.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'tujina' Kategorija

New Zealand, here we come.

Objavil bostopor dne Sreda, December 2, 2009

Prišel je december in z njim mesec oddiha. Možgančke peljem na pašo na drug konec sveta, zato bo blog do konca leta sameval. V tem času bom pridno fotografiral in užival v raziskovanju, tako da za nove objave vam ni treba skrbeti – materiala bo!.

Skratka, od rodne dežele kiwijev in all blacksov me ločita dva dneva letaliških jag in skupaj 24 ur čistega letenja1. Komaj čakam :)

New Zealand.

New Zealand

Vir fotografije: Nasa


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. beri: prisilnega sedenja. Že v kinu včasih komaj film presedim, kaj šele to []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 7 komentarjev »

Rajska Paklenica

Objavil bostopor dne Torek, November 24, 2009

Če človek premore le kanček ljubezni do plezanja, se prej ali slej sreča s Paklenico. Kanjon je zaradi strmo odsekanih sten, odlične skale, spektakularnih dolgih smeri in blage mediteranske klime1 znan izven meja domovine. Zato ne preseneča, da se horde plezalcev vseh vetrov, ob vsakem daljšem prazniku2, zgrinjajo na ta košček dalmatinske obale. Pakla, kot je ljubkovalno znana v plezalnih krogih, ima kaj za ponuditi. Dolge večraztežajne, kratke, težke, lažje, navrtane in klasične smeri, bodo zadovoljile tudi najbolj petične plezalce. Že ob prvem obisku, sem vedel, da se bom še vrnil, nisem pa pričakoval, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. S FAT-ovci smo se namreč prvi vikend v novembru, v okviru plezalnega tabora, podali v plezalni Eldorado. Vremenska napoved ni bila ravno najboljša, saj nas je pralo skoraj celo pot do morja, nakar je spodnji prizor – tik pred ciljem- skeptikom zaprlo usta.

Na poti v sončne kraje.

Na poti v sončne kraje.

Toliko, da smo se za silo razpakirali in že smo bili v stenah. Za začetek smo izbrali Barbo Antin, ki je takoj postregel s kaminom v katerem nas ni zeblo. Sledila je lepa in izpostavljena prečka v levo3, nato više pravtako lepa zajeda.

Vstop v smer "Barba Antin"

Vstop v smer "Barba Antin"

Zanimiva prečka.

Zanimiva prečka.

Z druge strani prečke.

Z druge strani prečke.

Burja je s časom krepila svojo moč in onemogočala normalno komunikacijo naveze, saj sva se izza vogala, na razdalji 15-ih metrov s soplezalcem skoraj drla, a slišala niti besedice. V takih primerih je dobro imeti vnaprej zmenjene neglasovne ukaze4. Prepihana in prezebla, a hkrati vesela, da je smer za nama, sva čez čas le izplezala. Za tisti dan sva kakopak imela dovolj.

Naslednje jutro je izbrisalo neprijetne spomine preteklega dne in pripravljena sva bila na nove dogodivščine. Z Duletom sva se lotila Nosoroga, po pričevanjih “must do” začetniška smer Paklenice. Osebno me ni prepričala, prej nasprotno, saj gužva na štantih, ponekod zlizana skala in neestetsko plezanje so me odvrnili od nadaljnega bodočega obiska5. Plezanje Nosoroga je imelo eno dobro lastnost; spoznal sem namreč, da se bom izogibal parkiranju avtomobila na parkirišču direktno pod steno. Na trenutke majava skala bi znala poskrbeti za zelo nevšečen scenarij.

Na rogu "Nosoroga"

Na rogu "Nosoroga"

Klepet na štantu.

Klepet na štantu.

Z Blažem, Mihom in Valentino opravimo še s Flex&Rex-om čez cesto. V spodnjem delu je bila sicer lepa plezarija, vendar proti vrhu smer izgubi na vrednosti, saj smo se dobesedno sprehajali. Ni mi žal, da sem se podal v smer, saj sem lahko z različne perspektive ovekovečil Nosoroga in Aleša ter Moniko v sosednjem Armadillonu.

"Nosorog"

"Nosorog"

V škrapljah "Armadillona"

V škrapljah "Armadillona"

Tihožitje

Tihožitje.

Nekateri niso imeli dovolj čez dan, zato so se podali še v nočno plezanje.

Nočna izmena.

Nočna izmena.

Po dveh dneh aktivnega plezanja, ko te boli sleherna mišica, si za zadnji dan zaželiš nekaj lažjega. Z Valentino na hitro opraviva s severnim rebrom, nakar me Monika, Aleš in Miha zvlečejo še v steber Anića kuka. Pristal sem pod pogojem, da bom cel čas kod drugi plezal. Z Moniko začneva v Thuringer wegu, Aleš in Miha pa z Danajo. Kmalu tudi Monika ugotovi, da ima počasi dovolj, saj jo je Bor v preteklih dneh dodobra napsihiral, zato že v prvem raztežaju skreneva mimo Abseil piste in se priključiva Danaji. Lepa in estetska plezarija z obilo odličnih oprimkov so karakteristike s katerimi se ponaša smer.

"Danaja" razvaja.

"Danaja" razvaja.

Plezam...

Plezam...

Na vrhu stebra si zadovoljno ogledujemo, kako sonce tone izza sten in v trenutku tišine v mislih premlevamo plezalne doživljaje preteklih dni. Takrat so vse besede odveč, saj izraz na obrazu pove vse.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Na vrhu stebra Anića kuka.

Do konca plezarije nas loči le še 2×40 metrov abzajla, ampak kar nočemo, da se konča. Smeh in dobra volja so naša stalnica, saj nam ne rabi dosti, da iz banalne stvari izvlečemo najbolj bizarne zaključke. Plezanje ni samo skala, plezanje so predvsem ljudje, ki jih ne povezuje zgolj vrv.

Nova moda.

Nova moda.

Smeh je polovica zdravja.

Smeh je polovica zdravja.

Polni vtisov zaključimo z Dinkotovimi ribami, nato pa nazaj v realno življenje. O ja, kmalu se spet vrnemo!


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. če odmislimo burjo []
  2. maj in november []
  3. zame najlepši del smeri []
  4. naprimer dvakrat močno pocukaš za vrv []
  5. sicer nikoli ne reci nikoli []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, Šoder, športno plezanje | 5 komentarjev »

Visoka Bela špica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 25, 2009

Če ne občutiš, ne moreš vedeti, kaj lahko zamudiš. Visoko Belo špico, ki se impozantno dviga nad dolino Belega potoka bi skoraj izpustil. Soplezalca za tokratno dogodivščino nisem uspel najti, kot tretji se pa že formirani navezi nisem hotel vsiljevati. Šele po dolgem prepričevanju, da res nisem v napoto, popustim. Rana pot me tako popelje iz rodne primorske v dolino, kjer je burja doma, od kod v polni zasedbi1 krenemo proti Predelu in nato še streljaj čez mejo.

Zabiti vrhovi niso obetali nič dobrega, vendar smo nadaljevali, saj je jutro v dolini bilo sprano in vremenska napoved dobra.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Proti bivaku Gorizia. Mrzlo postaja.

Pa se je končno le pokazala.

Pa se je končno le pokazala.

Južna stena male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Južna stena Male Lojtrice. desno je vidna gredina po kateri poteka normalka na vrh.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Tokrat v vsej svoji lepoti.

Po dveh urah zmerne hoje nas je na platoju zatrepa dočakal strupeno mrzel veter in alarmni žvižgi svizcev. Prvič se mi je zgodilo, da sem nase navelkel še sleherni kos oblačila, ki sem ga tovoril s seboj2, saj se v večini primerov izkažejo le kot balast v nahrbtniku3. Zeblo je do kosti, tako da sem se ogrel šele ko sem bil odet v štiri sloje. Da sem se počutil okoren kot telebajsek, ne rabi posebej razlagati.

Zima sredi poletja.

Zima sredi poletja.

Sprva smo dopuščali možnost, da se zaradi vremena v severni raz (IV/III, 280 m) lepotičke ne bi podali, vendar nas je petminutni dostop prepričal v nasprotno. Veter se je ravnoprav polegel, tako da smo krenili v akcijo. Po prvih dveh raztežajih, kjer je skala bolj naši stalnici podobna in po začetnem okornem štrikanju, se je obljubljena uživaška plezarija le pričela.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Nad bivakom Gorizia. V ozadju Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica.

Več kot odlična skala, obilo dobrih prijemov, udobni navrtani štanti in lahka orientacija bodo opogumili k obisku tudi manj izkušene4 plezalce. Smer je opremljena, vendar prijatelji ne bodo odveč.

Preplezano...

Preplezano...

... in kaj nas še čaka.

... in kaj nas še čaka.

Kmalu zatem zavijemo desno v lažji svet, kjer nas čaka globoko zarezana zajeda, višje gor pa širok kamin.

