.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'Foto' Kategorija

Potopisno predavanje – Nova Zelandija

Objavil bostopor dne Torek, Februar 9, 2010

Za radovedne popotniške duše z veseljem do odkrivanja in vse tiste, ki težko pričakujete spletno nadaljevanje potepanja, bom z besedo in skozi kukalo predstavil deželo dolgega belega oblaka. Dobimo se v petek 12.2.2010 ob 18.00 uri v prostorih KMŠ – klub mariborskih študentov v Ljubljani, kjer si bomo skupaj ogledali raznolike in dih jemajoče pokrajine ter pisano favno nam tako oddaljenega sveta.

Za pokušino prilagam nekaj fotografij:

Tjulenj.

Tjulenj.

Raziskovanje nacionalnega parka Abel Tasman.

Raziskovanje nacionalnega parka Abel Tasman.

Od rajskih plaž...

Od rajskih plaž...

... do vulkanov.

... do vulkanov.

Vabljeni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, tujina | 8 komentarjev »

Prečenje KS Alp – zaključek

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Oktober 5, 2009

Telefonska budilka me predrami in ko se končno zavem, bi najraje ne bil tam. Misel na še en dan hoje mi ni bila ravno po godu, saj so aktivnosti preteklih dni pustile svoj pečat. Otrdele ramenske mišice so protestirale že ob sami misli na nahrbtnik, medtem ko so se otekla stopala otepala gojzerjev kot hudič križa. Po polurnem samopreprčevanju, da je vse v glavi, vendar le pripravljen stopim na plano, kjer se mi jutranja romantika ponudi kot začasni obliž.

Jutro na Kokrskem sedlu.

Jutro na Kokrskem sedlu.

Kalška gora.

Kalška gora.

Zoisova koča.

Zoisova koča.

Že v prvih 50-ih  višincih nama je v polsnu uspelo dvakrat zaiti z markirane poti in tako sva bila deležna posebne jutranje telovadbe po krušljivem pobočju. Ogreta nadaljujeva po melišču pod steno Kalške gore in više do razcepa, kjer spotoma obiščeva še njen vrh.

Lepotca se prebujata.

Lepotca se prebujata.

Kalški Greben z vrha Kalške gore.

Kalški Greben z vrha Kalške gore.

Priznam, da tako lepih razgledov na KS Alpe še nisem bil deležen. Vršaki so bili skoraj na dosegu roke, obenem – z zadovoljstvom v očeh – sem se sprehajal po vrhovih in ustvarjal nevidno linijo prehojene poti.

Za spomin.

Za spomin.

Štruca in Skuta z drugačne perspektive.

Štruca in Skuta z drugačne perspektive.

Proti Škrbini.

Proti Škrbini.

Označba na kamnu naznanja zanimiv odsek.

Označba na kamnu naznanja zanimiv odsek.

Škrbina med Kalško goro in Kalškim Grebenom je bila prava poslastica tega dne. Navpičen desetmeterski odsek je lično zavarovan in predstavlja “najzahtevnejši” del celotnega prečenja.

Navpičen spust do Škrbine.

Navpičen spust do Škrbine.

Do vrha Grebena sem kar sopihal, ampak so mi razgledi vedno znova polnili baterije. A vam ne bi?

Prehojena pot predhodnega dne s Kalško goro v ospredju; desno so lepo vidni Kotliči.

Prehojena pot predhodnega dne s Kalško goro v ospredju; desno so lepo vidni Kotliči.

Zlata preproga.

Zlata preproga.

Na Škrbini pod Vrhom Korena sva premlevala možnost, da se bi povzpela še na Ježa, vendar je utrujenost fizičnega prevladala nad željo, tako da sva ubrala lažjo1 pot mimo planine Dolge Njive. Med spustom so prsti že pošteno nabijali in želel sem si le, da bi čimprej prišla na cilj.

Planina Dolga Njiva.

Planina Dolga Njiva.

Nekaj olajšanja je prstom nudil klanček na spodnji fotografiji, vendar sem se zavedal, da prej ali slej se bo treba tudi spustiti…. in tega sem se najbolj bal.

Še zadnji vzpon.

Še zadnji vzpon.

Oblaki zagrinjajo greben.

Oblaki zagrinjajo Greben.

Favna in...

Favna in...

... inventar s Krvavca.

... inventar s Krvavca.

