.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'Šoder' Kategorija

Končno preseljen!

Objavil bostopor dne Sobota, Marec 20, 2010

Vse zveste in tiste manj zveste obiskovalce obveščam, da sem celotno vsebino bloga preselil na novi spletni naslov. Gorske in potopisne aktivnosti lahko od sedaj naprej spremljate na naslovu

http://www.sandirazman.com/

zato ste vabljeni, da si ponastavite RSS zaznamke. Peto nadaljevanje potepanja po Novi Zelandiji vas že čaka.

Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šoder | 3 komentarjev »

V iskanju kozorogov

Objavil bostopor dne Torek, December 1, 2009

Tokrat sem jo sam mahnil v hribe, v upanju, da bom lahko posnel zimsko nadaljevanje meni ljube serije fotografij. Že ne vem kolikokrat sem rinil skozi Sovatno, ampak se mi vsakič zdi, kot da se jo ne bom nikoli naveličal. Vedno se rad ozrem po Steni in med počitkom iščem navidezne linije raznih smeri, v katerih so desetljetja nazaj kleni pobje prvič preizkušali svoj pogum.

Stena.

Stena.

Jaz sem imel občutno skromnejše cilje: najprej priti do Dovških vrat, nato pa – glede na razmere – se bi odločil za nadaljno pot1. Bliže ko sem bil sedlu, bolj je veter bril, tako da sem se na trenutke moral obrniti s hrbtom proti vetru, da sem lahko normalno zadihal. Ni mi bilo žal glede vztrajanja, kajti na vrhu so me dočakali enkratni razgledi. Kozorogov pa kakopak od nikoder, saj so sunki vetra na trenutke bili prav ubijalski.

Strmo v breg.

Strmo v breg.

...

...

Stenar.

Stenar.

Sosedi.

Sosedi.

Kredarica.

Kredarica.

Za ogromno skalo si poiščem zaveterje in v družbi vršakov ter kavk pomalicam.

Gorski fehtarji.

Gorski fehtarji.

Soča se je kopala v megli in nizki oblačnosti, tako da sem na trenutke kar sočustvoval s tistimi v dolini. Pa naj še kdo reče, da v hribih ni lepo. Pomrznjen sneg v senčnih legah me je odvrnil od obiska spodnjega kriškega jezera, obenem so me popoldanski opravki opomnili, da bo počasi potrebno začeti s sestopom. Malo žalosten, ker nisem videl rogačev, se poslovim.

Razgled in pol.

Razgled in pol.

Še malo širše.

Še malo širše.

Planja in Razor.

Planja in Razor.

Med sestopom oko uzre brezskrbne parkljevce, ki so obedovali na ozki polički in se nastavljali sončnim žarkom. Na povabilo, da jih še kdaj obiščem, se bom vsekakor odzval.

Brezskrbno...

Brezskrbno...

... so uživali na sončnih poličkah.

... so uživali na sončnih poličkah.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. del zimske opreme sem zjutraj v naglici pozbil doma []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šoder | 15 komentarjev »

Zelnarica

Objavil bostopor dne Četrtek, November 26, 2009

Skajni čas, da sem frikarijo zamenjal s kakšno turo v gorah. Po preživeti jeseni v vertikali, je bila kondicija tako na psu, da ni bilo nič čudnega, ko sem na poti sopihajoče bentil nad pregovorno frikovsko lenobo1. Začelo se je zgodaj zjutraj, ko sva se z Glinškom peljala proti Julijcem, čeprav v štartu sploh nisva vedela, kam bi pravzaprav šla. Med potjo, po nekaj ping-pong variantah, se le zediniva in si tokrat za cilj izbereva Zelnarico. Pripeljeva se do planine Blato, nakar strmo v breg mimo koče na Planini pri Jezeru, kjer si vzamem čas za občudovanje zamrznjenega jezera in obenem z veseljem stisnem par posnetkov.

Hiška nad jezerom.

Hiška nad jezerom.

Zamrznjeno...

Zamrznjeno...

... jezero.

... jezero.

Igra svetlobe.

Igra svetlobe.

