.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'alpinizem' Kategorija

Visoka Bela špica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 25, 2009

Če ne občutiš, ne moreš vedeti, kaj lahko zamudiš. Visoko Belo špico, ki se impozantno dviga nad dolino Belega potoka bi skoraj izpustil. Soplezalca za tokratno dogodivščino nisem uspel najti, kot tretji se pa že formirani navezi nisem hotel vsiljevati. Šele po dolgem prepričevanju, da res nisem v napoto, popustim. Rana pot me tako popelje iz rodne primorske v dolino, kjer je burja doma, od kod v polni zasedbi1 krenemo proti Predelu in nato še streljaj čez mejo.

Zabiti vrhovi niso obetali nič dobrega, vendar smo nadaljevali, saj je jutro v dolini bilo sprano in vremenska napoved dobra.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Pa se je končno le pokazala.

Pa se je končno le pokazala.

Južna stena male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Južna stena Male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Po dveh urah zmerne hoje nas je na platoju zatrepa dočakal strupeno mrzel veter in alarmni žvižgi svizcev. Prvič se mi je zgodilo, da sem nase navelkel še sleherni kos oblačila, ki sem ga tovoril s seboj2, saj se v večini primerov izkažejo le kot balast v nahrbtniku3. Zeblo je do kosti, tako da sem se ogrel šele ko sem bil odet v štiri sloje. Da sem se počutil okoren kot telebajsek, ne rabi posebej razlagati.

Zima sredi poletja.

Zima sredi poletja.

Sprva smo dopuščali možnost, da se zaradi vremena v severni raz (IV/III, 280 m) lepotičke ne bi podali, vendar nas je petminutni dostop prepričal v nasprotno. Veter se je ravnoprav polegel, tako da smo krenili v akcijo. Po prvih dveh raztežajih, kjer je skala bolj naši stalnici podobna in po začetnem okornem štrikanju, se je obljubljena uživaška plezarija le pričela.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Več kot odlična skala, obilo dobrih prijemov, udobni navrtani štanti in lahka orientacija bodo opogumili k obisku tudi manj izkušene4 plezalce. Smer je opremljena, vendar prijatelji ne bodo odveč.

Preplezano...

Preplezano...

... in kaj nas še čaka.

... in kaj nas še čaka.

Kmalu zatem zavijemo desno v lažji svet, kjer nas čaka globoko zarezana zajeda, višje gor pa širok kamin.

Utrinek.

Utrinek.

Začetek kamina.

Začetek kamina.

Udobni štanti.

Udobni štanti.

Naveza treh je zamudna vendar ima svoje prednosti: brezskrbno sem lahko fotografiral in užival v razgledih.

Panorama.

Panorama.

Sledi prava poslastica: plezanje po razu nudi ZARES uživaško plezanje.  Če karikiram, lahko človek zapre oči in če na slepo zamahne z roko, bo sigurno šalco zadel! Nekdo je predzadnji raztežaj primerjal s hojo po nebeški lojtri in izraz na mojem obrazu5, je soplezalkam le dodatno  potrdil primerjavo. Če pomislim, se mi takrat ni nikamor mudilo, užival sem v vsakem prijemu in stopu.

Poezija.

Poezija.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Kakšna samotna tišina navdihuje te kraje, kjer jo zmoti le občasno nabijanje kladiva iz stene Male Lojtrice. V njej so se merile tri naveze in prav lepo jih je bilo opazovati pri napredovanju.

Preplezana vertikala.

Preplezana vertikala.

Pospravljanje na vrhu.

Pospravljanje na vrhu.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Dve generaciji.

Generaciji.

Le kaj se skriva onkraj?

Le kaj se skriva onkraj?

Po kratkem premoru pričnemo sestopati po južnem skrotju in nato trikrat abzajlamo do škrbine zahodno od vrha Forcella Alta. Do bivaka nas je ločil le spust po grobem melišču.

Razveselila me je kot otroka.

Razveselila me je kot otroka.

