.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'Foto' Kategorija

Korzika (4. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 8, 2009

Zapuščamo sončno obalo in upajoč na razjasnitev, smo se podali v oblačna nedrja goratega sveta. Za tokratni cilj smo si izbrali plezališče Bocognano, ki se nahaja nekje na pol poti na relaciji Ajaccio – Corte.   Sam dostop skozi ozko sotesko je dokaj dolg, a zato toliko bolj slikovit, saj so naše noge dvakrat okusile deročo vodo.

Kavalirstvo.

Kavalirstvo.

Dokaj močan veter je vil in takoj pokazal, kdo je tu gospodar. Čeprav sem dobro oblečen vstopil v smer, se mi je hladna skala zažrla vse do kosti. V sapi skušam ogreti zanohtane prste, vendar ducat metrov od tal, je to sekundarega pomena. Moje misli so bolj usmerjene v oprimke in ravnotežje, saj bi vsaka nepazljivost pomenila padec s katerim si bi najverjetneje priigral kakšno odrgnino. Stisnem še malo in po nekaj vpetih lepljencih sem na vrhu smeri. Z vrvjo v vponki začutim olajšanje in obenem veselje. Zmaga.

Tudi to je plezanje. Zavestno iščeš mejo in upaš, da je nikoli ne boš dosegel1. Izzivanje? Najbrž res. Sicer dandanes izzivamo že skoraj na vsakem koraku. Izzivamo že s tem, ko sedemo za volan, saj nikoli ne vemo, kdaj bo kakšna pijana budala ali voznik z izgubljenim nadzorom – zaradi iztrošenih pnevmatik in/ali neprilagojene hitrosti – v nas priletel. Ali naj zaradi tega opustimo vožnjo z avtomobilom? Izzivamo s preobilico zaužite hrane in holesterola, ter upamo, da nas ne bo srce izdalo oziroma mislimo, da se to nam že ne more pripetiti. Nič drugače ni s kajenjem in še bi lahko našteval. Torej, kaj nas žene, da počnemo vse te “ekstremne” stvari? S tem, ko jih počnemo, se zavestno odločimo tvegati. Nekaj nam le nudijo, sicer jih ne bi počeli. Kaj točno in kolikšno je pri tem tveganje, pa bo (najbrž) vsak pri sebi vedel.

Sledila je ena izmed mojih najlepših preplezanih smereh v celotnem dopustu. Rahlo previsna smer je potekala po izpostavljenem razu. Sicer dobri oprimki so na trenutke zahtevali veliko mero iznajdljivosti. Ampak plezarija je bila pa čisti užitek.

Zlato v smeri.

Zlato v smeri.

Smer po razu.

Smer po razu.

Kljub stopnjevanju vetra smo dolgo vztrajali s plezanjem, dokler nas na koncu ni sodra pregnala. Med vračanjem proti baznemu taboru smo složno izglasovali, da imamo počivanja čez glavo, ter tako ponovno zavijemo v Terre Sacree in splezamo kar smo zadnjič spustili. Če nič drugega bomo vsaj na sončku.

Maja vpenja svojo prvo smer.

Mimi vpenja svojo prvo smer.

Na drugi strani velike plate je bilo po vodničku še nekaj smeri in moški del se je odločil, da pusti ženskemu delu rešilca malo zasebnosti2, ter se kavalirsko podali v senčni del plezališča. Po samem dostopu se je videlo, da izbrani sektor ni bil dosti obiskan. Vseeno sem hotel plezati. Didier3 se je pripravljal na varovanje, medtem ko sem si izbiral smer. Dokaj gladka plata z minimalnimi razčlembami in nekaj vodoravnih špranj je izzvala mojo radovednost. Po vpetem prvem kompletu, sem malo višje poiskal primerne oprimke za roke ter stopil v eno izmed vodoravnih pok. Nisem bil pozoren in tako spregledal pomembno stvar. Notranjost poke je bila porasla z lišaji, zato je plezalka med obremenjevanjem izgubila stik s kamenino. Roki nista zdržali, tako da sem se za delček sekunde podvrgel znanim vplivom gravitacije. Ja, doživel sem svoj prvi plezalni padec. Sicer ne velik4, ampak padec je le bil. Obvisel sem na kompletu en meter od tal. Pred tem se je moja leva golen srečala s štrlečim koščkom korziške materije, tako da sem dobil naravni spominek. Lepo zahanzaplastanega sem ga še nekaj dni vedno nosil s seboj.

Priznam, da sem se padca ustrašil, vendar nisem hotel, da bi me zaznamoval. Rekel sem si, če ne splezam to smer, bom še nekaj časa nesigurno plezal. Zato sem počakal nekaj časa, da sem se umiril in nato poskusil znova. V drugo je šlo brez problemov.

Za konec smo na plaži ovekovečili razposajenost in neutrujenost.

Pacineti -1

Pacineti -1

Na poti v bungalov smo se še ustavili v nam dobro znanem Leclercu in nakupili potrebna majkajoča živila. Poleg tega smo še izvedli skoraj misijo nemogoče, saj smo plačali ter v kombi pretihotapili sadno torto brez vednosti slavljenke. Jasminelle je v naslednjih dnevih imela rojstni dan5, zato smo se odločili, da bomo predčasno praznovali in ji tako pripravili presenečenje.

Od navdušenja je kar solzico sreče potočila.

Presenečena.

Presenečena.

Nakar smo ji zapeli….

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

… da je lahko upihnila svečke…

Želja.

Želja.

… ki se niso zlahka vdale.

Trdožive svečke.

Trdožive svečke.

Sledil je žur do skoraj jutranjih ur, vendar smo vsi vedeli, da bomo zgodaj vstali. Za nov dan smo namreč imeli plane.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. sicer to bolj velja za alpinistično plezarijo, he he []
  2. najbrž smo se oboji imeli veliko za pomenit o dogodkih preteklih dni, he he []
  3. nadeli smo si francoske izpeljanke slovenskih imen []
  4. še dobro []
  5. takrat bi sicer bili že v SLO []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, tujina, športno plezanje | 1 komentar »