Pot naju vodi mimo planine Dedno polje2 in naprej pod pobočja Krede in Slatne. Do sem je bil sneg za hojo ravnopravšnji, naprej – na južnih pobočjih – pa premehak, tako da se je včasih udiralo do kolen.

Planina Dedno polje.

Planina Dedno polje.

Nemi svet lepote.

Nemi svet lepote.

Kopica se bohoti.

Kopica se bohoti.

Strmo v breg.

Strmo v breg.

Družbo nam je delala spokojna tišina in trop plašnih gamsov, ki so z varne razdalje opazovali prišleka.

Spokojna pokrajina.

Spokojna pokrajina.

Plašljiva družba.

Plašljiva družba.

...

...

Prvotna ideja, da bi se povzpela do Vratc je splavala po snegu, ker se nama je mikavna flanka kar sama od sebe ponujala, da jo preizkusiva. Naporno gaženje se nama je več kot izplačalo, saj so naju dočakali fantastični razgledi nad dolino sedmerih jezer.

Razgledi čakajo.

Razgledi čakajo.

Poplačan trud.

Poplačan trud.

Ledvička, Lepo Špičje in širni svet Julijcev nama je bil skoraj na dosegu rok. Da sva uživala ne rabi posebej poudarjati.

Daleč do Ledvičke.

Daleč do Ledvičke.

Dolina jezer s Špičjem.

Dolina jezer s Špičjem.

Od Krna do Razorja.

Od Krna do Razorja.

Proti Kanjavcu in Triglavu.

Proti Kanjavcu in Triglavu.

Vrnila sva se po grebenski poti, ki pelje od Velike prek Male Zelnarice in naprej proti Kopici, kjer sva zavila in se po strmem pobočju priključila zjutraj gaženi potki. Dan sva enkratno izkoristila, saj bi bil naravnost greh, če bi v dolini ostala.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. kratki dostopi do plezališč so s časom naredili svoje []
  2. z veseljem sem opazil, da planini nikakor niso šteti dnevi, saj so opazna vidna vlaganja v obnovo stanov []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šoder | 1 komentar »

Rajska Paklenica

Objavil bostopor dne Torek, November 24, 2009

Če človek premore le kanček ljubezni do plezanja, se prej ali slej sreča s Paklenico. Kanjon je zaradi strmo odsekanih sten, odlične skale, spektakularnih dolgih smeri in blage mediteranske klime1 znan izven meja domovine. Zato ne preseneča, da se horde plezalcev vseh vetrov, ob vsakem daljšem prazniku2, zgrinjajo na ta košček dalmatinske obale. Pakla, kot je ljubkovalno znana v plezalnih krogih, ima kaj za ponuditi. Dolge večraztežajne, kratke, težke, lažje, navrtane in klasične smeri, bodo zadovoljile tudi najbolj petične plezalce. Že ob prvem obisku, sem vedel, da se bom še vrnil, nisem pa pričakoval, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. S FAT-ovci smo se namreč prvi vikend v novembru, v okviru plezalnega tabora, podali v plezalni Eldorado. Vremenska napoved ni bila ravno najboljša, saj nas je pralo skoraj celo pot do morja, nakar je spodnji prizor – tik pred ciljem- skeptikom zaprlo usta.

Na poti v sončne kraje.

Na poti v sončne kraje.

Toliko, da smo se za silo razpakirali in že smo bili v stenah. Za začetek smo izbrali Barbo Antin, ki je takoj postregel s kaminom v katerem nas ni zeblo. Sledila je lepa in izpostavljena prečka v levo3, nato više pravtako lepa zajeda.

Vstop v smer "Barba Antin"

Vstop v smer "Barba Antin"

Zanimiva prečka.

Zanimiva prečka.

Z druge strani prečke.

Z druge strani prečke.

Burja je s časom krepila svojo moč in onemogočala normalno komunikacijo naveze, saj sva se izza vogala, na razdalji 15-ih metrov s soplezalcem skoraj drla, a slišala niti besedice. V takih primerih je dobro imeti vnaprej zmenjene neglasovne ukaze4. Prepihana in prezebla, a hkrati vesela, da je smer za nama, sva čez čas le izplezala. Za tisti dan sva kakopak imela dovolj.

Naslednje jutro je izbrisalo neprijetne spomine preteklega dne in pripravljena sva bila na nove dogodivščine. Z Duletom sva se lotila Nosoroga, po pričevanjih “must do” začetniška smer Paklenice. Osebno me ni prepričala, prej nasprotno, saj gužva na štantih, ponekod zlizana skala in neestetsko plezanje so me odvrnili od nadaljnega bodočega obiska5. Plezanje Nosoroga je imelo eno dobro lastnost; spoznal sem namreč, da se bom izogibal parkiranju avtomobila na parkirišču direktno pod steno. Na trenutke majava skala bi znala poskrbeti za zelo nevšečen scenarij.

Na rogu "Nosoroga"

Na rogu "Nosoroga"

Klepet na štantu.

Klepet na štantu.

Z Blažem, Mihom in Valentino opravimo še s Flex&Rex-om čez cesto. V spodnjem delu je bila sicer lepa plezarija, vendar proti vrhu smer izgubi na vrednosti, saj smo se dobesedno sprehajali. Ni mi žal, da sem se podal v smer, saj sem lahko z različne perspektive ovekovečil Nosoroga in Aleša ter Moniko v sosednjem Armadillonu.

"Nosorog"

"Nosorog"

V škrapljah "Armadillona"

V škrapljah "Armadillona"

Tihožitje

Tihožitje.

Nekateri niso imeli dovolj čez dan, zato so se podali še v nočno plezanje.

Nočna izmena.

Nočna izmena.

Po dveh dneh aktivnega plezanja, ko te boli sleherna mišica, si za zadnji dan zaželiš nekaj lažjega. Z Valentino na hitro opraviva s severnim rebrom, nakar me Monika, Aleš in Miha zvlečejo še v steber Anića kuka. Pristal sem pod pogojem, da bom cel čas kod drugi plezal. Z Moniko začneva v Thuringer wegu, Aleš in Miha pa z Danajo. Kmalu tudi Monika ugotovi, da ima počasi dovolj, saj jo je Bor v preteklih dneh dodobra napsihiral, zato že v prvem raztežaju skreneva mimo Abseil piste in se priključiva Danaji. Lepa in estetska plezarija z obilo odličnih oprimkov so karakteristike s katerimi se ponaša smer.

"Danaja" razvaja.

"Danaja" razvaja.

Plezam...

Plezam...

Na vrhu stebra si zadovoljno ogledujemo, kako sonce tone izza sten in v trenutku tišine v mislih premlevamo plezalne doživljaje preteklih dni. Takrat so vse besede odveč, saj izraz na obrazu pove vse.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Do konca plezarije nas loči le še 2×40 metrov abzajla, ampak kar nočemo, da se konča. Smeh in dobra volja so naša stalnica, saj nam ne rabi dosti, da iz banalne stvari izvlečemo najbolj bizarne zaključke. Plezanje ni samo skala, plezanje so predvsem ljudje, ki jih ne povezuje zgolj vrv.

Nova moda.

Nova moda.

Smeh je polovica zdravja.

Smeh je polovica zdravja.

Polni vtisov zaključimo z Dinkotovimi ribami, nato pa nazaj v realno življenje. O ja, kmalu se spet vrnemo!


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. če odmislimo burjo []
  2. maj in november []
  3. zame najlepši del smeri []
  4. naprimer dvakrat močno pocukaš za vrv []
  5. sicer nikoli ne reci nikoli []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, Šoder, športno plezanje | 5 komentarjev »

Prečenje KS Alp – zaključek

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Oktober 5, 2009

Telefonska budilka me predrami in ko se končno zavem, bi najraje ne bil tam. Misel na še en dan hoje mi ni bila ravno po godu, saj so aktivnosti preteklih dni pustile svoj pečat. Otrdele ramenske mišice so protestirale že ob sami misli na nahrbtnik, medtem ko so se otekla stopala otepala gojzerjev kot hudič križa. Po polurnem samopreprčevanju, da je vse v glavi, vendar le pripravljen stopim na plano, kjer se mi jutranja romantika ponudi kot začasni obliž.