Med sestopom v dolino naletimo na mlad italijanski par in po opremi takoj opazimo, da sta najbrž plezala v sosednji steni. Prešerni obrazi so izžarevali veselje in kmalu je beseda dala besedo. Po izmenjanih informacijah kaj je kdo plezal in o lepih okoliških smereh6 ter naših klasik navržem, da sem šele pred kratkim začel z vertikalami. Nadaljujem, da sem se vpisal v alpinistični tečaj pred slabim letom in tako sem tu, kjer sem. Iskrivost njunih oči se je ubesedila: “Ma, allora sei malato come noi”7. Njun spontan stavek me je nasmejal in spremljal še celo pot do avta. Če je to bolezen premišljujem, potem nimam želje ozdraveti.

Visoka Bela špica si je definitivno prislužila posebno mesto in zanjo lahko govorim le v superlativih. Če jo ne bi obiskal, bi si lahko vse prste pogrizel, tako jih pa lahko le obližem.

Še časovnica: od avta do avta smo potrebovali 12 ur z vsemi pavzami, začetnim štrikanjem in opazovanjem lepo rejenih svizcev.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. tokrat se je povprečna starost naveze dvignila []
  2. od podkape do rokavic vred []
  3. tokrat se je obrestovalo vse za nazaj []
  4. med katere se tudi sam uvrščam []
  5. na katerem se je nasmešek bohotil do ušes []
  6. teh ni malo, vendar se bom z veseljem vrnil []
  7. še prevod za vse tiste, ki ne razumejo: “Aha, potem tudi ti deliš z nama isto bolezen” []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem, tujina | 12 komentarjev »

Kogel in Skuta

Objavil bostopor dne Sreda, Avgust 12, 2009

Lep dan je klical in prsti so zasrbeli, zato sva se z dr. Thomasom odzvala in jo mahnila proti Koglu. Ura je bila rana, še prerana, saj sva oba še zehajoča stopicala po lovski potki, ko sva po slabih dveh urah le ugledala prebujajočo se steno. Svež gorski zrak naju za silo predrami.

Kogel.

Kogel

Jutranja zarja.

Jutranja zarja.

Pričetki plezanja so zame najtežji. Kako ne, ko se ves neogret podaš v neznani svet, psiha pa tudi pogosto požgečka1 in opozori, da “sedaj gre zares”. Moji začetni gibi tako v očeh soplezalca dokaj klavrno izpadejo, vendar se po nekaj vertikalnih metrih le uglasijo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Začnem z lažjim raztežajem, saj tudi zelenci moramo pridobiti na izkušnjah in boljšega načina kot čimveč naprej plezati zaenkrat ne poznam. Včasih se sprašujem, kaj mi to treba, ko bi zjutraj lahko v udobni postelji v miru spal, se zbudil okrog 11 ure, spil kavico, nato pa … hmm, kaj? Naa, hvala za tak vikend2. Kdor ima rad gore, bo vedel zakaj zgodaj vstaja, se odreka uram spanca, se poti in sopiha v breg, sprejme mraz, vročino in veter kot obvezno romantiko. Da vse to počneš, moraš enostavno imeti rad ta nekoristni svet, skalo, katera mnogim predstavlja le kos mrtve materije. Norost? Čudaškost? Morda eno ali kar oboje skupaj!

V drugem raztežaju si je dr. Thomas zaželel levo varianto, kamin ocenjen z IV+, ki pa je bil zame in za moje znanje konkreten zalogaj3, tako da še sam ne vem, kako točno sem zlezel. Četudi sem bil varovan z navrtanega štanta in bi se morebitni padec neškodljivo končal, si vseeno ne želiš pasti. Psiha stiska.

Poplezavanje po razu.

Poplezavanje po razu. Sledi leva varianta v IV+ kamin.

Ko se ozreš naokoli kar hitro pozabiš na vse tegobe, ki te pestijo. Zaspanci so prikrajšani takšnih prizorov.

Prebujanje.

Prebujanje.

Raztežaj nad značilno gredino usmerimo v desno, v širšo, blago previsno poklino, v kateri sem se uspel zagozditi do te mere, da skupaj z nahrbtnikom in fototorbo ni šlo ne naprej ne nazaj. Imel sem neprostovoljnih 15 minut joge, v katerih sem moral uporabiti vse svoje kontorzionistične sposobnosti, da sem se osvobodil – v dotičnem trenutku – odvečne navlake. Vidno, v obseg oklesten, sem nato z lahkoto premagal oviro in nadaljeval s plezanjem.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

Nad Kamniško Bistrico.

