.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'Šoder' Kategorija

Prečenje KS Alp – jedro

Objavil bostopor dne Četrtek, Oktober 1, 2009

Razjahane žimnice in škripajoče postelje v visokogorskih postojankah niso ravno sopomenke za dober spanec, vendar človek se vsega navadi. Vse to vzame v zakup v zameno za enkratne prizore, ki jih samo mati narava zmore. Še malo zaspanega in jutranje zarjavelega me rdeča zarja popelje v nek drugi svet, daleč stran od kaotičnega mestnega vrveža, kjer z majhno žličko počasi okušam vse njegove dobrote.

Jutranja zarja.

Jutranji žar.

Ob pogledu na Brano ugotovim, da obstajajo še bolj pridni od naju; kdaj sta vstala1 pa nočem niti vedeti. Prav lepo ju je bilo videti v kontrastnem prebujajočem soncu.

Nekateri se že vračajo.

Nekateri se že vračajo.

S Kamniškega sedla se napotiva proti Turski gori in Brano izpustiva, saj sva jo oba že večkrat obiskala; sam tudi v zimskih pogojih, tako da sva energijo raje hranila za druge vršake. Jutranja rosa nama je z mokro skalo dodatno popestrila pot do Kotličev, vendar z večjo mero pozornosti tudi to ni bil problem.

Kotliči in Turska gora.

Kotliči in Turska gora.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Pot naju nato popelje skozi preduh Sod brez dna in naprej do vrha Turske gore.

Sod brez dna.

Sod brez dna.

Z vrha Turske gore se kraljevi par lepo razkazuje.

Z vrha Turske gore se lepo vidi, kako se kraljevi par razkazuje.

Nato se spustiva do zašodranega vstopa (izstopa) v Turski žleb in prigarano višinsko razliko oklestiva za stotaka.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Mogočne stene Skute mi ves čas preusmerjajo pozornost.

Pot na Skuto.

Pot na Skuto.

Skalni noži.

Skalni noži.

Po prevladujočem šodru se je plezarija končno lahko pričela. Med vzpenjanjem na Strežo sva lahko opazovala gornika, ki sta prečila oster in drzno izpostavljen greben Rinke -Skuta. Ja, bo treba enkrat tudi tam gor skočit. Žal je teleobjektiv doma ostal, zato upajte, da bo kaj Ana objavila.

Rekreacija.

Rekreacija.

Greben Rinke - Skuta

Greben Rinke - Skuta

Prehojena pot.

Prehojena pot.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Med počitkom na drugem najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp sem lahko opazoval kavke, te visokogorske fehtarje, kako so razgrabile vsako njim namenjeno drobtinico kruha. Vse razen ene. Izbirčnica se za kruh ni zmenila, nora je pa bila na rozine, tako nora, da se le-te niso tal dotaknile…

Nora na rozine.

Nora na rozine.

Nadaljujeva mimo Štruce, ki me je v dotičnem trenutku bolj na hobotnico asocirala.

Hobotnica v senci.

Hobotnica v senci.

Še se vrnem.

Še se vrnem.

Končno prispeva do vrhunca dneva – Dolgega hrbta, ki povezuje Štruco z Mlinarskim sedlom. Zračna pot je sepljana po samem grebenu in nudi zares uživaško poplezavanje.

Poslastica.

Poslastica.

Prvi skok.

Prvi skok.

Drugi skok.

Drugi skok.

Na vrhu Dolgega hrbta še malo eksperimentiram z ribjim očesom2 nad katerim sem več kot navdušen.

Kaj naju še čaka.

Kaj naju še čaka.

Moon calling Earth.

Moon calling Earth.

Na Mlinarskem sedlu začneva utrujena, a še vedno pri močeh, premlevati o obisku Grintovca. Bolj kot sam vzpon naju je mučil dolgotrajen in neatraktiven sestop po Strehi. Naposled se le odločiva, da se povzpneva tudi na prvaka KS Alp, sicer kakšno prečenje bi to sploh bilo. Odločitev se nama je obrestovala, saj se noben od naju ni povzpel po tej poti, ki naju je vodila preko Malega Jezerskega Grintovca in nama nudila zanimive poglede na še neobiskano Kočno.

Zanimiv greben do Kočne.

Zanimiv greben do Kočne.

Da je počitek na vrhu še kako sedel, vam ne rabim posebej razlagati. Uživala sva v popoldanskem martinčkanju in čudovitih razgledih, ki je naše oči popeljal daleč stran, na izhodišče dneva.

Tam daleč sva danes začela.

Tam daleč sva danes začela.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Sestop se je sicer res vlekel, vendar nama je postregel z odlično mehko-oranžno svetlobo, ob kateri je prst samodejno pritiskal na sprožilec. Prav nepozabno je bilo opazovati škrlatno oplemeniteno Kalško goro in Kalški greben – najina cilja za naslednji dan.

Plani za naslednji dan.

Plani.

Zoisova koča in Kalška gora.

Zoisova koča in Kalška gora.

Ob približno enaki časovnici kot prvi dan, sva prepešačila približno 9 km in opravila z razgibanimi 2300 višinci3.

Prehojena pot drugega dne: Kamniško sedlo – Kotliči – Turska gora – Skuta – Dolgi hrbet – Mlinarsko sedlo – Grintovec – Kokrsko sedlo.

Več fotografij in teksta kakopak najdete tukaj


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. oz. od kod sta prišla []
  2. mi je že znano v katero smer bo šel naslednji nakup, he he []
  3. vzpon in sestop sta tokrat v razmerju 1:1 []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 9 komentarjev »

Prečenje KS Alp – uvod

Objavil bostopor dne Torek, September 29, 2009

Prejšnji teden je bil kot nalašč za hribe, saj je ponujal vsaj tri dni stabilnega vremena, zato se z Ano Pogačarjevo nisva kaj dosti obotavljala ter se hitro domenila za najino prvo1 skupno gorsko-fotografsko turo. Že nekaj časa se mi je po glavi podilo prečenje Kamniško-Savinjskih Alp, vendar so to bili le bežni prebliski, ki z zaresnim niso imeli dosti skupnega. Še dobro, da je tokrat Ana vskočila s svojim predlogom in detajlnim itinerarijem, tako da nisem potreboval veliko časa, da sem v vabo ugriznil. Toliko bolj, saj so mi vrhovi vzhodno od Kamniškega sedla predstavljali neznanko.

Štartala sva na planini Ravne, zahodno od Luč, na višini 1500 mnm in se v zmerni hoji ogrevala po lahkem terenu. Sopihajoč sem kar hitro opazil, da je kondicija na psu. Kaj ne bo, ko pa sem zadnje tedne več časa namenil plezanju in maltretiranju rok kakor hribovski kondiciji. Prav mi bodi.

Ojstrica v daljavi.

Ojstrica v daljavi.

Na poti se nama na robu Moličke planine, visoko nad Robanovim kotom, odpre pogled na staro in obnovljeno Kocbekovo zavetišče ter kapelico Sv. Cirila in Metoda datirana s konca 19. stoletja.

Stara Kocbekova koča in kapelica Sv. Cirila in Metoda. V ozadju Krofička.

Stara Kocbekova koča in kapelica Sv. Cirila in Metoda. V ozadju Krofička.

Kmalu na Sedelcu uzreva Korošico in Kocbekovo kočo, vendar nadaljujeva v smeri Male Ojstrice in nato po grebenu proti njeni večji izvedenki2.

Aljažek na vrhu Male Ojstrice. V ozadju greben Velika Zelenica - Križevnik.

Aljažek na vrhu Male Ojstrice. V ozadju greben Velika Zelenica - Križevnik.

Pogled na Korošico in Lučki Dedec.

Pogled na Korošico in Lučki Dedec.

Tokrat nisem bil deležen čudnih pogledov vsakič, ko sem fotoaparat ven potegnil, še manj pa očitkov ko sem pred tem na Sedelcu skočil do sosednjega kuclja le zato, da bi bolje uokviril nagledan motiv. Ni kaj, lepo je hoditi v družbi sebi podobnih, he he. Imel sem še to priložnost, da sem preizkusil novo igračko3, ribje oko – Peleng 8mm, kateri me je naravnost očaral. Prav zanimivih optičnih efektov je sposoben ta beloruski malček.

Na grebenu Mala Ojstrica - Ojstrica.

Na grebenu Mala Ojstrica - Ojstrica.

Robanov kot v ribji izvedbi.

Robanov kot v ribji izvedbi.

Odlično razgledišče.

Odlično razgledišče.

Na vrhu Ojstrice. Planjava je v megli.

Na vrhu Ojstrice. Planjava je v megli.

Naravnost obožujem samotne potke, brez odvečnih proizvajalcev hrupa.  Na vrhu Ojstrice sva tako srečala vsega 4 ljudi in število se vse do Kamniškega sedla ni povečalo.

Še polna energije in neotečenih nog sva na vrhu Lučke Brane (Babe) na polno eksperimentirala s skakanjem in nevsakdanje pozirala. V tretje nama je uspela spodnja fotka.

Skupinska.

Skupinska.

Se sprašujete zakaj prevladujejo oblačne fotke? Že v zgodnjem popoldnevu so meglice zagrinjale vrhove, tako da sem moral prežati za vsakim sončnim žarkom. Ojstrica se mi je za trenutek prav skrivnostno razkrila.

V megli.

V megli.

Nisem si predstavljal, da se bo “masiv” Planjave toliko vlekel. Do markiranega vrha sva potrebovala kar nekaj časa, vendar ne zaradi zahtevnosti poti. Od Ojstrice4 moraš namreč pretacati še dva njena predvrhova in ko že misliš, da pred teboj stoji pravi vrh, ugrizneš v kislo jabolko, saj se takoj izza vogala pokaže nova skalna gmota.

Kateri je višji?

Kateri je višji?

Z vrha Planjave. V megli se kopa Lučki Dedec.

Z vrha Planjave. V megli se kopa Lučki Dedec.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Tudi Sukalnik je bil zabasan in lačen razgledov sem se tako moral za silo zadovoljiti s spodnjim posnetkom.

Pod stenami Planjave.

Pod stenami Planjave.

Na poti na Kamniško sedlo. Za Brano je ravno sonce zašlo. V ozadju je Turska gora.

Na poti na Kamniško sedlo. Za Brano je ravno sonce zašlo. V ozadju je Turska gora.

Ožarjeni.

Ožarjeni.

Tudi Planjava tone v spanec.

Tudi Planjava tone v spanec.

Po 11-urni hoji z vsemi foto postanki5 in prehojenimi cca. 11-imi kilometri ter opravljenimi dva tisoč višinci6, sva si pošteno zaslužila topel obrok in počitek. Po okrepčilni joti sva tudi midva utonila v spanec, saj naju je naslednji dan čakal zanimivejši del prečenja.

Prehojena trasa prvega dne: Planina Ravne – Sedelce – Mala Ojstrica – Ojstrica – Škarje – Lučka Brana – Planjava – Kamniško sedlo.

Zapis in fotke z drugega zornega kota si lahko pogledate tukaj


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. bi lahko rekel kar velikopotezno []
  2. Ojstrici []
  3. hvala Ana []
  4. če ne upoštevaš Babo []
  5. roko na srce: teh ni bilo malo []
  6. od tega je bilo 1200 m vzpona []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 20 komentarjev »

Bavški Grintavec

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Avgust 17, 2009

Že dalj časa sem ga imel nagledanega, stražarja. Ves ponosen tam stoji in nemo opazuje dogajanje Zadnje Trente, Bavšice in doline Soče. Le kaj vidi, me je zanimalo. S Knapom si za izhodišče izbereva prvo, do izvira bistre hčere planin oblegano dolino, po kateri naprej – razen do slapov – redko noga stopi.

Jutro nad Vršičem.

Jutro nad Vršičem.

Za spremembo se tokrat nama ni bilo potrebno naprezati že v samem začetku, saj v slabih dveh kilometri poti po Suhem potoku nisva kaj prida pridobila na višini. Ravno prav, da se telo ogreje na delovno temepraturo.

Tam gor sva namenjena.

Tam gor sva namenjena.

Moram reči, da me je dolina s svojo spokojnostjo in mirom navdušila, je pravo nasprotje drenjanja v Vratih. Celo pot te spremljajo fantastični pogledi na Trenski Pelc in Srebrjnak.

Zeleno. Jalovec se sramežljivo skriva v oblakih.

Zeleno. Jalovec se sramežljivo skriva v oblakih.

Velika vrata v soncu.

Velika vrata v soncu.

Pot nadaljujeva po melišču pod steno vse do Kanjskega prevala…

Na poti proti Kanjskemu prevalu.

Na poti proti Kanjskemu prevalu.

… kjer se začne razgibavanje po zavarovani poti …

Zračno.

Zračno.

… in nadaljuje po razglednem a krušljivem1 razu …

)

Sonce tokrat ni bilo na pravi strani.

Dolina Bavšice.

Dolina Bavšice.

… do zanimivih prehodov.

Glede na krušljivost, je pot odlično speljana.

Glede na krušljivost, je pot odlično speljana.

Pogledi se razprostirajo proti Mangartu...

Pogledi se razprostirajo proti Mangartu...

... vendar ne tako kot z vrha. V ozadju se vije greben Mojstrovk, Travnika in Šit. Jalovec je še zmeraj sramežljiv

... vendar ne tako kot z vrha. V ozadju se vije greben Mojstrovk, Travnika in Šit. Jalovec je še zmeraj sramežljiv.