Jutro na Kokrskem sedlu.

Jutro na Kokrskem sedlu.

Kalška gora.

Kalška gora.

Zoisova koča.

Zoisova koča.

Že v prvih 50-ih  višincih nama je v polsnu uspelo dvakrat zaiti z markirane poti in tako sva bila deležna posebne jutranje telovadbe po krušljivem pobočju. Ogreta nadaljujeva po melišču pod steno Kalške gore in više do razcepa, kjer spotoma obiščeva še njen vrh.

Lepotca se prebujata.

Lepotca se prebujata.

Kalški Greben z vrha Kalške gore.

Kalški Greben z vrha Kalške gore.

Priznam, da tako lepih razgledov na KS Alpe še nisem bil deležen. Vršaki so bili skoraj na dosegu roke, obenem – z zadovoljstvom v očeh – sem se sprehajal po vrhovih in ustvarjal nevidno linijo prehojene poti.

Za spomin.

Za spomin.

Štruca in Skuta z drugačne perspektive.

Štruca in Skuta z drugačne perspektive.

Proti Škrbini.

Proti Škrbini.

Označba na kamnu naznanja zanimiv odsek.

Označba na kamnu naznanja zanimiv odsek.

Škrbina med Kalško goro in Kalškim Grebenom je bila prava poslastica tega dne. Navpičen desetmeterski odsek je lično zavarovan in predstavlja “najzahtevnejši” del celotnega prečenja.

Navpičen spust do Škrbine.

Navpičen spust do Škrbine.

Do vrha Grebena sem kar sopihal, ampak so mi razgledi vedno znova polnili baterije. A vam ne bi?

Prehojena pot predhodnega dne s Kalško goro v ospredju; desno so lepo vidni Kotliči.

Prehojena pot predhodnega dne s Kalško goro v ospredju; desno so lepo vidni Kotliči.

Zlata preproga.

Zlata preproga.

Na Škrbini pod Vrhom Korena sva premlevala možnost, da se bi povzpela še na Ježa, vendar je utrujenost fizičnega prevladala nad željo, tako da sva ubrala lažjo1 pot mimo planine Dolge Njive. Med spustom so prsti že pošteno nabijali in želel sem si le, da bi čimprej prišla na cilj.

Planina Dolga Njiva.

Planina Dolga Njiva.

Nekaj olajšanja je prstom nudil klanček na spodnji fotografiji, vendar sem se zavedal, da prej ali slej se bo treba tudi spustiti…. in tega sem se najbolj bal.

Še zadnji vzpon.

Še zadnji vzpon.

Oblaki zagrinjajo greben.

Oblaki zagrinjajo Greben.

Favna in...

Favna in...

... inventar s Krvavca.

... inventar s Krvavca.

Do Gospinca naju je ločilo dobrih tristo metrov mukotrpnega, lahko bi tudi rekel nagravžnega spusta, saj nisem več vedel, kako bi stopal ne da bi mi kljuvalo. Poskusil sem tudi z bočnim sestopanjem, vendar dolgoročno ni pomagalo. Vsak korak je bil pojem zase in vsak se je odražal skozi center za bolečino. Nakar, v izogib dolgemu trpljenju, sem zadnjih sto metrov travnatega pobočja kar pretekel. Če je bolelo? Je, vendar je hitreje minilo, he he.

Na najino presenečenje2 je bila koča zaprta, tako da sva ostala brez tako željene jote. Še dobro, da je vsaj nihalka obratovala3.

Zadnji dan sva v sedmih urah opravila s približno osmimi kilometri markiranih poti in 1400 višinci4 in prehodila sledečo pot: Kokrsko sedlo – Kalška gora – Kalški Greben – Škrbina – planina Dolga Njiva – Dom na Gospincu.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. in na videz bolj položno []
  2. in žalost []
  3. čeprav z zamudo zaradi elektro defekta []
  4. od tega 850 metrov je bilo spusta []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 4 komentarjev »