Nad Kamniško Bistrico.

Čakata naju še dva raztežaja lepega plezanja z odličnimi oprimki s katerimi sem si popravil vtise smeri.

Pod previsom. Zračno.

Pod previsom. Zračno.

Na izstopu se malo spočijeva, vendar že takoj oprezava po novi dogodivščini.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Slaba urca naju je ločila do vstopne rampe nad meliščem, od koder sva po gladkih platah nadaljevala do navpičnega dela raza. Meglice so bile najine stalne spremljevalke, vendar kakšne hujše bojazni, da bi zgrešila smer nisva imela. Držala sva se raza, vse ovire pa obvozila po desni.

Vstopna rampa.

Vstopna rampa.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Panorama.

Panorama.

Pestra je bila kasnejša zračna in ozka polička, v višjem raztežaju pa ne ravno dobra skala, kjer si moral dobro preveriti kam stopaš. Zelo izpostavljeno!

Zame najtežji del smeri.

Zame najtežji del smeri.

V zgornji polovici smeri se težave umirijo, prevladuje III. stopnja, vendar se je našel tudi kak detajl, ki je popopral plezanje. V smeri sva naletela na kline različnih generacij4 in oblik, tudi na takega aluminijastega, ki bi bil bolj primeren za kampiranje kot za aplinizem. Fotke žal nimam, saj ni bilo maneverskega prostora.

Fotografirano gor ali dol?

Fotografirano gor ali dol?

Nadaljujeva v zgornji izrazit kamin, ki pa je bil lažji kot je izgledal. Sledila je skoraj vodoravna hoja in zaključni vzpon skozi naravno okno. Še en dokaz več, zakaj je lepo raziskovati samotne kotičke.

Naravno okno.

Naravno okno.

Bližje kot sva bila izstopu, bolj je bil svet podrt. Na koncu naju dočaka sama češnjica od podrtije: ozek prehod preko katerega z raza stopiš na “trdna” tla gore in zaključiš s plezanjem. Do vrha naju je ločilo 10 minut zložne hoje.

Zaključek raza.

Zaključek raza.

Lepa smer, vendar razgledov zaradi nenehnih meglic nisva bila deležna.  Sestopila sva do bivaka pod Skuto in naprej čez Žmavčarje. Opažam, da zadnje čase ture niso krajše od 10 ur; tokrat sva od avta do avta potrebovala približno 13 ur.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj mene []
  2. pa saj ne rečem, da včasih zapaše tudi malo polenarit, da bi to bila stalnica, to pa ne []
  3. gladko in nič pametnega za prijeti – no, vsaj jaz nisem nič pametnega našel []
  4. verjetno je kakšen že srečal abrahama v steni []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 10 komentarjev »

Triglavska

Objavil bostopor dne Petek, Julij 31, 2009

Pa sem jo le dočakal. Steno namreč. S strahospoštovanjem sem jo vedno znova opazoval, vsakič ko sem se vzpenjal skozi Sovatno. Vsa impozantna je stala tam, jaz, šodrovc, pa flirtal z  nasprotnega brega. Tokrat mi je le dovolila bliže.

Spanca sem imel le za vzorec, saj smo se še v trdi temi pripeljali v Vrata in se v soju čelk napotili do vstopa v smer.

Temno je.

Temno je še.

Pod macesni zavijemo desno z markirane poti in se podamo v zame novi svet. Že takoj na začetku nas čaka težji del, saj moraš prečiti izpostavljeno poličko nad snežiščem. Višina sicer ni velika, vendar bi se v primeru padca konkretno poškodoval. Idealen poligon za mojo psiho, glede na to, da me je zadnjič že III. malo ponagajala. Na začetku je srce na polno nabijalo, vendar sem iznašel dober način kako se umiriti: odmisliš okolico, odmisliš vso višino in zahtevnost, predvsem pa odmisliš padec. Skoncentriraš se samo na grife in stope. Preverjeno, pomaga.