V brezveterju sva toplessirala in se kot kuščarja grela slabe pol urce, nakar sva pričela s sestopom.

Varen korak...

Varen korak...

... je priporočljiv. Desno v sredini je vidna potka po melišču po kateri sva sestopila.

... je priporočljiv. Desno v sredini je vidna potka po melišču po kateri sva sestopila.

Ne morem se nagledati....

Ne morem se nagledati...

... lepotcev. Srebrnjak in Trentski Pelc.

... lepotcev. Srebrnjak in Trentski Pelc.

Po lažjem svetu...

Po lažjem svetu...

... do udobne potke. Pogled proti prevalu Čez lužo, desno Zagorelec, levo Šmihelovec.

... do udobne potke. Pogled proti prevalu Čez lužo, desno Zagorelec, levo Šmihelovec.

Pisan in dišeč alpski svet.

Pisan in dišeč alpski svet.

Ponovno vidva. Morda se pa kdaj kaj pobliže spoznamo.

Ponovno vi. Morda se pa kdaj kaj pobliže spoznamo.

Posledice plazu. Lepše naravne histerezne zanke še nisem videl.

Posledice plazu. Lepše naravne histerezne zanke še nisem videl.

Oj potka, hvala ker si me popeljala v to krasoto.

Oj potka, hvala ker si me popeljala v to krasoto.

Zelo lepa gora za katero lahko rečem, da je od vseh, ki sem jih doslej obiskal, najbolj krušljiva. Od avta do avta sva porabila natanko 7 ur z vsemi (fotografskimi) postanki2.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pozoren moraš biti kaj primeš v roko in na kaj stopiš []
  2. teh je bilo kar nekaj []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 15 komentarjev »

Škrlatica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 4, 2009

Če sem prejšnji teden obiskal kralja, se spodobi, da še kraljico. Sicer se mi je zaradi različih dejavnikov že nekaj časa izmikala, pa vendarle so tokrat bile skoraj vse okoliščine naklonjene. Vreme je bilo odlično, družba pravtako, kvazi žulji malo manj, le orientacija je bila na psu. Še v trdi temi, kot se tem stvarem streže, se v soju čelk napotimo proti Aljaževemo domu, kjer ob prvem smerokazu za Škrlatico zavijemo desno. Že ne-vem-koliko-krat sem šel mimo njega, zato mi je pomalem bil že samoumeven in domač. Velikokrat, ko sem se vračal s kakšne ture, sem pomislil: “Aha, tam se torej zavije za Škrlatico”. Tako, trdno prepričani, da smo na pravi poti, suvereno zavijemo mimo balvana in zakorakamo v gozd, kjer po nekaj desetih metrih obstanemo. Uhojena potka je izginila, markacije prav tako, zato svetimo na vse strani neba, a brezuspešno in zaman. Da bi se pa vrnili nazaj in začeli znova, se nikur ni zdelo smiselno, saj konec koncev, kdo pa zaluta že na samem začetku? Nam je to uspelo1. Vzamemo zemljevid v roke in v tistem trenutku izberemo najboljšo smer, misleč, da prej ali slej bomo že naleteli na potko. Strmina zlagoma narašča, tudi danit se je začelo, a o sledeh človeških nog ne duha ne sluha. Kamnite glave nad vršaki dreves so z naše perspektive izgledale vse enake, zato se je bilo težko orientirati po njih. Lomastimo naprej, grizemo v strmino, prečkamo suhe struge hudournikov, ko se nam končno, po približno dvesto višincev, ne zjasni, da smo pošteno izven smeri2. Ja, nazaj bo treba.

Sestopamo hitreje, ko naposled le nabašemo na markacije. Ta hec nas je stal slabi dve uri, zato smo pretehtali o možnosti pravočasnega vzpona. Rezerve je bilo še nekaj, po drugi strani spet nismo taki hodci, da ne bi zmogli prej kot po uradnih časovnicah.

Jutranji pozdrav.

Jutranji pozdrav.

Zeleno in dišče.

Zeleno in dišče.

Polni elana zagrizemo v breg in v eni uri opravimo z 600 višinci, kar nas še dodatno podkrepi o uspehu zadane ture.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Lepotec.

Lepotec.

Pot se položi, približujemo se bivaku IV, obenem uživamo v pogledu na južne stene Spodnje Dolkove špice.

Spodnja Dolkova špica.

Spodnja Dolkova špica.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Obidemo Dolkovo špico, ko se nam kraljica prikaže v vsej svoji veličini.

Dolga bo še.

Dolga bo še.

Čeprav sem melišč navajen, mi je škrlatiško dobesedno izsesalo veliko energije: po Sizifovo – dva koraka gor, en dol. Kačji graben se mi zdi mačji kašelj napram temu, saj ga ni bilo ne konca ne kraja, povrh vsega, tudi naklonina ni od muh.

Ubijalsko in mazohistično.

Ubijalsko in mazohistično.

Pestro.

Pestro.

Kočno se dokopljem do čvrste skale, kjer se začne plezalni del poti. Police so bile pošteno zašodrane, zato so terjale varen korak. Razgledi pa – kot ponavadi – božanski: Dolkova špica v vsej svoji širini, opazna Rdeča škrbina in sosednja Rogljica, skrajno desno pa Rakova špica.

Dolkova Špica.

Dolkova Špica.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Zavarovane žlebaste plate.

Zavarovane žlebaste plate.

Izpostavljeno.

Izpostavljeno.

Ostenja Škrlatice in Rokavov zastirajo mini amfiteater z imenom “V kotlu”.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Od tu naprej nas do vrha loči le še kakšne dobre pol urce lahkotnega poličkastega vzpenjanja3.

Na vrhu.

Na vrhu.

Sosednji Ponci.

Sosednji Ponci in Oltarja.

Pomalicamo, se spočijemo, užijemo raglede in brezveterje, nato se pripravimo za sestop, ki je v zgornjem delu pravi balzam za moja kolena. Čaka nas doooolgooo melišče.

Juhej.

Juhej. Dvakrat.

Veselja je itak vedno prehitro konec. Zakaj so sestopi tako dolgi in se vlečejo kot čreva?


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. še sedaj, ko to pišem, me je tega pomalem sram []
  2. kje točno smo končali, pa ne upam povedat, he he []
  3. seveda zašodranega []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 22 komentarjev »

Kozorogi

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Julij 6, 2009

Po izpitnem obdobju je želja po sprostitvi bila več kot dobrodošla. Gore sem naravnost pogrešal, saj jih zaradi muhastega vremena in obveznosti nisem kar nekaj časa obiskal. Tokratni izlet je bil malo drugačen od običajnih. V gore sem se podal sam in z glavnim namenom fotografirati kozoroge. Vsak, ki vsaj malo opazuje naravo in gleda skozi oči fotografa, točno ve, kako je to, ko greš z nekom, kateremu so blende in časi španska vas. Saj ne, da bi te preganjal, ampak iz oči mu lahko prebereš kaj si misli: “A že spet boš fotografiral? A nisi pet minut nazaj?”. Tokrat nisem imel teh problemov.

Oprtan z vso opremo1 sem se podal skozi Sovatno. Snega je na strmih mestih še kar nekaj. Markirana pot je bila prekinjena, ampak je oviro bilo možno z lažjim poplezavanjem obiti.

Na vrhu zelenega kuclja zagledam lepotca, nato še enega, za kucljem pa cel trop. Veselje je nepopisno. Hitro odložim nahrbtnik, se oborožim z aparatom in objektivi, ter se jim počasi skušam približati. Sprva plašni, so se čez nekaj časa kar navadili name. Človek z velikim očesom jim ni predstavljal grožnje, zato se mi je uspelo približati na vsega 6-8 metrov. Fotošuting se je začel.

Srbi.

Srbi.

Lepotci.

Lepotci.

Igra se je...

Igra je...

...čez čas prerasla v merjenje moči.

...čez čas prerasla v merjenje moči.

Mladce razganja.

Mladce razganja.

Še dobro, da imam dolge.

Še dobro, da imam dolge.

Počitek.

Počitek.

Plonkanje.

Plonkanje.

Alfa.

Alfa.

Mogočno orožje.

Mogočno orožje.

Spokojno.

Spokojno.

Preusmerjena pozornost.

Preusmerjena pozornost.

Lažen preplah.

Lažen preplah.

Joga.

Joga.

Rogači.

Rogači.

Nepozabni dve uri sta minili, kot da bi s prsti tlesknil. Odločim se, da še skočim na Stenar in se razgledam po ostalih okoliških vršacih.

Proti Doleku in Škrlatici.

Proti Doleku in Škrlatici.

Križ in Razor.

Križ in Razor v ozadju.

Očak se je ponosno razodel.

Očak se je ponosno razodel.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Nazajgrede sem se za trenutek ponovno ustavil pri lepotcih.

Soba z razgledom.

Soba z razgledom.

Opazujem te.

Opazujem te.

Kralj.

Kralj.

Še sedaj se mi smeji, ko pomislim na čas, ki sem ga preživel z opazovanjem teh plemenitih živali. Enkratno je bilo.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. predvsem fotografsko []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 37 komentarjev »