.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'tujina' Kategorija

Potopisno predavanje – Nova Zelandija

Objavil bostopor dne Torek, Februar 9, 2010

Za radovedne popotniške duše z veseljem do odkrivanja in vse tiste, ki težko pričakujete spletno nadaljevanje potepanja, bom z besedo in skozi kukalo predstavil deželo dolgega belega oblaka. Dobimo se v petek 12.2.2010 ob 18.00 uri v prostorih KMŠ – klub mariborskih študentov v Ljubljani, kjer si bomo skupaj ogledali raznolike in dih jemajoče pokrajine ter pisano favno nam tako oddaljenega sveta.

Za pokušino prilagam nekaj fotografij:

Tjulenj.

Tjulenj.

Raziskovanje nacionalnega parka Abel Tasman.

Raziskovanje nacionalnega parka Abel Tasman.

Od rajskih plaž...

Od rajskih plaž...

... do vulkanov.

... do vulkanov.

Vabljeni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, tujina | 8 komentarjev »

Nova Zelandija – 4.del

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Februar 1, 2010

Rahlo premražena1 sva zjutraj na hitro spakirala in se odpravila proti panoramskemu, strmo odsekanemu rtiču z imenom Nugget point. Očitno sva se v vsem tem času preživetem na otoku že pomalem asimilirala, saj naju pršenje dežja ni motilo več2.

Med samo hojo do dobro stoletje starega svetilnika si lahko z visokega opazoval kolonijo tjulnjev, ki so igrivo plavali ali brezskrbno ležali na ozki obali strmega pobočja. Da sem tudi sam opazovan, pa nisem vedel. Ravno sem pospravljal fotoaparat, ko me je nezana ptica južne poloble bogato obdarila. Obilna mina se je namreč estetsko razmazala čez cel 3″ zaslon in sprva začuden3, me je nato popadel huronski smeh. Danes bo srečen dan, pomislim.

Nugget point.

Nugget point.

Pobliže sva si hotela ogledati zrnate otočke, vendar sva zaradi mokrih in spolzkih trav idejo opustila.

Pečine in čeri.

Pečine in čeri.

Nazajgrede, po nekaj kilometrih makadama, pričnem špičiti ušesa. Sprva sem le pozoren; čez čas mi gredo sumljivi zvoki4 vedno manj v račun. Matjaža pobaram, vendar on ne sliši nič nenavadnega. Vseeno vztrajam, da se ustaviva in preveriva, če je vse ok. Ob pogledu na pomendrano pnevmatiko, mi je bilo takoj jasno, da tisto s ptičem ni bil ravno znak sreče. Prej obratno, saj se je še nebo zarotilo proti nama. V okrepljenem dežju sva najprej raztovorila polovico prtljažnika, da sva lahko prišla do rezervne gume in orodja. Zamenjava je potekala brez problemov5, vendar pogled na veliko zevajočo luknjo na plašču ni bil obetaven. Še dobro, da sva ob najemu avtomobila vzela polno zavarovanje brez odgvornosti, ki krije vse morebitne stroške. Da pnevmatike ne bo možno zakrpati nama je potrdil tudi vulkanizer najbližjega mesta. Ob predložitvi papirjev so vso birokracijo z rent-a-carom sami uredili, tako da nama ni bilo potrebno storiti ničesar. V dobre pol urce sva bila z neokrnjeno denarnico ponovno na poti. Ni kaj, profesionalno in ekspeditivno.

Gumi defekt.

Gumi defekt. Foto: Matjaž.

Od vseh videnih in prevoženih mest doslej, se mi je Dunedin6 najbolj dopadel. Napram Invercargillu7 naprimer, kjer se ulice strogo držijo ortogonalne rasterske mreže, so si zasnovalci tukaj privoščili ščepec urbanističnega eskapizma. Oktagonalna zasnova osrednjega trga posejanega s trgovinami in bari še dodatno doprinese k ljubkosti in razgibanosti mestnega središča.

Dunedin.

Dunedin, železniška postaja.

