinacij v visokoležečih predelih, ali je takšna bolj kot ne cela NZ?

  18. bostopor bostopor pravi:

    @Jasmina: Že tako nama je primanjkovalo časa, zato mi ni na misel padlo, da bi sproti objavljal. Raje sem čas preživljal v raziskovanju, kot pa za računalnikom. Po NZ sva se potikala decembra, torej v njihovem zgodnjem poletju (kot pri nas junij). Kot je razvidno iz fotografij, neke hude vročine, vsaj na jugu ni bilo zaznati. Zaradi tega sva tudi manj šotorila kot sprva načrtovano. Vreme tukaj je zelo muhasto, predvsem pa se zelo hitro spreminja, saj otoka ležita sredi ničesar. Na splošno velja, da ima severni otok boljšo klimo, posledično tudi več populacije. Zahodni del južnega otoka ima najslabše vreme, saj fronte večinoma prihajajo iz zahodne smeri, trčijo ob južne Alpe ter se tam zadržijo. Ne skrbi, tudi pripekajočega sonca sva bila deležna, ampak gremo lepo po vrsti.