.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'športno plezanje' Kategorija

Rajska Paklenica

Objavil bostopor dne Torek, November 24, 2009

Če človek premore le kanček ljubezni do plezanja, se prej ali slej sreča s Paklenico. Kanjon je zaradi strmo odsekanih sten, odlične skale, spektakularnih dolgih smeri in blage mediteranske klime1 znan izven meja domovine. Zato ne preseneča, da se horde plezalcev vseh vetrov, ob vsakem daljšem prazniku2, zgrinjajo na ta košček dalmatinske obale. Pakla, kot je ljubkovalno znana v plezalnih krogih, ima kaj za ponuditi. Dolge večraztežajne, kratke, težke, lažje, navrtane in klasične smeri, bodo zadovoljile tudi najbolj petične plezalce. Že ob prvem obisku, sem vedel, da se bom še vrnil, nisem pa pričakoval, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. S FAT-ovci smo se namreč prvi vikend v novembru, v okviru plezalnega tabora, podali v plezalni Eldorado. Vremenska napoved ni bila ravno najboljša, saj nas je pralo skoraj celo pot do morja, nakar je spodnji prizor – tik pred ciljem- skeptikom zaprlo usta.

Na poti v sončne kraje.

Na poti v sončne kraje.

Toliko, da smo se za silo razpakirali in že smo bili v stenah. Za začetek smo izbrali Barbo Antin, ki je takoj postregel s kaminom v katerem nas ni zeblo. Sledila je lepa in izpostavljena prečka v levo3, nato više pravtako lepa zajeda.

Vstop v smer "Barba Antin"

Vstop v smer "Barba Antin"

Zanimiva prečka.

Zanimiva prečka.

Z druge strani prečke.

Z druge strani prečke.

Burja je s časom krepila svojo moč in onemogočala normalno komunikacijo naveze, saj sva se izza vogala, na razdalji 15-ih metrov s soplezalcem skoraj drla, a slišala niti besedice. V takih primerih je dobro imeti vnaprej zmenjene neglasovne ukaze4. Prepihana in prezebla, a hkrati vesela, da je smer za nama, sva čez čas le izplezala. Za tisti dan sva kakopak imela dovolj.

Naslednje jutro je izbrisalo neprijetne spomine preteklega dne in pripravljena sva bila na nove dogodivščine. Z Duletom sva se lotila Nosoroga, po pričevanjih “must do” začetniška smer Paklenice. Osebno me ni prepričala, prej nasprotno, saj gužva na štantih, ponekod zlizana skala in neestetsko plezanje so me odvrnili od nadaljnega bodočega obiska5. Plezanje Nosoroga je imelo eno dobro lastnost; spoznal sem namreč, da se bom izogibal parkiranju avtomobila na parkirišču direktno pod steno. Na trenutke majava skala bi znala poskrbeti za zelo nevšečen scenarij.

Na rogu "Nosoroga"

Na rogu "Nosoroga"

Klepet na štantu.

Klepet na štantu.

Z Blažem, Mihom in Valentino opravimo še s Flex&Rex-om čez cesto. V spodnjem delu je bila sicer lepa plezarija, vendar proti vrhu smer izgubi na vrednosti, saj smo se dobesedno sprehajali. Ni mi žal, da sem se podal v smer, saj sem lahko z različne perspektive ovekovečil Nosoroga in Aleša ter Moniko v sosednjem Armadillonu.

"Nosorog"

"Nosorog"

V škrapljah "Armadillona"

V škrapljah "Armadillona"

Tihožitje

Tihožitje.

Nekateri niso imeli dovolj čez dan, zato so se podali še v nočno plezanje.

Nočna izmena.

Nočna izmena.

Po dveh dneh aktivnega plezanja, ko te boli sleherna mišica, si za zadnji dan zaželiš nekaj lažjega. Z Valentino na hitro opraviva s severnim rebrom, nakar me Monika, Aleš in Miha zvlečejo še v steber Anića kuka. Pristal sem pod pogojem, da bom cel čas kod drugi plezal. Z Moniko začneva v Thuringer wegu, Aleš in Miha pa z Danajo. Kmalu tudi Monika ugotovi, da ima počasi dovolj, saj jo je Bor v preteklih dneh dodobra napsihiral, zato že v prvem raztežaju skreneva mimo Abseil piste in se priključiva Danaji. Lepa in estetska plezarija z obilo odličnih oprimkov so karakteristike s katerimi se ponaša smer.

"Danaja" razvaja.

"Danaja" razvaja.

Plezam...

Plezam...