Časa sva imela dovolj, zato sva se še isti dan odpeljala na bližnji polotok Otago, ki je znan kot edino mesto na celem poseljenem teritoriju NZ, kjer gnezdijo kraljevi albatrosi. Naravovarstvo ima svojo ceno, zato so naju v albatros centru ocurili za nekaj deset eurov. V zameno sva veliko izvedela o teh mogočnih morskih ptičih, ki s trimeterskim razponom kril spadajo med največje v svoji kategoriji. Ali ste vedeli, da med vzrejo mladiči po teži prekašajo svoje starše? Pišče lahko tehta tudi do 11 kg8. Zanimiv mi je bil podatek, da enkrat ko vzletijo in zapustijo varno gnezdo, se ne dotaknejo kopnega vse do spolne zrelosti. Med tem časom, v razdobju 6-7 let, s pomočjo vzgonskega vetra obletijo celotno Antarktiko9, se hranijo in počivajo na morski gladini.

V popoldanskih urah, ko se vzgonski veter okrepi, jih je prav v veselje opazovati, kako ti s hitrostjo 100 km/h švigajo nad glavo. Ker so svetlobne razmere bile slabe10, jaz pa ne premorem konkretnega zoom objektiva, se boste morali zadovoljiti s spodnjim skropucalom.

Kraljevi albatros.

Kraljevi albatros.

Gigant med ptiči.

Gigant med ptiči.

V neposredni bližini se nahaja tudi naravni rezervat, kjer prostovoljci in zaposleni pomagajo pri dolgotrajnem procesu razmnoževanju ogroženega rumenookega pingvina. Moram priznati, da sem kot nasprotnik živalskih vrtov in drugih podobnih ustanov sprva bil zelo skeptičen glede obiska. Kaj kmalu sem spremenil mnenje, saj zadeve imajo vzorno urejene. O kakšnih kletkah tukaj ni ne duha ne sluha. Pingvini imajo prosto pot do morja in praktično živijo v svojem naravnem okolju, le da jih pri tem spremlja budno človeško oko. Ker je rezervat v privatni lasti in ne prejemajo nobene državne finančne podpore, se financirajo izključno od prodanih vstopnic in prostovoljnih prispevkov. Koliko truda je bilo vloženega pove podatek, da sem se med obiskom počutil, kot da bi bil v prvi bojni črti. Lično zamaskirani doprsno vkopani povezovalni jarki omogočajo bližji vpogled v pingvinovo življenje, obenem se jih ne vznemirja po nepotrebnem.

Rumenooki pingvin.

Rumenooki pingvin.

Negovanje.

Negovanje.

Novozelandci imajo radi rekorde, takšne ali drugačne. V Lonely Planetu sva prebrala, da se mesto baha z Guinness-ovim rekordom, zato sva šla malo povohat. Baldwin street premore v najstrmejšem odseku naklon v razmerju 1:2,8611, kar nanese dobrih 19°.

Zgovorno.

Zgovorno.

Kaj če se bi avtošole tukaj učile speljevati z ročno ? ;)

Kaj če se bi avtošole tukaj učile speljevati z ročno ? ;)

Pot naju je proti severovzhodu vodila mimo še ene novozelandske znamenitosti. Moeraki boulderji so čudo narave. Sredi peščene plaže leži približno 20 kamnov pravilne sferične oblike s premerom od enega do dveh metrov. Obisk je priporočljiv v oseki, vendar je možno boulder probleme rešiti tudi v visoki vodi, he he.

Moeraki boulders.

Moeraki boulders.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

V mestu Timaru sva zapustila vzhodno obalo in se za nekaj časa poslovila od morja. Najin cilj je bil obiskati Mt.Cook village, od koder bi – če bi bile vremenske razmere naklonjene – opravila kakšno bolj zahtevno turo. Od same lepote mi je spodnja čeljust dol padla že ob jezeru Tekapo, vendar nisem pričakoval, da bo to le uvertura k lepšemu.

Mesto in jezero Tekapo.