Do Gospinca naju je ločilo dobrih tristo metrov mukotrpnega, lahko bi tudi rekel nagravžnega spusta, saj nisem več vedel, kako bi stopal ne da bi mi kljuvalo. Poskusil sem tudi z bočnim sestopanjem, vendar dolgoročno ni pomagalo. Vsak korak je bil pojem zase in vsak se je odražal skozi center za bolečino. Nakar, v izogib dolgemu trpljenju, sem zadnjih sto metrov travnatega pobočja kar pretekel. Če je bolelo? Je, vendar je hitreje minilo, he he.

Na najino presenečenje2 je bila koča zaprta, tako da sva ostala brez tako željene jote. Še dobro, da je vsaj nihalka obratovala3.

Zadnji dan sva v sedmih urah opravila s približno osmimi kilometri markiranih poti in 1400 višinci4 in prehodila sledečo pot: Kokrsko sedlo – Kalška gora – Kalški Greben – Škrbina – planina Dolga Njiva – Dom na Gospincu.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. in na videz bolj položno []
  2. in žalost []
  3. čeprav z zamudo zaradi elektro defekta []
  4. od tega 850 metrov je bilo spusta []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 4 komentarjev »

Prečenje KS Alp – jedro

Objavil bostopor dne Četrtek, Oktober 1, 2009

Razjahane žimnice in škripajoče postelje v visokogorskih postojankah niso ravno sopomenke za dober spanec, vendar človek se vsega navadi. Vse to vzame v zakup v zameno za enkratne prizore, ki jih samo mati narava zmore. Še malo zaspanega in jutranje zarjavelega me rdeča zarja popelje v nek drugi svet, daleč stran od kaotičnega mestnega vrveža, kjer z majhno žličko počasi okušam vse njegove dobrote.

Jutranja zarja.

Jutranji žar.

Ob pogledu na Brano ugotovim, da obstajajo še bolj pridni od naju; kdaj sta vstala1 pa nočem niti vedeti. Prav lepo ju je bilo videti v kontrastnem prebujajočem soncu.

Nekateri se že vračajo.

Nekateri se že vračajo.

S Kamniškega sedla se napotiva proti Turski gori in Brano izpustiva, saj sva jo oba že večkrat obiskala; sam tudi v zimskih pogojih, tako da sva energijo raje hranila za druge vršake. Jutranja rosa nama je z mokro skalo dodatno popestrila pot do Kotličev, vendar z večjo mero pozornosti tudi to ni bil problem.

Kotliči in Turska gora.

Kotliči in Turska gora.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Pot naju nato popelje skozi preduh Sod brez dna in naprej do vrha Turske gore.

Sod brez dna.

Sod brez dna.

Z vrha Turske gore se kraljevi par lepo razkazuje.

Z vrha Turske gore se lepo vidi, kako se kraljevi par razkazuje.

Nato se spustiva do zašodranega vstopa (izstopa) v Turski žleb in prigarano višinsko razliko oklestiva za stotaka.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Mogočne stene Skute mi ves čas preusmerjajo pozornost.

Pot na Skuto.

Pot na Skuto.

Skalni noži.

Skalni noži.

Po prevladujočem šodru se je plezarija končno lahko pričela. Med vzpenjanjem na Strežo sva lahko opazovala gornika, ki sta prečila oster in drzno izpostavljen greben Rinke -Skuta. Ja, bo treba enkrat tudi tam gor skočit. Žal je teleobjektiv doma ostal, zato upajte, da bo kaj Ana objavila.

Rekreacija.

Rekreacija.

Greben Rinke - Skuta

Greben Rinke - Skuta

Prehojena pot.

Prehojena pot.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Med počitkom na drugem najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp sem lahko opazoval kavke, te visokogorske fehtarje, kako so razgrabile vsako njim namenjeno drobtinico kruha. Vse razen ene. Izbirčnica se za kruh ni zmenila, nora je pa bila na rozine, tako nora, da se le-te niso tal dotaknile…

Nora na rozine.

Nora na rozine.

Nadaljujeva mimo Štruce, ki me je v dotičnem trenutku bolj na hobotnico asocirala.

Hobotnica v senci.

Hobotnica v senci.

Še se vrnem.

Še se vrnem.

Končno prispeva do vrhunca dneva – Dolgega hrbta, ki povezuje Štruco z Mlinarskim sedlom. Zračna pot je sepljana po samem grebenu in nudi zares uživaško poplezavanje.

Poslastica.

Poslastica.

Prvi skok.

Prvi skok.

Drugi skok.

Drugi skok.

Na vrhu Dolgega hrbta še malo eksperimentiram z ribjim očesom2 nad katerim sem več kot navdušen.

Kaj naju še čaka.

Kaj naju še čaka.

Moon calling Earth.

Moon calling Earth.

Na Mlinarskem sedlu začneva utrujena, a še vedno pri močeh, premlevati o obisku Grintovca. Bolj kot sam vzpon naju je mučil dolgotrajen in neatraktiven sestop po Strehi. Naposled se le odločiva, da se povzpneva tudi na prvaka KS Alp, sicer kakšno prečenje bi to sploh bilo. Odločitev se nama je obrestovala, saj se noben od naju ni povzpel po tej poti, ki naju je vodila preko Malega Jezerskega Grintovca in nama nudila zanimive poglede na še neobiskano Kočno.

Zanimiv greben do Kočne.

Zanimiv greben do Kočne.

Da je počitek na vrhu še kako sedel, vam ne rabim posebej razlagati. Uživala sva v popoldanskem martinčkanju in čudovitih razgledih, ki je naše oči popeljal daleč stran, na izhodišče dneva.

Tam daleč sva danes začela.

Tam daleč sva danes začela.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Sestop se je sicer res vlekel, vendar nama je postregel z odlično mehko-oranžno svetlobo, ob kateri je prst samodejno pritiskal na sprožilec. Prav nepozabno je bilo opazovati škrlatno oplemeniteno Kalško goro in Kalški greben – najina cilja za naslednji dan.

Plani za naslednji dan.

Plani.

Zoisova koča in Kalška gora.

Zoisova koča in Kalška gora.

Ob približno enaki časovnici kot prvi dan, sva prepešačila približno 9 km in opravila z razgibanimi 2300 višinci3.

Prehojena pot drugega dne: Kamniško sedlo – Kotliči – Turska gora – Skuta – Dolgi hrbet – Mlinarsko sedlo – Grintovec – Kokrsko sedlo.

Več fotografij in teksta kakopak najdete tukaj


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. oz. od kod sta prišla []
  2. mi je že znano v katero smer bo šel naslednji nakup, he he []
  3. vzpon in sestop sta tokrat v razmerju 1:1 []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 9 komentarjev »

Prečenje KS Alp – uvod

Objavil bostopor dne Torek, September 29, 2009

Prejšnji teden je bil kot nalašč za hribe, saj je ponujal vsaj tri dni stabilnega vremena, zato se z Ano Pogačarjevo nisva kaj dosti obotavljala ter se hitro domenila za najino prvo1 skupno gorsko-fotografsko turo. Že nekaj časa se mi je po glavi podilo prečenje Kamniško-Savinjskih Alp, vendar so to bili le bežni prebliski, ki z zaresnim niso imeli dosti skupnega. Še dobro, da je tokrat Ana vskočila s svojim predlogom in detajlnim itinerarijem, tako da nisem potreboval veliko časa, da sem v vabo ugriznil. Toliko bolj, saj so mi vrhovi vzhodno od Kamniškega sedla predstavljali neznanko.

Štartala sva na planini Ravne, zahodno od Luč, na višini 1500 mnm in se v zmerni hoji ogrevala po lahkem terenu. Sopihajoč sem kar hitro opazil, da je kondicija na psu. Kaj ne bo, ko pa sem zadnje tedne več časa namenil plezanju in maltretiranju rok kakor hribovski kondiciji. Prav mi bodi.

Ojstrica v daljavi.

Ojstrica v daljavi.

Na poti se nama na robu Moličke planine, visoko nad Robanovim kotom, odpre pogled na staro in obnovljeno Kocbekovo zavetišče ter kapelico Sv. Cirila in Metoda datirana s konca 19. stoletja.

Stara Kocbekova koča in kapelica Sv. Cirila in Metoda. V ozadju Krofička.

Stara Kocbekova koča in kapelica Sv. Cirila in Metoda. V ozadju Krofička.

Kmalu na Sedelcu uzreva Korošico in Kocbekovo kočo, vendar nadaljujeva v smeri Male Ojstrice in nato po grebenu proti njeni večji izvedenki2.

Aljažek na vrhu Male Ojstrice. V ozadju greben Velika Zelenica - Križevnik.

Aljažek na vrhu Male Ojstrice. V ozadju greben Velika Zelenica - Križevnik.

Pogled na Korošico in Lučki Dedec.

Pogled na Korošico in Lučki Dedec.

Tokrat nisem bil deležen čudnih pogledov vsakič, ko sem fotoaparat ven potegnil, še manj pa očitkov ko sem pred tem na Sedelcu skočil do sosednjega kuclja le zato, da bi bolje uokviril nagledan motiv. Ni kaj, lepo je hoditi v družbi sebi podobnih, he he. Imel sem še to priložnost, da sem preizkusil novo igračko3, ribje oko – Peleng 8mm, kateri me je naravnost očaral. Prav zanimivih optičnih efektov je sposoben ta beloruski malček.

Na grebenu Mala Ojstrica - Ojstrica.

Na grebenu Mala Ojstrica - Ojstrica.

Robanov kot v ribji izvedbi.

Robanov kot v ribji izvedbi.

Odlično razgledišče.

Odlično razgledišče.

Na vrhu Ojstrice. Planjava je v megli.

Na vrhu Ojstrice. Planjava je v megli.

Naravnost obožujem samotne potke, brez odvečnih proizvajalcev hrupa.  Na vrhu Ojstrice sva tako srečala vsega 4 ljudi in število se vse do Kamniškega sedla ni povečalo.

Še polna energije in neotečenih nog sva na vrhu Lučke Brane (Babe) na polno eksperimentirala s skakanjem in nevsakdanje pozirala. V tretje nama je uspela spodnja fotka.

Skupinska.

Skupinska.

Se sprašujete zakaj prevladujejo oblačne fotke? Že v zgodnjem popoldnevu so meglice zagrinjale vrhove, tako da sem moral prežati za vsakim sončnim žarkom. Ojstrica se mi je za trenutek prav skrivnostno razkrila.

V megli.

V megli.

Nisem si predstavljal, da se bo “masiv” Planjave toliko vlekel. Do markiranega vrha sva potrebovala kar nekaj časa, vendar ne zaradi zahtevnosti poti. Od Ojstrice4 moraš namreč pretacati še dva njena predvrhova in ko že misliš, da pred teboj stoji pravi vrh, ugrizneš v kislo jabolko, saj se takoj izza vogala pokaže nova skalna gmota.

Kateri je višji?

Kateri je višji?

Z vrha Planjave. V megli se kopa Lučki Dedec.

Z vrha Planjave. V megli se kopa Lučki Dedec.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Tudi Sukalnik je bil zabasan in lačen razgledov sem se tako moral za silo zadovoljiti s spodnjim posnetkom.

Pod stenami Planjave.

Pod stenami Planjave.

Na poti na Kamniško sedlo. Za Brano je ravno sonce zašlo. V ozadju je Turska gora.

Na poti na Kamniško sedlo. Za Brano je ravno sonce zašlo. V ozadju je Turska gora.

Ožarjeni.

Ožarjeni.

Tudi Planjava tone v spanec.

Tudi Planjava tone v spanec.

Po 11-urni hoji z vsemi foto postanki5 in prehojenimi cca. 11-imi kilometri ter opravljenimi dva tisoč višinci6, sva si pošteno zaslužila topel obrok in počitek. Po okrepčilni joti sva tudi midva utonila v spanec, saj naju je naslednji dan čakal zanimivejši del prečenja.

Prehojena trasa prvega dne: Planina Ravne – Sedelce – Mala Ojstrica – Ojstrica – Škarje – Lučka Brana – Planjava – Kamniško sedlo.

Zapis in fotke z drugega zornega kota si lahko pogledate tukaj


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. bi lahko rekel kar velikopotezno []
  2. Ojstrici []
  3. hvala Ana []
  4. če ne upoštevaš Babo []
  5. roko na srce: teh ni bilo malo []
  6. od tega je bilo 1200 m vzpona []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 20 komentarjev »

Visoka Bela špica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 25, 2009

Če ne občutiš, ne moreš vedeti, kaj lahko zamudiš. Visoko Belo špico, ki se impozantno dviga nad dolino Belega potoka bi skoraj izpustil. Soplezalca za tokratno dogodivščino nisem uspel najti, kot tretji se pa že formirani navezi nisem hotel vsiljevati. Šele po dolgem prepričevanju, da res nisem v napoto, popustim. Rana pot me tako popelje iz rodne primorske v dolino, kjer je burja doma, od kod v polni zasedbi1 krenemo proti Predelu in nato še streljaj čez mejo.

Zabiti vrhovi niso obetali nič dobrega, vendar smo nadaljevali, saj je jutro v dolini bilo sprano in vremenska napoved dobra.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Pa se je končno le pokazala.

Pa se je končno le pokazala.

Južna stena male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Južna stena Male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Po dveh urah zmerne hoje nas je na platoju zatrepa dočakal strupeno mrzel veter in alarmni žvižgi svizcev. Prvič se mi je zgodilo, da sem nase navelkel še sleherni kos oblačila, ki sem ga tovoril s seboj2, saj se v večini primerov izkažejo le kot balast v nahrbtniku3. Zeblo je do kosti, tako da sem se ogrel šele ko sem bil odet v štiri sloje. Da sem se počutil okoren kot telebajsek, ne rabi posebej razlagati.

Zima sredi poletja.

Zima sredi poletja.

Sprva smo dopuščali možnost, da se zaradi vremena v severni raz (IV/III, 280 m) lepotičke ne bi podali, vendar nas je petminutni dostop prepričal v nasprotno. Veter se je ravnoprav polegel, tako da smo krenili v akcijo. Po prvih dveh raztežajih, kjer je skala bolj naši stalnici podobna in po začetnem okornem štrikanju, se je obljubljena uživaška plezarija le pričela.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Več kot odlična skala, obilo dobrih prijemov, udobni navrtani štanti in lahka orientacija bodo opogumili k obisku tudi manj izkušene4 plezalce. Smer je opremljena, vendar prijatelji ne bodo odveč.

Preplezano...

Preplezano...

... in kaj nas še čaka.

... in kaj nas še čaka.

Kmalu zatem zavijemo desno v lažji svet, kjer nas čaka globoko zarezana zajeda, višje gor pa širok kamin.

Utrinek.

Utrinek.

Začetek kamina.

Začetek kamina.

Udobni štanti.

Udobni štanti.

Naveza treh je zamudna vendar ima svoje prednosti: brezskrbno sem lahko fotografiral in užival v razgledih.

Panorama.

Panorama.

Sledi prava poslastica: plezanje po razu nudi ZARES uživaško plezanje.  Če karikiram, lahko človek zapre oči in če na slepo zamahne z roko, bo sigurno šalco zadel! Nekdo je predzadnji raztežaj primerjal s hojo po nebeški lojtri in izraz na mojem obrazu5, je soplezalkam le dodatno  potrdil primerjavo. Če pomislim, se mi takrat ni nikamor mudilo, užival sem v vsakem prijemu in stopu.

Poezija.

Poezija.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Kakšna samotna tišina navdihuje te kraje, kjer jo zmoti le občasno nabijanje kladiva iz stene Male Lojtrice. V njej so se merile tri naveze in prav lepo jih je bilo opazovati pri napredovanju.

Preplezana vertikala.

Preplezana vertikala.

Pospravljanje na vrhu.

Pospravljanje na vrhu.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Dve generaciji.

Generaciji.

Le kaj se skriva onkraj?

Le kaj se skriva onkraj?

Po kratkem premoru pričnemo sestopati po južnem skrotju in nato trikrat abzajlamo do škrbine zahodno od vrha Forcella Alta. Do bivaka nas je ločil le spust po grobem melišču.

Razveselila me je kot otroka.

Razveselila me je kot otroka.

Med sestopom v dolino naletimo na mlad italijanski par in po opremi takoj opazimo, da sta najbrž plezala v sosednji steni. Prešerni obrazi so izžarevali veselje in kmalu je beseda dala besedo. Po izmenjanih informacijah kaj je kdo plezal in o lepih okoliških smereh6 ter naših klasik navržem, da sem šele pred kratkim začel z vertikalami. Nadaljujem, da sem se vpisal v alpinistični tečaj pred slabim letom in tako sem tu, kjer sem. Iskrivost njunih oči se je ubesedila: “Ma, allora sei malato come noi”7. Njun spontan stavek me je nasmejal in spremljal še celo pot do avta. Če je to bolezen premišljujem, potem nimam želje ozdraveti.

Visoka Bela špica si je definitivno prislužila posebno mesto in zanjo lahko govorim le v superlativih. Če jo ne bi obiskal, bi si lahko vse prste pogrizel, tako jih pa lahko le obližem.

Še časovnica: od avta do avta smo potrebovali 12 ur z vsemi pavzami, začetnim štrikanjem in opazovanjem lepo rejenih svizcev.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. tokrat se je povprečna starost naveze dvignila []
  2. od podkape do rokavic vred []
  3. tokrat se je obrestovalo vse za nazaj []
  4. med katere se tudi sam uvrščam []
  5. na katerem se je nasmešek bohotil do ušes []
  6. teh ni malo, vendar se bom z veseljem vrnil []
  7. še prevod za vse tiste, ki ne razumejo: “Aha, potem tudi ti deliš z nama isto bolezen” []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem, tujina | 12 komentarjev »