Na vrhu stebra si zadovoljno ogledujemo, kako sonce tone izza sten in v trenutku tišine v mislih premlevamo plezalne doživljaje preteklih dni. Takrat so vse besede odveč, saj izraz na obrazu pove vse.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Do konca plezarije nas loči le še 2×40 metrov abzajla, ampak kar nočemo, da se konča. Smeh in dobra volja so naša stalnica, saj nam ne rabi dosti, da iz banalne stvari izvlečemo najbolj bizarne zaključke. Plezanje ni samo skala, plezanje so predvsem ljudje, ki jih ne povezuje zgolj vrv.

Nova moda.

Nova moda.

Smeh je polovica zdravja.

Smeh je polovica zdravja.

Polni vtisov zaključimo z Dinkotovimi ribami, nato pa nazaj v realno življenje. O ja, kmalu se spet vrnemo!


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. če odmislimo burjo []
  2. maj in november []
  3. zame najlepši del smeri []
  4. naprimer dvakrat močno pocukaš za vrv []
  5. sicer nikoli ne reci nikoli []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, Šoder, športno plezanje | 5 komentarjev »

Jesenska frikarija

Objavil bostopor dne Torek, November 17, 2009

Objavljam nekaj športno-plezalnih utrinkov preteklega meseca, ko smo se v iskanju tople skale večinoma zadrževali v istrskih plezališčih.

Že lansko leto, ob prvem obisku Vranjske Drage, me je ambient impresioniral. Zanimive geomorfološke tvorbe in strmo odsekani stolpi izpod Učke nudijo zares posebno plezalno doživetje, zaradi katerega se vedno rad vračam. Najbolj oblegan sektor je vsekakor Gorgona, kjer se nahaja največ smeri.

Po začetnem segrevanju sva z Duletom odšla poravnati odprte račune, ki sva jih imela s stolpom. Ob zadnjem obisku sva se namreč lotila večraztežajne, klasično opremljene petice “Istočno od dna”. Slaba skala v vršnem delu in velik razmak med klini so me napsihirali do te mere, da sem kmalu imel zadosti vsega in po prvem raztežaju izstopil iz smeri. Včasih je treba vedeti kdaj moraš odnehati.

Tokrat1 sva se bolj sproščeno podala v smer. Prvi raztežaj je še vedno bil enako težak, ampak sva vsaj vedela, kaj naju čaka. Drugi in tretji raztežaj sta bila občutno lažja, tako da sva lahko med plezanjem tudi uživala v razgledih.

V zadnjem raztežaju vzhodnega raza.

V zadnjem raztežaju vzhodnega raza.

Vrh nas je obdaril z enkratnimi razgledi nad celotno dolinico in ostalimi sektorji plezališča.

Razgled z Velikega tornja.

Razgled z Velikega tornja. Desno se nahaja sektor Gorgona.

Mrzel piš nas je kar kmalu nagnal z vrha, od koder se je bilo potrebno spustiti in odplezati nekaj metrov trojke do urejenega sidrišča ter nato še 20 metrov abzajlati do sedelca.

Na vrhu je na trenutke kar zazeblo.

Na vrhu je na trenutke kar zazeblo.

Pogled z vrha na sektor Grad.

Pogled na sektor Grad z vrha...

... in od spodaj.

... in od spodaj. (fotografirano ob prvem obisku smeri)

Do zaključka večera smo višek energije porabili v kratkih smereh Gorgone. Fajn je bilo.

V platah Velikega tornja.

V platah Velikega tornja.

Limski kanal je teden kasneje bil deležen množičnega obiska, saj se nas je večina2 raziskovalno navdihnjenih ponovno podalo v južne kraje. Že sam sonček je odtehtal sicer malo daljšo vožnjo, ko  smo pa poprijeli še za istrsko skalo in na vrhu smeri bili deležni pravtako enkratnih razgledov, smo vedeli, da se bomo še vrnili. Za občasno razdražljivost in kriljenju z rokami smo se lahko zahvalili roju pikapolonic3 in os, ki so na trenutke bile prav nadležne. Kljub vztrajnosti nam niso pokvarile splošnega vtisa o plezališču. Priporočam! Naj fotografije več povedo:

Limski kanal.

Limski kanal.

V domačem ambientu.

V domačem ambientu.

Bor je v elementu.

Bor je v elementu.

Džani v sosednji smeri.

Džani v sosednji smeri.

Razgibavanje.

Razgibavanje.

Še malo.

Še malo.

Večerna panorama.

Večerna panorama.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. z informacijami bolje opremljena []
  2. vsi tisti, ki nismo tekli in navijali na ljubljanskem maratonu []
  3. ampak res jih je bilo ogromno []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v športno plezanje | 9 komentarjev »

Paklenica

Objavil bostopor dne Torek, September 22, 2009

Preživeli smo enkraten plezalni vikend v Paklenici. Ker sem v stiski s časom, se boste morali zadovoljiti le s fotografijami.

Nadaljevanje kanjona Paklenice, fotografirano z Velikega Ćuka.

Nadaljevanje kanjona Paklenice, fotografirano z Velikega Ćuka.

Debeli kuk...

Debeli kuk...

... in dogajanje v njem.

... in dogajanje v njem.

"Ludi ljudi" bi rekli nekateri.

"Ludi ljudi" bi rekli nekateri.

V Severnem rebru Velikega Ćuka.

V Severnem rebru Velikega Ćuka.

Vsak si izbira sebi primerne cilje. V stebru Anića kuka.

Vsak si izbira sebi primerne cilje. V stebru Anića kuka.

Sitno mesto v smeri Centralni kamin v Velikem Ćuku.

Sitno mesto v smeri Centralni kamin v Velikem Ćuku.

V kaminu.

V kaminu.

V vršnih platah.

V vršnih platah.

Še enkrat steber.

Še enkrat steber.

Zanimive formacije...

Zanimive formacije...

Abzajlanje v sosednji steni.

Abzajlanje v sosednji steni.

Mi imamo Ajdovsko deklico, Hrvati pa...

Mi imamo Ajdovsko deklico, Hrvati pa...

Ko bom velik bom...

Ko bom velik bom...

Ko si plezalke doma pozabil.

Ko si plezalke doma pozabil.

Frikarija.

Frikarija.

Zaključek dneva.

Zaključek dneva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v športno plezanje | 12 komentarjev »

Korzika (4. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 8, 2009

Zapuščamo sončno obalo in upajoč na razjasnitev, smo se podali v oblačna nedrja goratega sveta. Za tokratni cilj smo si izbrali plezališče Bocognano, ki se nahaja nekje na pol poti na relaciji Ajaccio – Corte.   Sam dostop skozi ozko sotesko je dokaj dolg, a zato toliko bolj slikovit, saj so naše noge dvakrat okusile deročo vodo.

Kavalirstvo.

Kavalirstvo.

Dokaj močan veter je vil in takoj pokazal, kdo je tu gospodar. Čeprav sem dobro oblečen vstopil v smer, se mi je hladna skala zažrla vse do kosti. V sapi skušam ogreti zanohtane prste, vendar ducat metrov od tal, je to sekundarega pomena. Moje misli so bolj usmerjene v oprimke in ravnotežje, saj bi vsaka nepazljivost pomenila padec s katerim si bi najverjetneje priigral kakšno odrgnino. Stisnem še malo in po nekaj vpetih lepljencih sem na vrhu smeri. Z vrvjo v vponki začutim olajšanje in obenem veselje. Zmaga.

Tudi to je plezanje. Zavestno iščeš mejo in upaš, da je nikoli ne boš dosegel1. Izzivanje? Najbrž res. Sicer dandanes izzivamo že skoraj na vsakem koraku. Izzivamo že s tem, ko sedemo za volan, saj nikoli ne vemo, kdaj bo kakšna pijana budala ali voznik z izgubljenim nadzorom – zaradi iztrošenih pnevmatik in/ali neprilagojene hitrosti – v nas priletel. Ali naj zaradi tega opustimo vožnjo z avtomobilom? Izzivamo s preobilico zaužite hrane in holesterola, ter upamo, da nas ne bo srce izdalo oziroma mislimo, da se to nam že ne more pripetiti. Nič drugače ni s kajenjem in še bi lahko našteval. Torej, kaj nas žene, da počnemo vse te “ekstremne” stvari? S tem, ko jih počnemo, se zavestno odločimo tvegati. Nekaj nam le nudijo, sicer jih ne bi počeli. Kaj točno in kolikšno je pri tem tveganje, pa bo (najbrž) vsak pri sebi vedel.

Sledila je ena izmed mojih najlepših preplezanih smereh v celotnem dopustu. Rahlo previsna smer je potekala po izpostavljenem razu. Sicer dobri oprimki so na trenutke zahtevali veliko mero iznajdljivosti. Ampak plezarija je bila pa čisti užitek.

Zlato v smeri.

Zlato v smeri.

Smer po razu.

Smer po razu.

Kljub stopnjevanju vetra smo dolgo vztrajali s plezanjem, dokler nas na koncu ni sodra pregnala. Med vračanjem proti baznemu taboru smo složno izglasovali, da imamo počivanja čez glavo, ter tako ponovno zavijemo v Terre Sacree in splezamo kar smo zadnjič spustili. Če nič drugega bomo vsaj na sončku.