Mesto in jezero Tekapo.

Že panoramski posnetek je obljubljal fantazijo, ampak česa takega si nisem obetal: smaragdno ledeniško jezero s temnimi, skoraj grozečimi oblaki v ozadju in noro popoldansko svetlobo. Nekaj časa sem samo stal in opazoval, saj še fotografirati nisem uspel. Poezija.

Smaragdni Pukaki.

Smaragdni Pukaki.

Vremenska napoved za naslednji dan ni bila preveč rožnata, vendar vseeno nisva hotela ostati križem nog. Namesto višinskih metrov sva izbrala lahkoten dolžinski treking po dolini Hooker. Megleno jutro naju ni kaj posebej oviralo12.

Megleno v dolini Hooker.

Megleno v dolini Hooker.

Seraki izpod Sefton vrha.

Seraki izpod Sefton vrha.

Zlata pokrajina.

Zlata pokrajina.

Sreča je na strani pogumnih, vsaj tako pravijo. Nama je bil rek več kot pisan na kožo. Ko sva se ravno bližala vznožju Mt.Cooka, so se meglice razkadile in le za kratek čas omogočile enkratne razglede.

Mt. Cook.

Mt. Cook.

Impozanten greben.

Impozanten greben.

Rade volje se bi ustavila še za kakšen dan in počakala na izboljšanje vremena, vendar čas naju je potihem preganjal. Do križišča, od koder se bi usmerila proti zahodni obali, sva se vračala po enaki poti. Ledeniška dolina je tokrat presenetila z nadvse drugačno barvno paleto kot dan pred tem. Da Pukakija niti ne omenjam.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Ponovno Pukaki, tokrat v vsem svojem sijaju.

Ponovno Pukaki, tokrat v vsem svojem sijaju.

Ravnice osrednjega dela sva pustila za seboj in se podala v gričevnato-gorat svet proti Haast prelazu.

Cesto smo imeli samo zase.

Cesto smo imeli samo zase.

Gore, kot jih nismo vajeni.

Gore, kot jih nismo vajeni.

Jezero Hawea.

Jezero Hawea.

Še preden sva ga dosegla, naju je utrujenost in pozna ura načela, zato sva mrknila v najbližji DOC kamp. Le kaj bo prinesel novi dan?

Večerni utrinek.

Večerni utrinek.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. noči na jugu – kljub zgodnjemu poletju – niso ravno tople []
  2. Matjaža toliko manj; na desetminutni sprehod se je odpravil kar v kratkih hlačah in tevicah []
  3. zaprepaščen? []
  4. čeprav se peljeva po razriti cesti []
  5. predvsem pa hitro []
  6. poleg Queenstowna []
  7. mesto lahko mirne duše izpustite []
  8. odrasel nekje med 8-9 kg []
  9. tudi večkrat []
  10. ISO 3200, 300mm, f/5.6, 1/640 sec []
  11. če se želimo povzpeti za en višinski meter, moramo prehoditi 2,86 horizontalna metra []
  12. razen razgledov []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 9 komentarjev »

Nova Zelandija – 3.del

Objavil bostopor dne Petek, Januar 15, 2010

Že med planiranjem ture sva, oba zagrizena hribolazca, hotela opraviti z vsaj štirimi večdnevnimi trekkingi. Informacij na netu je bilo na pretek, vendar takoj ko sva začela odštevati potrebne dneve od skupno razpoložljivih, se nama je zataknilo. Ugotovila sva, da sva se krepko uštela, ter da je iluzorno pričakovati, da se nama bo časovno vse skupaj izšlo. Uporabila sva škarje in se zmenila, da večdnevno hojo posameznega treka skrajšava na razdaljo, ki jo uspeva prehoditi v enem dnevu. Tako bo volk sit in koza cela.

Sončno okno.

Sončno okno.

Otvoritev je pripadala Keplerju. Krožno 60-kilometersko progo sva “prepolovila” in se povzpela le do Luxmore vrha, nato nazaj po enaki poti. Štartala sva ob največjemu jezeru južnega otoka – Te Anau, od koder naju je markirana široka1 potka popeljala skozi gosti in s praprotjo postlan dežni gozd. Sprva mi je bilo zabavno se sprehajati v drugačnem gozdu, kot smo ga navajeni, vendar čez čas sem ga bil sit. Ni in ni ga hotelo biti konca, saj sem hlastal po kakšnem bolj panoramskem razgledu. Čez čas nama močna svetloba končno naznani, da sva zunaj.

Praproti je bilo v izobilju.

Praproti je bilo v izobilju.

Končno iz gozda!

Končno iz gozda!

Od tod je še bilo dobre pol ure do Luxmore koče, vendar se nisva ustavila in sva potegnila kar direktno do vrha. Panorame so se začele počasi odpirati, a kaj ko nama vreme tudi ta dan ni dosti prizaneslo. Višje ko sva se vzpenjala, bolj megleno in mrzlo je postajalo.

Jezero Te Anau.

Jezero Te Anau.

Vajena slovenskih gora se nama je pot2 zdela nezahtevna. Tukaj, vsaj kar sva videla, so poti dobro obiskanih trekkingov tako urejene, da bi lahko človek – če karikiram -  še v invalidskem vozičku opravil z njimi3.

Avtocesta.

Avtocesta.

Potka je nato prečkala razmočeno območje dveh malih jezerc, zato je naju tabla v slogu novozelandskih manir naprošala, da se drživa poti4. Sprva začuden, sem čez čas ugotovil, da to nikakor ni slab ukrep5 . Si predstavljate kaj bi bilo, če bi vsak pohodnik po svoje stacal? Od lepe puhaste suhe trave in lišajev bi bore malo ostalo. Naravovarstveno politiko za ohranjanje avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst imajo zelo dobro izpiljeno. Kaj ne, saj so pravi čas uvideli zmote in zablode prvih generacij priseljencev, ki so v boju za dobiček in prestiž bili pripravljeni marsikaj poteptati, zato so zaščitili, kar je še ostalo. Primer je kauri drevo. Žal so moe že Maori iztrebili in to pred prihodom Pakeh. Spisek iztrebljenih vrst je zelo dolg!

Fragile area. Please, keep close to the track.

Fragile area. Please, keep close to the track.

Pri povratku z meglenega vrha Luxmore sva se še ustavila v istoimenski koči.

Koča Luxmore.

Koča Luxmore.

Slabo vreme.

Slabo vreme.

Vremenski pogoji dopuščajo razraščanje mahu tudi na veji.

Mah na veji.

Mah na veji.

Nazajgrede sem imel srečo in v objektiv ujel edinega alpskega papagaja – Kea.

Kea.

Kea.

Če se je pot za gor vlekla, mi lahko verjamete, da se je za dol še toliko bolj. Otiščanci na nogah mi niso bili kaj prida hvaležni, tako da sem na trenutke mukoma hodil. Nagrada za 30-kilometersko kalvarijo je bila skromna, a tolikobolj uživaška.

Brežine jezera.

Brežine jezera.

Prijetno.

Sreča je v majhnih stvareh.

Prespala sva v Te Anau, nakar sva si nasledni dan bolj na lahko vzela. Vožnja via Invercargill do juga južnega otoka ni bila kratka, ampak so medtem vsaj noge počivale. Prvi stik z morjem sva imela na plaži “gemstone beach”, kje si lahko po mili volji nabereš raznobarvnih kamenčkov6. Če imaš srečo lahko naletiš tudi na kakšnega poldragega. Močan in deroč potok izpira in sproti spreminja peščene brežine, zato kamenčkov res ne zmanjka.

Vodna kača.

Vodna kača.

Gemstone beach.

Gemstone beach.

Prispela sva do Slope pointa, najjužnejša točka južnega otoka, kjer morje prav nevsakdanje buči.

...

...

Narava kot umetnik.

Narava kot umetnik.

V smeri Antarktike.

V smeri Antarktike.

Smerokaz.

Smerokaz. Nekje na polovici.

Upognjeni.

Od vetra božani.

Do okamenelega gozda naju je nato ločilo le nekaj kilometrov makadama. V oseki se nam razkrije svet iz jurskih časov, prepreden z zelo redkimi primeri fosiliziranih dreves. Če se potikate v teh koncih, je obisk obvezen.

Okameneli gozd.

Okameneli gozd.

Lahko bi letnice preštel.

Lahko bi letnice preštel.

Za primerjavo.

Za primerjavo.

Banjica.

Banjica.

Prišel sem na svoj račun tudi z živalskimi vrstami…

Školjkarica.

Školjkarica.

Kormoran suši perje.

Kormoran suši perje.

Na koncu dneva nama drugega kot najti primeren kamp ni preostalo. Veliko je takih brez recepcij, ki so v lasti DOC-a, kjer obveznosti poravnaš na preprost način: izpolniš podatke, vstaviš denar in odtrgan kuponček v vrečko, ki jo nato zapečateno vržeš v kovinsko skrinjico, plačilni listek pa izobesiš na avtomobil. V primeru prihoda oskrbnikov kontrolorjev, nimaš nobenih problemov. Pri tako smešno nizki ceni na švercanje niti ne pomisliš, tudi zato ne, ker zbrani denar porabijo za vzdrževanje kampov in sanitarnih objektov. Na celem potovanju nisva niti enkrat naletela na zanemarjeno kabino brez wc papirja, tudi kje bogu za hrbtom ne.

Preprosto kot pasulj.

Preprosto kot pasulj.

Po kratkem sprehodu in raziskovanju plaže je sledila večerja, pri kateri so se pogovoril sukali okrog planov za prihodnji dan.

Večerni utrinek.

Večerni utrinek.

Se nadaljuje…


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. lahko bi rekel avtocesta, saj nikjer ni bila ožja od metra []
  2. v tehničnem smislu []
  3. povrh vsega imajo skoraj po celotni trasi vzdolž poti skopan jarek za odvod padavinske vode []
  4. beri brvi na nizkih kolih []
  5. kako bi to v praksi pri nas zaživelo pa nočem vedeti []
  6. imam namreč to navado, da kamorkoli grem, vedno prinesem kakšen lep kamen []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 5 komentarjev »

Nova Zelandija – 2.del

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Januar 11, 2010

Vožnjo od Queenstowna do Milford Sounda bi lahko opisal kot vožnjo okrog riti v žep. Čeprav sta kraja medseboj oddaljena “le” 70 km zračne linije, ju loči gorski masiv, zaradi katerega se avtomobilska cestna različica za trikrat podaljša. Nevsakdanja in predvsem zelena pokrajina nama je delala družbo, medtem ko sva križarila po pretežno osamljenem asfaltu in pridno nabirala kilometre. Nekako na polovici poti, malo za tem ko sva zapustila majhno mestece Te Anau, sva prestopila meje enega izmed najman obiskanih in najdlje neraziskanih kotičkov Nove Zelandije1. S svojimi 12.000 km² spada nacionalni park Fiordland med največje v svetovnem merilu.

Pokrajina.

Pokrajina.

Obcestno vabljivo počivališče je bilo kot nalašč za kratko pavzico in preteg nog. Z zadnjega sedeža zagrabim fotoaparat, se sprehodim do žuborečega potočka in ravno ko sem parkrat dobro ustrelil, me spreleti čuden občutek. Sprva mu nisem posvečal večje pozornosti, saj sem bil bolj zatopljen z občudovanjem narave in lovljenjem dobrega kadra. Občutek, da se nekaj le premika na moji koži ter povrh vsega tudi pika, me dokončno odvrne od kukala. “Arrghhh”, se nagonsko zaderem in začnem krilit z rokami, ko zgroženo opazim, da se jih dober ducat gosti na mojih nogah. Čeprav sem bil opozorjen nanje, si nisem predstavljal, da znajo biti tako agresivne. Te nadvse nadležne krvosesne pošasti sem nato prav z veseljem pobijal. Kaj ne, saj jim tigrasti komarji ne sežejo niti do kolen. Domačini že vedo, zakaj jim ljubkovalno pravijo “flying teeth”. Da boste vedeli o čemu govorim, kliknite tukaj in tukaj. Po tako strastni dobrodošlici, sva kar hitro pobrala šila in kopita.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Ob pomanjkanju kopilotskih opravil sem preostali čas pilil tehniko, kako najlažje pokončati najbolj sestradane in zagrete krvosese, ki so se uspeli pretihotapiti znotraj avtomobila. Da se je steklo občasno pobarvalo v rdeče, ne bom posebej poudarjal.

