.::. šoderplac .::.

Že med planiranjem ture sva, oba zagrizena hribolazca, hotela opraviti z vsaj štirimi večdnevnimi trekkingi. Informacij na netu je bilo na pretek, vendar takoj ko sva začela odštevati potrebne dneve od skupno razpoložljivih, se nama je zataknilo. Ugotovila sva, da sva se krepko uštela, ter da je iluzorno pričakovati, da se nama bo časovno vse skupaj izšlo. Uporabila sva škarje in se zmenila, da večdnevno hojo posameznega treka skrajšava na razdaljo, ki jo uspeva prehoditi v enem dnevu. Tako bo volk sit in koza cela.

Otvoritev je pripadala Keplerju. Krožno 60-kilometersko progo sva “prepolovila” in se povzpela le do Luxmore vrha, nato nazaj po enaki poti. Štartala sva ob največjemu jezeru južnega otoka – Te Anau, od koder naju je markirana široka¹ potka popeljala skozi gosti in s praprotjo postlan dežni gozd. Sprva mi je bilo zabavno se sprehajati v drugačnem gozdu, kot smo ga navajeni, vendar čez čas sem ga bil sit. Ni in ni ga hotelo biti konca, saj sem hlastal po kakšnem bolj panoramskem razgledu. Čez čas nama močna svetloba končno naznani, da sva zunaj.

Od tod je še bilo dobre pol ure do Luxmore koče, vendar se nisva ustavila in sva potegnila kar direktno do vrha. Panorame so se začele počasi odpirati, a kaj ko nama vreme tudi ta dan ni dosti prizaneslo. Višje ko sva se vzpenjala, bolj megleno in mrzlo je postajalo.

Vajena slovenskih gora se nama je pot² zdela nezahtevna. Tukaj, vsaj kar sva videla, so poti dobro obiskanih trekkingov tako urejene, da bi lahko človek – če karikiram -  še v invalidskem vozičku opravil z njimi³.

Potka je nato prečkala razmočeno območje dveh malih jezerc, zato je naju tabla v slogu novozelandskih manir naprošala, da se drživa poti⁴. Sprva začuden, sem čez čas ugotovil, da to nikakor ni slab ukrep⁵ . Si predstavljate kaj bi bilo, če bi vsak pohodnik po svoje stacal? Od lepe puhaste suhe trave in lišajev bi bore malo ostalo. Naravovarstveno politiko za ohranjanje avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst imajo zelo dobro izpiljeno. Kaj ne, saj so pravi čas uvideli zmote in zablode prvih generacij priseljencev, ki so v boju za dobiček in prestiž bili pripravljeni marsikaj poteptati, zato so zaščitili, kar je še ostalo. Primer je kauri drevo. Žal so moe že Maori iztrebili in to pred prihodom Pakeh. Spisek iztrebljenih vrst je zelo dolg!

Pri povratku z meglenega vrha Luxmore sva se še ustavila v istoimenski koči.

Vremenski pogoji dopuščajo razraščanje mahu tudi na veji.

Nazajgrede sem imel srečo in v objektiv ujel edinega alpskega papagaja – Kea.

Če se je pot za gor vlekla, mi lahko verjamete, da se je za dol še toliko bolj. Otiščanci na nogah mi niso bili kaj prida hvaležni, tako da sem na trenutke mukoma hodil. Nagrada za 30-kilometersko kalvarijo je bila skromna, a tolikobolj uživaška.

Prespala sva v Te Anau, nakar sva si nasledni dan bolj na lahko vzela. Vožnja via Invercargill do juga južnega otoka ni bila kratka, ampak so medtem vsaj noge počivale. Prvi stik z morjem sva imela na plaži “gemstone beach”, kje si lahko po mili volji nabereš raznobarvnih kamenčkov⁶. Če imaš srečo lahko naletiš tudi na kakšnega poldragega. Močan in deroč potok izpira in sproti spreminja peščene brežine, zato kamenčkov res ne zmanjka.

Prispela sva do Slope pointa, najjužnejša točka južnega otoka, kjer morje prav nevsakdanje buči.

Do okamenelega gozda naju je nato ločilo le nekaj kilometrov makadama. V oseki se nam razkrije svet iz jurskih časov, prepreden z zelo redkimi primeri fosiliziranih dreves. Če se potikate v teh koncih, je obisk obvezen.

Prišel sem na svoj račun tudi z živalskimi vrstami…

Na koncu dneva nama drugega kot najti primeren kamp ni preostalo. Veliko je takih brez recepcij, ki so v lasti DOC-a, kjer obveznosti poravnaš na preprost način: izpolniš podatke, vstaviš denar in odtrgan kuponček v vrečko, ki jo nato zapečateno vržeš v kovinsko skrinjico, plačilni listek pa izobesiš na avtomobil. V primeru prihoda oskrbnikov kontrolorjev, nimaš nobenih problemov. Pri tako smešno nizki ceni na švercanje niti ne pomisliš, tudi zato ne, ker zbrani denar porabijo za vzdrževanje kampov in sanitarnih objektov. Na celem potovanju nisva niti enkrat naletela na zanemarjeno kabino brez wc papirja, tudi kje bogu za hrbtom ne.

Po kratkem sprehodu in raziskovanju plaže je sledila večerja, pri kateri so se pogovoril sukali okrog planov za prihodnji dan.

Se nadaljuje…

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. lahko bi rekel avtocesta, saj nikjer ni bila ožja od metra [↩]
2. v tehničnem smislu [↩]
3. povrh vsega imajo skoraj po celotni trasi vzdolž poti skopan jarek za odvod padavinske vode [↩]
4. beri brvi na nizkih kolih [↩]
5. kako bi to v praksi pri nas zaživelo pa nočem vedeti [↩]
6. imam namreč to navado, da kamorkoli grem, vedno prinesem kakšen lep kamen [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .