Prejšnji vikend je bil načrtovan vzpon na Škrlatico, vendar je odpadel, saj nas je v soboto v Vratih dež pregnal.  Če bi ob tako lepem nedeljskem vremenu doma ostal, bi to bilo naravnost bogokletno. V izogib smrtnemu grehu, smo se tako odločili, da bomo obiskali sosede.  Budilka je tudi tokrat zgodaj rožljala, saj pot ni bila ravno kratka. Po dvourni vožnji dosežemo prelaz Plöckenpass, našo izhodiščno točko in se peš podamo na avstrijsko stran, kjer pri galeriji zavijemo levo v breg. Kaj kmalu se srečamo z zanimivim monumentom naše preteklosti in neumnosti. Po ferrati Cellon Stollen, speljani po 183 meterskem, skoraj navpičnem, rovu iz prve vojne, se povzpnemo 110 metrov višje. Vsekakor vredno ogleda. Čelna svetilka je zelo priporočljiva, saj je temno kot v rovu, he he.

Glavni razlog našega obiska kmalu uzremo. Ferrata z imenom Weg ohne Grenzen/Via Ferrata senza confini ¹ nas bo drzno vodila skoraj do samega vrha z imenom Cellon-Frischenkofel/Creta di Collinetta. Že samo ime poti pove, da bo zahtevno.

Gladka platasta zajeda postreže z zanimivim plezanje – bolje rečeno – vlečenjem na roke.

Nadaljujemo po izpostavljenem grebenu.

Rahlo previsna skala dodatno popopra vso stvar. Še z drugega zornega kota:

Odlična skala in varovanje poskrbita za lagodno plezanje. Kar žal mi je, saj smo prehitro zunaj. Do vrha nam tako ostane le še četrt ure lagodne hoje. Vmes še pokukam v bližnjo kaverno.

Med zasluženim razgledovanjem po okoliških kucljih pridemo do ideje, da bi obiskali še sosednjo Creto di Collino. Ura je bila šele 10 zjutraj in bilo bi zares škoda tako zgodaj zaključit s turo. Spustimo se nekaj sto metrov niže na Cresto Verde² in po njej do vznožja.

Sprva strma hoja preraste v lahkotno poplezavanje, dokler ne pridemo do izpostavljenega mesta II. stopnje. Načeloma bi šlo tudi prosto, ampak zadnje čase je moja psiha na psu. Raje živ “pussy”, kot mrtev heroj, he he, tako, da se odločim za varovanje. Z improviziranim štrikom sestavljen iz osmih prusikov premagamo težave in po shojeni markirani potki nadaljujemo do vršnega grebena. Vmes še neštetokrat prestopim državno mejo.

V razgledih nismo kaj dosti uživali, saj se je čudno začelo oblačiti, zato smo jo raje čimprej popihali v dolino.

Za celoten krog smo potrebovali približno 10 ur. Več kot dovolj, saj nisem videl ure, da sezujem gojzerje.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. pot brez meja [↩]
2. zeleni greben [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .