.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'Foto' Kategorija

Bavški Grintavec

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Avgust 17, 2009

Že dalj časa sem ga imel nagledanega, stražarja. Ves ponosen tam stoji in nemo opazuje dogajanje Zadnje Trente, Bavšice in doline Soče. Le kaj vidi, me je zanimalo. S Knapom si za izhodišče izbereva prvo, do izvira bistre hčere planin oblegano dolino, po kateri naprej – razen do slapov – redko noga stopi.

Jutro nad Vršičem.

Jutro nad Vršičem.

Za spremembo se tokrat nama ni bilo potrebno naprezati že v samem začetku, saj v slabih dveh kilometri poti po Suhem potoku nisva kaj prida pridobila na višini. Ravno prav, da se telo ogreje na delovno temepraturo.

Tam gor sva namenjena.

Tam gor sva namenjena.

Moram reči, da me je dolina s svojo spokojnostjo in mirom navdušila, je pravo nasprotje drenjanja v Vratih. Celo pot te spremljajo fantastični pogledi na Trenski Pelc in Srebrjnak.

Zeleno. Jalovec se sramežljivo skriva v oblakih.

Zeleno. Jalovec se sramežljivo skriva v oblakih.

Velika vrata v soncu.

Velika vrata v soncu.

Pot nadaljujeva po melišču pod steno vse do Kanjskega prevala…

Na poti proti Kanjskemu prevalu.

Na poti proti Kanjskemu prevalu.

… kjer se začne razgibavanje po zavarovani poti …

Zračno.

Zračno.

… in nadaljuje po razglednem a krušljivem1 razu …

)

Sonce tokrat ni bilo na pravi strani.

Dolina Bavšice.

Dolina Bavšice.

… do zanimivih prehodov.

Glede na krušljivost, je pot odlično speljana.

Glede na krušljivost, je pot odlično speljana.

Pogledi se razprostirajo proti Mangartu...

Pogledi se razprostirajo proti Mangartu...

... vendar ne tako kot z vrha. V ozadju se vije greben Mojstrovk, Travnika in Šit. Jalovec je še zmeraj sramežljiv

... vendar ne tako kot z vrha. V ozadju se vije greben Mojstrovk, Travnika in Šit. Jalovec je še zmeraj sramežljiv.

V brezveterju sva toplessirala in se kot kuščarja grela slabe pol urce, nakar sva pričela s sestopom.

Varen korak...

Varen korak...

... je priporočljiv. Desno v sredini je vidna potka po melišču po kateri sva sestopila.

... je priporočljiv. Desno v sredini je vidna potka po melišču po kateri sva sestopila.

Ne morem se nagledati....

Ne morem se nagledati...

... lepotcev. Srebrnjak in Trentski Pelc.

... lepotcev. Srebrnjak in Trentski Pelc.

Po lažjem svetu...

Po lažjem svetu...

... do udobne potke. Pogled proti prevalu Čez lužo, desno Zagorelec, levo Šmihelovec.

... do udobne potke. Pogled proti prevalu Čez lužo, desno Zagorelec, levo Šmihelovec.

Pisan in dišeč alpski svet.

Pisan in dišeč alpski svet.

Ponovno vidva. Morda se pa kdaj kaj pobliže spoznamo.

Ponovno vi. Morda se pa kdaj kaj pobliže spoznamo.

Posledice plazu. Lepše naravne histerezne zanke še nisem videl.

Posledice plazu. Lepše naravne histerezne zanke še nisem videl.

Oj potka, hvala ker si me popeljala v to krasoto.

Oj potka, hvala ker si me popeljala v to krasoto.

Zelo lepa gora za katero lahko rečem, da je od vseh, ki sem jih doslej obiskal, najbolj krušljiva. Od avta do avta sva porabila natanko 7 ur z vsemi (fotografskimi) postanki2.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pozoren moraš biti kaj primeš v roko in na kaj stopiš []
  2. teh je bilo kar nekaj []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 15 komentarjev »

Kogel in Skuta

Objavil bostopor dne Sreda, Avgust 12, 2009

Lep dan je klical in prsti so zasrbeli, zato sva se z dr. Thomasom odzvala in jo mahnila proti Koglu. Ura je bila rana, še prerana, saj sva oba še zehajoča stopicala po lovski potki, ko sva po slabih dveh urah le ugledala prebujajočo se steno. Svež gorski zrak naju za silo predrami.

Kogel.

Kogel

Jutranja zarja.

Jutranja zarja.

Pričetki plezanja so zame najtežji. Kako ne, ko se ves neogret podaš v neznani svet, psiha pa tudi pogosto požgečka1 in opozori, da “sedaj gre zares”. Moji začetni gibi tako v očeh soplezalca dokaj klavrno izpadejo, vendar se po nekaj vertikalnih metrih le uglasijo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Začnem z lažjim raztežajem, saj tudi zelenci moramo pridobiti na izkušnjah in boljšega načina kot čimveč naprej plezati zaenkrat ne poznam. Včasih se sprašujem, kaj mi to treba, ko bi zjutraj lahko v udobni postelji v miru spal, se zbudil okrog 11 ure, spil kavico, nato pa … hmm, kaj? Naa, hvala za tak vikend2. Kdor ima rad gore, bo vedel zakaj zgodaj vstaja, se odreka uram spanca, se poti in sopiha v breg, sprejme mraz, vročino in veter kot obvezno romantiko. Da vse to počneš, moraš enostavno imeti rad ta nekoristni svet, skalo, katera mnogim predstavlja le kos mrtve materije. Norost? Čudaškost? Morda eno ali kar oboje skupaj!

V drugem raztežaju si je dr. Thomas zaželel levo varianto, kamin ocenjen z IV+, ki pa je bil zame in za moje znanje konkreten zalogaj3, tako da še sam ne vem, kako točno sem zlezel. Četudi sem bil varovan z navrtanega štanta in bi se morebitni padec neškodljivo končal, si vseeno ne želiš pasti. Psiha stiska.

Poplezavanje po razu.

Poplezavanje po razu. Sledi leva varianta v IV+ kamin.

Ko se ozreš naokoli kar hitro pozabiš na vse tegobe, ki te pestijo. Zaspanci so prikrajšani takšnih prizorov.

Prebujanje.

Prebujanje.

Raztežaj nad značilno gredino usmerimo v desno, v širšo, blago previsno poklino, v kateri sem se uspel zagozditi do te mere, da skupaj z nahrbtnikom in fototorbo ni šlo ne naprej ne nazaj. Imel sem neprostovoljnih 15 minut joge, v katerih sem moral uporabiti vse svoje kontorzionistične sposobnosti, da sem se osvobodil – v dotičnem trenutku – odvečne navlake. Vidno, v obseg oklesten, sem nato z lahkoto premagal oviro in nadaljeval s plezanjem.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

Nad Kamniško Bistrico.

Nad Kamniško Bistrico.

Čakata naju še dva raztežaja lepega plezanja z odličnimi oprimki s katerimi sem si popravil vtise smeri.

Pod previsom. Zračno.

Pod previsom. Zračno.

Na izstopu se malo spočijeva, vendar že takoj oprezava po novi dogodivščini.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Slaba urca naju je ločila do vstopne rampe nad meliščem, od koder sva po gladkih platah nadaljevala do navpičnega dela raza. Meglice so bile najine stalne spremljevalke, vendar kakšne hujše bojazni, da bi zgrešila smer nisva imela. Držala sva se raza, vse ovire pa obvozila po desni.

Vstopna rampa.

Vstopna rampa.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Panorama.

Panorama.

Pestra je bila kasnejša zračna in ozka polička, v višjem raztežaju pa ne ravno dobra skala, kjer si moral dobro preveriti kam stopaš. Zelo izpostavljeno!

Zame najtežji del smeri.

Zame najtežji del smeri.

V zgornji polovici smeri se težave umirijo, prevladuje III. stopnja, vendar se je našel tudi kak detajl, ki je popopral plezanje. V smeri sva naletela na kline različnih generacij4 in oblik, tudi na takega aluminijastega, ki bi bil bolj primeren za kampiranje kot za aplinizem. Fotke žal nimam, saj ni bilo maneverskega prostora.

Fotografirano gor ali dol?

Fotografirano gor ali dol?

Nadaljujeva v zgornji izrazit kamin, ki pa je bil lažji kot je izgledal. Sledila je skoraj vodoravna hoja in zaključni vzpon skozi naravno okno. Še en dokaz več, zakaj je lepo raziskovati samotne kotičke.

Naravno okno.

Naravno okno.

Bližje kot sva bila izstopu, bolj je bil svet podrt. Na koncu naju dočaka sama češnjica od podrtije: ozek prehod preko katerega z raza stopiš na “trdna” tla gore in zaključiš s plezanjem. Do vrha naju je ločilo 10 minut zložne hoje.

Zaključek raza.

Zaključek raza.

Lepa smer, vendar razgledov zaradi nenehnih meglic nisva bila deležna.  Sestopila sva do bivaka pod Skuto in naprej čez Žmavčarje. Opažam, da zadnje čase ture niso krajše od 10 ur; tokrat sva od avta do avta potrebovala približno 13 ur.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj mene []
  2. pa saj ne rečem, da včasih zapaše tudi malo polenarit, da bi to bila stalnica, to pa ne []
  3. gladko in nič pametnega za prijeti – no, vsaj jaz nisem nič pametnega našel []
  4. verjetno je kakšen že srečal abrahama v steni []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 10 komentarjev »

Škrlatica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 4, 2009

Če sem prejšnji teden obiskal kralja, se spodobi, da še kraljico. Sicer se mi je zaradi različih dejavnikov že nekaj časa izmikala, pa vendarle so tokrat bile skoraj vse okoliščine naklonjene. Vreme je bilo odlično, družba pravtako, kvazi žulji malo manj, le orientacija je bila na psu. Še v trdi temi, kot se tem stvarem streže, se v soju čelk napotimo proti Aljaževemo domu, kjer ob prvem smerokazu za Škrlatico zavijemo desno. Že ne-vem-koliko-krat sem šel mimo njega, zato mi je pomalem bil že samoumeven in domač. Velikokrat, ko sem se vračal s kakšne ture, sem pomislil: “Aha, tam se torej zavije za Škrlatico”. Tako, trdno prepričani, da smo na pravi poti, suvereno zavijemo mimo balvana in zakorakamo v gozd, kjer po nekaj desetih metrih obstanemo. Uhojena potka je izginila, markacije prav tako, zato svetimo na vse strani neba, a brezuspešno in zaman. Da bi se pa vrnili nazaj in začeli znova, se nikur ni zdelo smiselno, saj konec koncev, kdo pa zaluta že na samem začetku? Nam je to uspelo1. Vzamemo zemljevid v roke in v tistem trenutku izberemo najboljšo smer, misleč, da prej ali slej bomo že naleteli na potko. Strmina zlagoma narašča, tudi danit se je začelo, a o sledeh človeških nog ne duha ne sluha. Kamnite glave nad vršaki dreves so z naše perspektive izgledale vse enake, zato se je bilo težko orientirati po njih. Lomastimo naprej, grizemo v strmino, prečkamo suhe struge hudournikov, ko se nam končno, po približno dvesto višincev, ne zjasni, da smo pošteno izven smeri2. Ja, nazaj bo treba.

Sestopamo hitreje, ko naposled le nabašemo na markacije. Ta hec nas je stal slabi dve uri, zato smo pretehtali o možnosti pravočasnega vzpona. Rezerve je bilo še nekaj, po drugi strani spet nismo taki hodci, da ne bi zmogli prej kot po uradnih časovnicah.

Jutranji pozdrav.

Jutranji pozdrav.

Zeleno in dišče.

Zeleno in dišče.

Polni elana zagrizemo v breg in v eni uri opravimo z 600 višinci, kar nas še dodatno podkrepi o uspehu zadane ture.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Lepotec.

Lepotec.

Pot se položi, približujemo se bivaku IV, obenem uživamo v pogledu na južne stene Spodnje Dolkove špice.

Spodnja Dolkova špica.

Spodnja Dolkova špica.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Obidemo Dolkovo špico, ko se nam kraljica prikaže v vsej svoji veličini.

Dolga bo še.

Dolga bo še.

Čeprav sem melišč navajen, mi je škrlatiško dobesedno izsesalo veliko energije: po Sizifovo – dva koraka gor, en dol. Kačji graben se mi zdi mačji kašelj napram temu, saj ga ni bilo ne konca ne kraja, povrh vsega, tudi naklonina ni od muh.

Ubijalsko in mazohistično.

Ubijalsko in mazohistično.

Pestro.

Pestro.

Kočno se dokopljem do čvrste skale, kjer se začne plezalni del poti. Police so bile pošteno zašodrane, zato so terjale varen korak. Razgledi pa – kot ponavadi – božanski: Dolkova špica v vsej svoji širini, opazna Rdeča škrbina in sosednja Rogljica, skrajno desno pa Rakova špica.

Dolkova Špica.

Dolkova Špica.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Zavarovane žlebaste plate.

Zavarovane žlebaste plate.

Izpostavljeno.

Izpostavljeno.

Ostenja Škrlatice in Rokavov zastirajo mini amfiteater z imenom “V kotlu”.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Od tu naprej nas do vrha loči le še kakšne dobre pol urce lahkotnega poličkastega vzpenjanja3.

Na vrhu.

Na vrhu.

Sosednji Ponci.

Sosednji Ponci in Oltarja.

Pomalicamo, se spočijemo, užijemo raglede in brezveterje, nato se pripravimo za sestop, ki je v zgornjem delu pravi balzam za moja kolena. Čaka nas doooolgooo melišče.

Juhej.

Juhej. Dvakrat.

Veselja je itak vedno prehitro konec. Zakaj so sestopi tako dolgi in se vlečejo kot čreva?


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. še sedaj, ko to pišem, me je tega pomalem sram []
  2. kje točno smo končali, pa ne upam povedat, he he []
  3. seveda zašodranega []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 22 komentarjev »

Triglavska

Objavil bostopor dne Petek, Julij 31, 2009

Pa sem jo le dočakal. Steno namreč. S strahospoštovanjem sem jo vedno znova opazoval, vsakič ko sem se vzpenjal skozi Sovatno. Vsa impozantna je stala tam, jaz, šodrovc, pa flirtal z  nasprotnega brega. Tokrat mi je le dovolila bliže.

Spanca sem imel le za vzorec, saj smo se še v trdi temi pripeljali v Vrata in se v soju čelk napotili do vstopa v smer.

Temno je.

Temno je še.

Pod macesni zavijemo desno z markirane poti in se podamo v zame novi svet. Že takoj na začetku nas čaka težji del, saj moraš prečiti izpostavljeno poličko nad snežiščem. Višina sicer ni velika, vendar bi se v primeru padca konkretno poškodoval. Idealen poligon za mojo psiho, glede na to, da me je zadnjič že III. malo ponagajala. Na začetku je srce na polno nabijalo, vendar sem iznašel dober način kako se umiriti: odmisliš okolico, odmisliš vso višino in zahtevnost, predvsem pa odmisliš padec. Skoncentriraš se samo na grife in stope. Preverjeno, pomaga.

Slovenska smer nato zavije v levo proti macesnom, mi se pa podamo v nemško.

Ožarjeni.

Ožarjeni v jutranjem soncu.

Preplezati moramo približno 800 metrov stene, zato se odločimo, da se ne bomo klasično varovali, saj bi tako do izstopa potrebovali najbrž cel dan. Glede na zahtevnost plezanja je štajerc bila dobra izbira. Skala je za naše razmere bila dobra, vendar se je na poličkah nabralo kar veliko šodra, zato previdnost ni bila odveč.

Džani se sprehaja.

Džani se sprehaja.

Čez čas nas ulovi in prehiti mešana naveza, ki je bila zelo radodarna s kamnitimi salvami. Med čakanjem na polički pod strmim delom, kjer sem brezskrbno klepetal z Džanijem, me je pošteno sunilo. Sprva ves začuden sploh nisem vedel za kaj gre. Šele čez trenutek se mi posvita, da me je kamen zadel. Priletel je naravnost v stranski del nahrbtnika in še sama sreča, da ni imel malo višje trajektorije. Ko sem videl, da je vse v redu z menoj, sem pomislil in srčno upal, da je objektiv v nahrbtniku še cel, ter da ni utrpel kaj hujšega. Možnost poizvedovanja je bila nična, saj ni bilo prostora za manevriranje. Ravno sem se za silo ohladil, ko že prileti nova salva in prav vidim kako se kamen velikosti približno polovico jajca odbije od Džanijeve čelade. Džani še trzne ne, še nasmešek se bohoti na njegovem obrazu, kot da bi to bilo nekaj čisto vsakdanjega1. Čez čas slišiva tisti “sorry” od zgoraj, ampak mene je pustil hladnega. Sloni, ne alpinisti, so se tisti dan sprehajali nad nami. Mpak, tudi to so gore, čeprav nerad soglašam.

Divji razgledi.

Divji razgledi.

Kaj nas še čaka.

Kaj nas še čaka.

Stena z dolino.

Stena z dolino.

Nemški steber.

Nemški steber. A vidite plezalca v njem? (oranžna pikica na prvem razu po senci)

Ponujajoči razgledi so bili naravnost fantastični. Prvič vidim Bovški Gamsovec, Sovatno in Stenar v čisto novi in divji perspektivi. Krasota jih je bilo opazovati, vendar časa na pretek nismo imeli, zato smo pohiteli naprej. Na policah se razvežemo in vse do Zimmer – Jahn izstopa posoliramo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zimmer - Jahn izstop. Tu se klasično varujemo.

Zlato vleče naprej.

Zlato vleče naprej.

Na štantu.

Na štantu.

Celotna kratka nemška se mi ni zdela težka saj je ocenjena s III. stopnjo in terja le varen korak in neobčutljivost na višino. Izstop Zimmer – Jahn pa je ponujal malce težje plezanje a zato bolj uživaško in zračno. V spominu mi je ostal detajl, tik pod robom stene, kjer moraš iti malo v razkorak in se iztegniti do levega oprimka. Pod teboj pa zevajoč 800 meterski prepad. Veselje na obrazu pove vse, ko si iz smeri sežemo v roko in si čestitamo za vzpon. Odtehta vse tiste neprespane ure in vložen trud.

Skupinska brez fotografa.

Skupinska brez fotografa.

Tukaj zaključimo s plezanjem, do Kredarice nas loči le nekaj več kot sto metrov gruščnatega žleba in sprehod po ledeniku.

Izstop slovenske smeri.

Izstop slovenske smeri.

Osvežitev čaka.

Osvežitev čaka.

Večina ni bila zainteresirana nad obiskom očaka. Ko sem pa omenil, da sem prvič na Triglavu, so se takoj našli kandidati za šeškanje. Po pavzici skočimo še na vrh, obiščemo Aljaža, me našeškajo in potem hitro nazaj.

Na grebenu proti Triglavu.

Na grebenu proti Triglavu.

Panorama.

Panorama.

Since 1895.

Since 1895.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Šeškanje, punce imajo prednost.

Sestopimo čez Prag in po 16 urni turi smo si pošteno zaslužili hmeljnat napitek. Skratka, fenomenalen dan je bil, z obilo smeha v odlični družbi. Še se vrnem… Kmalu.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ah, ti prekaljeni stari mački []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 7 komentarjev »

Kozorogi

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Julij 6, 2009

Po izpitnem obdobju je želja po sprostitvi bila več kot dobrodošla. Gore sem naravnost pogrešal, saj jih zaradi muhastega vremena in obveznosti nisem kar nekaj časa obiskal. Tokratni izlet je bil malo drugačen od običajnih. V gore sem se podal sam in z glavnim namenom fotografirati kozoroge. Vsak, ki vsaj malo opazuje naravo in gleda skozi oči fotografa, točno ve, kako je to, ko greš z nekom, kateremu so blende in časi španska vas. Saj ne, da bi te preganjal, ampak iz oči mu lahko prebereš kaj si misli: “A že spet boš fotografiral? A nisi pet minut nazaj?”. Tokrat nisem imel teh problemov.

Oprtan z vso opremo1 sem se podal skozi Sovatno. Snega je na strmih mestih še kar nekaj. Markirana pot je bila prekinjena, ampak je oviro bilo možno z lažjim poplezavanjem obiti.

Na vrhu zelenega kuclja zagledam lepotca, nato še enega, za kucljem pa cel trop. Veselje je nepopisno. Hitro odložim nahrbtnik, se oborožim z aparatom in objektivi, ter se jim počasi skušam približati. Sprva plašni, so se čez nekaj časa kar navadili name. Človek z velikim očesom jim ni predstavljal grožnje, zato se mi je uspelo približati na vsega 6-8 metrov. Fotošuting se je začel.

Srbi.

Srbi.

Lepotci.

Lepotci.

Igra se je...

Igra je...

...čez čas prerasla v merjenje moči.

...čez čas prerasla v merjenje moči.

Mladce razganja.

Mladce razganja.

Še dobro, da imam dolge.

Še dobro, da imam dolge.

Počitek.

Počitek.

Plonkanje.

Plonkanje.

Alfa.

Alfa.

Mogočno orožje.

Mogočno orožje.

Spokojno.

Spokojno.

Preusmerjena pozornost.

Preusmerjena pozornost.

Lažen preplah.

Lažen preplah.

Joga.

Joga.

Rogači.

Rogači.

Nepozabni dve uri sta minili, kot da bi s prsti tlesknil. Odločim se, da še skočim na Stenar in se razgledam po ostalih okoliških vršacih.

Proti Doleku in Škrlatici.

Proti Doleku in Škrlatici.

Križ in Razor.

Križ in Razor v ozadju.

Očak se je ponosno razodel.

Očak se je ponosno razodel.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Nazajgrede sem se za trenutek ponovno ustavil pri lepotcih.

Soba z razgledom.

Soba z razgledom.

Opazujem te.

Opazujem te.

Kralj.

Kralj.

Še sedaj se mi smeji, ko pomislim na čas, ki sem ga preživel z opazovanjem teh plemenitih živali. Enkratno je bilo.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. predvsem fotografsko []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 37 komentarjev »