Maja vpenja svojo prvo smer.

Mimi vpenja svojo prvo smer.

Na drugi strani velike plate je bilo po vodničku še nekaj smeri in moški del se je odločil, da pusti ženskemu delu rešilca malo zasebnosti2, ter se kavalirsko podali v senčni del plezališča. Po samem dostopu se je videlo, da izbrani sektor ni bil dosti obiskan. Vseeno sem hotel plezati. Didier3 se je pripravljal na varovanje, medtem ko sem si izbiral smer. Dokaj gladka plata z minimalnimi razčlembami in nekaj vodoravnih špranj je izzvala mojo radovednost. Po vpetem prvem kompletu, sem malo višje poiskal primerne oprimke za roke ter stopil v eno izmed vodoravnih pok. Nisem bil pozoren in tako spregledal pomembno stvar. Notranjost poke je bila porasla z lišaji, zato je plezalka med obremenjevanjem izgubila stik s kamenino. Roki nista zdržali, tako da sem se za delček sekunde podvrgel znanim vplivom gravitacije. Ja, doživel sem svoj prvi plezalni padec. Sicer ne velik4, ampak padec je le bil. Obvisel sem na kompletu en meter od tal. Pred tem se je moja leva golen srečala s štrlečim koščkom korziške materije, tako da sem dobil naravni spominek. Lepo zahanzaplastanega sem ga še nekaj dni vedno nosil s seboj.

Priznam, da sem se padca ustrašil, vendar nisem hotel, da bi me zaznamoval. Rekel sem si, če ne splezam to smer, bom še nekaj časa nesigurno plezal. Zato sem počakal nekaj časa, da sem se umiril in nato poskusil znova. V drugo je šlo brez problemov.

Za konec smo na plaži ovekovečili razposajenost in neutrujenost.

Pacineti -1

Pacineti -1

Na poti v bungalov smo se še ustavili v nam dobro znanem Leclercu in nakupili potrebna majkajoča živila. Poleg tega smo še izvedli skoraj misijo nemogoče, saj smo plačali ter v kombi pretihotapili sadno torto brez vednosti slavljenke. Jasminelle je v naslednjih dnevih imela rojstni dan5, zato smo se odločili, da bomo predčasno praznovali in ji tako pripravili presenečenje.

Od navdušenja je kar solzico sreče potočila.

Presenečena.

Presenečena.

Nakar smo ji zapeli….

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

… da je lahko upihnila svečke…

Želja.

Želja.

… ki se niso zlahka vdale.

Trdožive svečke.

Trdožive svečke.

Sledil je žur do skoraj jutranjih ur, vendar smo vsi vedeli, da bomo zgodaj vstali. Za nov dan smo namreč imeli plane.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. sicer to bolj velja za alpinistično plezarijo, he he []
  2. najbrž smo se oboji imeli veliko za pomenit o dogodkih preteklih dni, he he []
  3. nadeli smo si francoske izpeljanke slovenskih imen []
  4. še dobro []
  5. takrat bi sicer bili že v SLO []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, tujina, športno plezanje | 1 komentar »

Nekaj fotk…

Objavil bostopor dne Torek, Junij 2, 2009

V dobrih šestih mesecih, odkar sem se začel ukvarjati s (športnim) plezanjem, sem naredil eno goro fotografij. V vsem tem času sem opazil, da me fotografiranje v vertikali zelo veseli, četudi je naporno in bi šel včasih najraje rožice kadrirat. Vse skupaj jemljem kot velik izziv, ampak ne na račun osebne varnosti. Po lastnem izboru objavljam najboljše športno-plezalne utrinke. Zahvalil se bi tudi freeapproved “modelom”, ki so brez večjega ugovarjanja prenašali vse moje muhe.

Črni Kal, latinski sektor, Adijo pamet, 6b+

Črni Kal, latinski sektor, Adijo pamet, 6b+

Doberdob, Lo spigolo, 6-

Doberdob, Lo spigolo, 6-

Črni Kal, sektor C/III, Teddy bear, 6c

Črni Kal, sektor C/III, Teddy bear, 6c

Črni Kal, sektor C/II, Cergol, 6a+

Črni Kal, sektor C/II, Cergol, 6a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Zlato jabolko, 7a+

Kotečnik, sektor Kača, Ris, 7a/a+

Kotečnik, sektor Kača, Ris, 7a/a+

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Križevska vas, Enigma, 7b

Črni Kal, sektor Sidarta, Bolek, 7a

Črni Kal, sektor Sidarta, Bolek, 7a

Črni Kal, neznana smer

Črni Kal, neznana smer

  • Share/Bookmark

Objavljeno v športno plezanje | 15 komentarjev »