Slovenska smer nato zavije v levo proti macesnom, mi se pa podamo v nemško.

Ožarjeni.

Ožarjeni v jutranjem soncu.

Preplezati moramo približno 800 metrov stene, zato se odločimo, da se ne bomo klasično varovali, saj bi tako do izstopa potrebovali najbrž cel dan. Glede na zahtevnost plezanja je štajerc bila dobra izbira. Skala je za naše razmere bila dobra, vendar se je na poličkah nabralo kar veliko šodra, zato previdnost ni bila odveč.

Džani se sprehaja.

Džani se sprehaja.

Čez čas nas ulovi in prehiti mešana naveza, ki je bila zelo radodarna s kamnitimi salvami. Med čakanjem na polički pod strmim delom, kjer sem brezskrbno klepetal z Džanijem, me je pošteno sunilo. Sprva ves začuden sploh nisem vedel za kaj gre. Šele čez trenutek se mi posvita, da me je kamen zadel. Priletel je naravnost v stranski del nahrbtnika in še sama sreča, da ni imel malo višje trajektorije. Ko sem videl, da je vse v redu z menoj, sem pomislil in srčno upal, da je objektiv v nahrbtniku še cel, ter da ni utrpel kaj hujšega. Možnost poizvedovanja je bila nična, saj ni bilo prostora za manevriranje. Ravno sem se za silo ohladil, ko že prileti nova salva in prav vidim kako se kamen velikosti približno polovico jajca odbije od Džanijeve čelade. Džani še trzne ne, še nasmešek se bohoti na njegovem obrazu, kot da bi to bilo nekaj čisto vsakdanjega1. Čez čas slišiva tisti “sorry” od zgoraj, ampak mene je pustil hladnega. Sloni, ne alpinisti, so se tisti dan sprehajali nad nami. Mpak, tudi to so gore, čeprav nerad soglašam.

Divji razgledi.

Divji razgledi.

Kaj nas še čaka.

Kaj nas še čaka.

Stena z dolino.

Stena z dolino.

Nemški steber.

Nemški steber. A vidite plezalca v njem? (oranžna pikica na prvem razu po senci)

Ponujajoči razgledi so bili naravnost fantastični. Prvič vidim Bovški Gamsovec, Sovatno in Stenar v čisto novi in divji perspektivi. Krasota jih je bilo opazovati, vendar časa na pretek nismo imeli, zato smo pohiteli naprej. Na policah se razvežemo in vse do Zimmer – Jahn izstopa posoliramo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zlato vleče naprej.

Zlato vleče naprej.

Na štantu.

Na štantu.

Celotna kratka nemška se mi ni zdela težka saj je ocenjena s III. stopnjo in terja le varen korak in neobčutljivost na višino. Izstop Zimmer – Jahn pa je ponujal malce težje plezanje a zato bolj uživaško in zračno. V spominu mi je ostal detajl, tik pod robom stene, kjer moraš iti malo v razkorak in se iztegniti do levega oprimka. Pod teboj pa zevajoč 800 meterski prepad. Veselje na obrazu pove vse, ko si iz smeri sežemo v roko in si čestitamo za vzpon. Odtehta vse tiste neprespane ure in vložen trud.

Skupinska brez fotografa.

Skupinska brez fotografa.

Tukaj zaključimo s plezanjem, do Kredarice nas loči le nekaj več kot sto metrov gruščnatega žleba in sprehod po ledeniku.

Izstop slovenske smeri.

Izstop slovenske smeri.

Osvežitev čaka.

Osvežitev čaka.

Večina ni bila zainteresirana nad obiskom očaka. Ko sem pa omenil, da sem prvič na Triglavu, so se takoj našli kandidati za šeškanje. Po pavzici skočimo še na vrh, obiščemo Aljaža, me našeškajo in potem hitro nazaj.

Na grebenu proti Triglavu.

Na grebenu proti Triglavu.

Panorama.

Panorama.

Since 1895.