Oblaki na obzorju niso bili ravno vzpodbudni, vendar pričakovani, saj Milford Sound velja za najbolj vlažen naseljeni kraj na NZ. Letna povprečna količina padavin znaša enormnih 6,7 metra.

Oblaki ne obetajo nič dobrega.

Oblaki ne obetajo nič dobrega.

Gromozansko.

Gromozansko.

Na sami poti srečamo veliko število slapov vseh oblik in velikosti, ki se razprostirajo po širokih in strmin ostenjih. Skozi Homerjev tunel2 se pripeljemo na drugo stran gorskega masiva od koder se nam ponujajo zanimive panorame ledeniške doline.

Cedi se iz vseh strani.

Cedi se iz vseh strani.

Pogled v ledeniško dolino...

Pogled v ledeniško dolino...

... in proti tunelu.

... in proti tunelu.

Na parkirišču3 se dodatno4 oblečeva, ampak kljub hitrosti, sva deležna nekaj srbečih pikov. Prekleti insekti! Spotoma ovekovečim še paradnega konja Milford Sounda – “Mitre peak”.

Mitre vrh

Mitre vrh.

K sreči ujameva še zadnji izlet. Dvourna vodena plovba po Soundu5 nama postreže s sapo jemajočimi pogledi: strmo dvigajoče stene so okrašene z enormnim številom slapov, od tega je veliko začasnih, ki se pojavijo le ob močnem deževju.

Slap Bowen.

Slap Bowen.

Pihalo je kot za stavo.

Pihalo je kot za stavo.

Voda.

Voda.

Izza vogala...

Izza vogala...

... ponovno slap.

... ponovno slap.

Globina morja  in navpičnost stene sta dopuščala, da je kapetan lahko zapeljal čimbliže in pomolil premec čolna direktno pod slap. Fotoaparat in voda nista najboljša prijatelja, zato sem se predčasno odmaknil. Matjažu je nenaden in močen sunek vetra malo zagodel, saj je bil deležen brezplačnega tuširanja.

Neprostovoljno tuširanje.

Neprostovoljno tuširanje.

Utrinek.

Utrinek.

Skoraj mistično.

Skoraj mistično.

Ne boste verjeli... še en slap.

Ne boste verjeli... še en slap.

Zbirališče.

Zbirališče.

Dejstvo je, da v času trajanja ogleda, lahko sredi poletja doživiš še preostale letne čase. Od močnega vetra in dežja  pa vse do mraza, sva končno le dočakala tudi malo sončka.

Globoko vrezane stene.

Globoko vrezane stene.

Veličastni.

Veličastni slap Stirling.

Stena.

Stena.

Še ena panoramska.

Še ena panoramska.

Gošča.

Gošča.

Ponovno Bowen.

Ponovno Bowen.

Razgledniška stalnica.

Razgledniška stalnica.

Čeprav ne maram turističnih zadev in gužve, moram reči, da je bila zelo zanimiva izkušnja. Po videnem in doživetem, je vplačan znesek6 izgubil na vrednosti. Priporočam!

Za konec dneva sva se zapeljala nazaj do mesta Te Anau, kjer sva poiskala najbližji kamp in prvič šotorila. Naslednji dan sva se zapeljala do izhodišča in začela s Kepler trackom.