Since 1895.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Sestopimo čez Prag in po 16 urni turi smo si pošteno zaslužili hmeljnat napitek. Skratka, fenomenalen dan je bil, z obilo smeha v odlični družbi. Še se vrnem… Kmalu.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ah, ti prekaljeni stari mački []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 7 komentarjev »

Staničev vrh in smer Čurkl

Objavil bostopor dne Sreda, Maj 27, 2009

V nedeljo smo se v okviru skupne ture dogovorili, da obiščemo Staničev vrh in poskušamo kaj splezati. Dostop skozi Repov kot nam je postregel z nevsakdanjim prizorom. Kako gromozanski plaz se je odtrgal s pobočij Planjave priča spodnja fotografija in sodeč po videnem, srčno upam, da se ni nihče v tistem trenutku sprehajal po tistih koncih.

Plaz.

Plazovina.

Jutranji utrinek.

Jutranji utrinek.

Ostenje Planjave.

Ostenje Planjave.

Nadaljevali smo po nemarkirani stezici proti Staničevemu vrhu, še prej sem se seveda ustavil pri banjicah.

Banjice.

Banjice.

Z grebena...

Z grebena...

... proti vrhu Staniča

... proti vrhu Staniča.

Z vrha so se nam ponujali lepi razgledi na greben Zeleniških špic ter ostale vršace.

Greben Zeleniških špic. V ozadju Lučki Dedec.

Greben Zeleniških špic. V ozadju Lučki Dedec.

Sledovi plazu. V ozadju Brana.

Sledovi plazu. V ozadju Brana.

Z 2×60 meterskm abzajlom skozi okno dosežemo votlino.

Utesnjeno, ampak slikovito.

Utesnjeno, ampak slikovito.

Notranjost Kovačnice.

Notranjost votline.

Sosednje platke.

Sosednje platke.

S Primožem se naveževa ter se odločiva za Čurkla ocenjenega s V+, 120 metrov. Pred nama se je v smer podala naveza Vlasta-Tine, zato jima odstopiva najino skico in opis smeri . Prvih 10 metrov posolirava in na smreki urediva varovališče. Plezava na način cug-cug, kjer si izmenjujeva vodilno vlogo. Tokrat je otvoritev plesa pripadala meni.

V sosednji smeri.

V sosednji smeri.

Pred ključnim detajlom sem malo pofotkal.

Pred ključnim detajlom zadnjega raztežaja.

Smer ni navrtana, je pa zato1 opremljena z redkimi klini. Kvaliteta skale je dobra, z izjemo spodnjega dela, kjer je prisotna večja krušljivost. Na vrhu pomalicamo, nato se odločimo za povratek v smeri pristopa, saj vreme nam je preprečilo, da bi okusili še kakšno smer. Bo pa za drugič, ker se še vrnem.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. na ključnih mestih []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v alpinizem | 4 komentarjev »

Mala Raduha in smer ZZ

Objavil bostopor dne Torek, Maj 26, 2009

Končno hribi in to v pravem pomenu besede. Ana je hotela odpreti plezalno sezono, zato je iskala soplezalca, jaz sem si – kot popoln zelenec – za začetek zaželel pridobiti nekaj izkušenj z lažjimi smermi. Ne bi rad, da se mi takoj na začetku vse skupaj priskuti. Podpiram in v praksi udejanjam filozofijo zmernega napredka1. Tako sva se nekaj dni nazaj mudila v okolici Male Raduhe in si izbrala smer ZZ z oceno IV+/IV, 120 metrov, 7 raztežajev.

Tam gor sva namenjena.

Tam gor sva namenjena.

Mihelič omenja udoben dostop do stene, vendar sva se zaradi letnega časa in obilico splazenega snega pošteno namučila. Omenjena markirana pot je bila na več mestih zasuta in težko sledljiva, zato sva ubrala svojo varianto in prečila snežišče po najlažji liniji. Napako sem storil, ker nisem s seboj vzel cepina, misleč, da ne bo potreben2. Sprva ojužen sneg je pod steno postal bolj kompakten in brez cepina bi bilo nadaljevanje po začrtani smeri preveč tvegano. Spustila sva se nekaj metrov niže in naredila kratek obvoz. Ana je s cepinom lažje sestopila ter načela stopinje.