Se nadaljuje…


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. Če odmislimo Milford Sound []
  2. izmeničen promet, neosvetljen, vlažen in z velikim naklonom []
  3. brezplačno! []
  4. predvsem toplo []
  5. ne zamenjati s fjordom []
  6. približno 35 eur/osebo []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 18 komentarjev »

Nova Zelandija – 1.del

Objavil bostopor dne Sreda, Januar 6, 2010

Pa začnimo. Dolgo načrtovano potepanje se je pričelo s še daljšim letenjem. No, vsaj občutek je bil tak. Glede na to, da v življenju še nisem potoval z jeklenim ptičem1, sem si za prvi let izbral najdaljšo pot, ki jo je možno opraviti iz Ljubljane2. Do končne destinacije – Queenstowna, naju je ločilo borih 19.800 km3 ter dobrih 24 ur efektivnega letenja. Moto “Kar te ne ubije, te krepi” je več kot primeren.

Z Brnika naju je Adriino letalo, v urci in pol, dostavilo na eno izmed najprometnejših evropskih letališč. Oči so bile na široko odprte, ko sva z Matjažem, v mravljišču potnikov, opazovala okolico ter iskala “vrata” za najin naslednji vezni let. Letela sva s Korean airlines, ki se je v obilici ponudnikov izkazal za najugodnejšega. Glede na ogromnost ter razvejanost frankfurtskega letališča, je orientacija znotraj terminalov presneto lahka. Navkljub neštetim tekočim stopnicam, vijugastim hodnikom ter skyline železnici, je bilo sledenje tablam enostavnejše kot je sprva delovalo. Po opravljeni formalnosti z “boarding passom” sva do vkrcanja imela na voljo še precej časa. Posedanje na letališču nama ni dišalo kaj preveč, zato sva se zapeljala v center evropske bančne prestolnice, pretegnila noge med prazničnimi stojnicami in napolnila želodce.

Nočni let do Seoula je kljub razdalji minil relativno hitro, saj sva si čas zapolnila z raziskovanjem interaktivnega letalskega sistema s katerim je bilo možno gledati filme, poslušati glasbo in spremljati točno pozicijo in itinerarij letala. Zaradi neudobnih stolov in dolžine leta sva – po pričakovanju – bore malo spala. Poskusite si predstavljati situacijo, v kateri ste polovico dneva primorani sedeti na istem mestu, potem boste lažje razumeli, zakaj sem hodil na wc četudi nisem imel potrebe. Sedenje me je naravnost ubijalo in živčnost je počasi naraščala. Še dobro, da sem se proti jutru, nekaj ur pred vmesnim ciljem, malo zamotil s fotografiranjem. Spodnja je nastala nekje nad obalo Rumenega morja.

Nekje na vzhodu.

Nekje na vzhodu.

Letališče Incheon (Seoul) me je naranost navdušilo. Veliko, prostorno in fantastično urejeno je lahko le v ponos Južni Koreji. Glede uporabnosti je vsekakor prijaznejše napram nemškemu. Z raznoraznimi piškotki v obliki kavarnic, trgovin, relaksacijskih prostorov, zastonj interneta ter folklornim centrom s tradicionalno glasbo, popotniku olajša mukotrpno letališko čakanje.

Incheon/Seoul. Letališče kot se šika.

Incheon/Seoul. Letališče kot se šika.

Tradicionalni razverdilni program.

Tradicionalni razverdilni program.

Če je let do Seoula bil dolg, je do Aucklanda bil še daljši in mizernejši. Boeing s katerim smo leteli ni premogel dodatkov kot predhodnik, zato sva si čas krajšala kakor sva vedla in znala. Hrana na letalu zaseda posebno poglavje, saj vse kar so mi prinesle skoraj pretirano nasmejane stevardese, pa čeprav različnega izgleda, je imelo enak okus.

Po 12-urnem preletavanju Tihega oceana sva v jutranjih urah končno stopila na tla Nove Zelandije. Rahlo deževje ni oviralo dobrega razpoloženja in pripravljen sem bil še na zadnji, četrti let do Queenstowna. Še pred tem sva s Knapom morala čez letališke formalnosti in nadvse strogo biokontrolo s katero Novozelandci preprečujejo vnos neavtohtonih živalskih in rastlinskih vrst. Da ne gre za šalo, sva kar hitro uvidela, ko so nama uslužbenci pikolovsko pregledovali celotno kamping in pohodniško opremo ter iskali morebitne ostanke prsti oz. semen.

Detajl maorskega rezbarjenja.

Detajl maorskega rezbarjenja.

Po nekajurnem čakanju sva le poletela proti končni destinaciji. Tokrat je bilo vreme več kot naklonjeno, tako da sem med preletavanjem južnega otoka pasel oči in utrujal fotoaparat.

Južne (novozelandske) Alpe.

Južne (novozelandske) Alpe.

Jezero Pukaki.

Jezero Pukaki.

Ledeniške reke izpod Mt. Cooka se stekajo v jezero Pukaki.

Ledeniške reke izpod Mt. Cooka se stekajo v jezero Pukaki.

Končno sva pristala v Queenstownu, kjer začuda niti nisva čutila neke pretrane utrujenosti4. Po manjšem zapletu z rent-a-carom, le dobiva v upravljanje rezerviran avtomobil5 in najino raziskovanje se je lahko pričelo. Prav smešno je bilo opazovati, kako sva se večkrat vrtela po parkirišču in se počasi privajala na nov avtomobil; predvsem pa na nov prometni režim. Na Novi Zelandiji namreč vozijo po levem voznem pasu. To pomeni, da imajo volan na desni strani atomobila, obenem sta ukazni ročici6 zamenjani. Tako sem med vožnjo nemalokrat zaslišal suho cviljenje brisalcev, še posebej pred križišči.

Vožnja po levem voznem pasu.

Vožnja po levem voznem pasu.

Nastanjena v hostlu sva nato med raziskovalnim sprehodom podlegla pripekajočemu soncu. Nisva se kaj prida upirala, zato sva kar kmalu plavala v vabljivi in presenetljivo čisti jezerski vodi. Osvežujoče poživilo nama je pomagalo, da sva lažje dočakala večer, ko sva crknjena popadala in utonila v več kot zaslužen spanec.

osvežujoče kopanje v jezeru Wakatipu.

Queenstown: osvežujoče kopanje v jezeru Wakatipu.

Starodobnik.

Starodobnik.

Naslednji dan sva si vzela bolj na easy, zato sva se po zajtrku odpravila po nakupih manjkajoče opreme in kasneje naredila še testno vožnjo do bližnjega mesteca.

jezero Wakatipu.

Na poti v Glenorchy: jezero Wakatipu.

Spremenljivo vreme.

Spremenljivo vreme.

Končno malo sončka in pravih barv.

Končno malo sončka in pravih barv.

Nazajgrede je padla ideja, da se povzpnemo še na okoliško pogorje Remarkables, od koder so se obetale zares zanimive panorame. Za izhodišče sva si izbrala parkirišče smučišča, nakar se povzpela še 300 višinskih metrov do sedla. Panorame so potrdile sloves. Škoda le, da nam je spremenljivo vreme nagajalo.

Sotočje rek.

Sotočje rek.

Mešanje.

Mešanje.

Pogled na Queenstown in jezero Wakatipu s pogorja Remarkables.

Pogled na Queenstown in jezero Wakatipu s pogorja Remarkables.

Za vse okuse.

Za vse okuse.

Za naslednji dan sva si naložila konkreten zalogaj: 300 km vožnje in ogled Milford Sounda.

Na poti v Milford Sound.

Na poti v Milford Sound.

… Se nadaljuje.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ja, prav ste prebrali []
  2. če odmislim Antarktiko []
  3. ja, prekleto daleč je to []
  4. najbrž sta naju pokonci držala neučakanost in pričakovanja []
  5. s fantastičnim avtomatskim menjalnikom – Knap bo že vedel []
  6. brisalci, smerniki []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 31 komentarjev »