Dostop.

Dostop.

Čeprav je bilo snega še veliko, sva po krajšem iskanju našla vstopno mesto. Med navezovanjem in pripravo opreme sem imel malo treme3. Prav smešno se mi zdi, kako se stvari obračajo. Še nedolgo od tega, ko sem s hribi šele dobro začel4, sem gledal na plezalce z veliko mero občudovanja. Kaj vse si upajo.  Zame je bil to nedosegljiv svet, saj za kaj takega se enostavno nisem počutil, obenem me je bilo strah višine. Nakar, postopoma, s prebitim časom v gorah, sem ta nekoristni svet vzljubil. Z vsako turo bolj. Odpiral mi je nova obzorja in želja po obisku je vročično rastla. Z vsako turo sem tudi sam rastel, pa karkoli že to pomeni. Sedaj sem tu, stojim pod vstopom v smer in sem navezan z osebo, ki ji popolnoma zaupam.

Plezati v plezališču je eno, v hribih je pa to čisto druga pesem. Tukaj je skala dosti bolj razrahljana, tako da je potrebno vsak oprimek in stop prej preveriti. Varovala so nameščena dosti bolj na redko – če sploh so, sicer jih sam nameščaš po potrebi. Izbrana smer je po vodničku solidno opremljena, ampak kljub temu sva imela popolno alpinistično opremo, saj nikoli ne veš, kaj tiči za vogalom.

Vstopno mesto in krajna zev.

Vstopno mesto in krajna zev.

Vstopna strma zajeda.

Vstopna strma zajeda.

Vodstvo sem prepustil Ani, saj za krstno turo bo več kot dovolj, če bom zlezel kot drugi. Fotoaparat je ostal pod steno, ker sem ocenil, da bi me samo oviral5. Ana je s prvim raztežajem hitro opravila, sedaj je bila vrsta na meni. Na začetku sem plezal kot po jajcih, čeprav bi s takimi grifi v plezališču z lahkoto opravil. Kakšno vlogo ima psiha pri plezanju sem kar hitro ugotovil. Mehka kolena so me dobesedno ovirala in imel sem občutek kot da bom vsak čas padel. Po nekaj gibih sem se le zbral in sebe prepričal, da zmorem. Naprej je šlo dosti lažje. Še z izpostavljeno prečko sem brez težav opravil, pa čeprav jih ne maram kaj preveč. Plezanje je bilo v polnem teku in v četrtem raztežaju sva namesto kamina izbrala desno varianto po platasti zajedi. Sledilo je udobno prečenje po široki travnati gredi, čeprav je bilo na trenutke6 prav zoprno.  Sledil je vzpon po dokaj krušljivem razu in nato, v zadnjem in najlepšem raztežaju, preko rahlo previsne platke z odličnimi grifi. Na vrhu je bila sreča nepopisna, vendar nisva imela kaj dosti časa, saj se je vreme nekam čudno preobračalo. Mimo delno izsekanega skrotja sva se prerinila do markirane poti in sestopila na Durce.

Čudno se oblači.

Čudno se oblači.

Soplezalka.

Soplezalka.

Macesni že zelenijo.

Macesni že zelenijo.

Koča na Grohatu.

Koča na Grohatu.

Gorski utrinek.

Gorski utrinek.

Ustavila sva se na pijači pri koči in z veseljem pokramljala o opravljeni turi ter uživala v razgledih. Družbo nama je kasneje delal še pisan ptič, ki mu ne poznam imena7. Kaj takega v Ljubljani sigurno ne vidiš.

Približno vrisana preplezana smer.

Približno vrisana preplezana smer.

Družba.

Družba.

Ja, sreča je v malih stvareh.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. “poočasi, ma sigurno” je moj moto []
  2. glede na to, s kakšno hitrostjo pobira sneg zadnje čase []
  3. pa še rima se, he he []
  4. takrat sem se držal le lažjih markiranih poti – od tod tudi ime blogu []
  5. nisem točno vedel, kaj lahko pričakujem []
  6. zaradi rolerčkov []
  7. bo potrebno še kakšno knjigo o ptičih prelistati []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v alpinizem | 2 komentarjev »