Utrinek.

Utrinek.

Začetek kamina.

Začetek kamina.

Udobni štanti.

Udobni štanti.

Naveza treh je zamudna vendar ima svoje prednosti: brezskrbno sem lahko fotografiral in užival v razgledih.

Panorama.

Panorama.

Sledi prava poslastica: plezanje po razu nudi ZARES uživaško plezanje.  Če karikiram, lahko človek zapre oči in če na slepo zamahne z roko, bo sigurno šalco zadel! Nekdo je predzadnji raztežaj primerjal s hojo po nebeški lojtri in izraz na mojem obrazu5, je soplezalkam le dodatno  potrdil primerjavo. Če pomislim, se mi takrat ni nikamor mudilo, užival sem v vsakem prijemu in stopu.

Poezija.

Poezija.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Pogledi so se odprli tudi v smeri Viša.

Kakšna samotna tišina navdihuje te kraje, kjer jo zmoti le občasno nabijanje kladiva iz stene Male Lojtrice. V njej so se merile tri naveze in prav lepo jih je bilo opazovati pri napredovanju.

Preplezana vertikala.

Preplezana vertikala.

Pospravljanje na vrhu.

Pospravljanje na vrhu.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Ponovno Krniška špica v vsem svojem sijaju.

Dve generaciji.

Generaciji.

Le kaj se skriva onkraj?

Le kaj se skriva onkraj?

Po kratkem premoru pričnemo sestopati po južnem skrotju in nato trikrat abzajlamo do škrbine zahodno od vrha Forcella Alta. Do bivaka nas je ločil le spust po grobem melišču.

Razveselila me je kot otroka.

Razveselila me je kot otroka.

Med sestopom v dolino naletimo na mlad italijanski par in po opremi takoj opazimo, da sta najbrž plezala v sosednji steni. Prešerni obrazi so izžarevali veselje in kmalu je beseda dala besedo. Po izmenjanih informacijah kaj je kdo plezal in o lepih okoliških smereh6 ter naših klasik navržem, da sem šele pred kratkim začel z vertikalami. Nadaljujem, da sem se vpisal v alpinistični tečaj pred slabim letom in tako sem tu, kjer sem. Iskrivost njunih oči se je ubesedila: “Ma, allora sei malato come noi”7. Njun spontan stavek me je nasmejal in spremljal še celo pot do avta. Če je to bolezen premišljujem, potem nimam želje ozdraveti.

Visoka Bela špica si je definitivno prislužila posebno mesto in zanjo lahko govorim le v superlativih. Če jo ne bi obiskal, bi si lahko vse prste pogrizel, tako jih pa lahko le obližem.

Še časovnica: od avta do avta smo potrebovali 12 ur z vsemi pavzami, začetnim štrikanjem in opazovanjem lepo rejenih svizcev.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. tokrat se je povprečna starost naveze dvignila []
  2. od podkape do rokavic vred []
  3. tokrat se je obrestovalo vse za nazaj []
  4. med katere se tudi sam uvrščam []
  5. na katerem se je nasmešek bohotil do ušes []
  6. teh ni malo, vendar se bom z veseljem vrnil []
  7. še prevod za vse tiste, ki ne razumejo: “Aha, potem tudi ti deliš z nama isto bolezen” []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem, tujina | 12 komentarjev »

Karnijske Alpe

Objavil bostopor dne Petek, Julij 24, 2009

Prejšnji vikend je bil načrtovan vzpon na Škrlatico, vendar je odpadel, saj nas je v soboto v Vratih dež pregnal.  Če bi ob tako lepem nedeljskem vremenu doma ostal, bi to bilo naravnost bogokletno. V izogib smrtnemu grehu, smo se tako odločili, da bomo obiskali sosede.  Budilka je tudi tokrat zgodaj rožljala, saj pot ni bila ravno kratka. Po dvourni vožnji dosežemo prelaz Plöckenpass, našo izhodiščno točko in se peš podamo na avstrijsko stran, kjer pri galeriji zavijemo levo v breg. Kaj kmalu se srečamo z zanimivim monumentom naše preteklosti in neumnosti. Po ferrati Cellon Stollen, speljani po 183 meterskem, skoraj navpičnem, rovu iz prve vojne, se povzpnemo 110 metrov višje. Vsekakor vredno ogleda. Čelna svetilka je zelo priporočljiva, saj je temno kot v rovu, he he.

V rovu.

V rovu.

Glavni razlog našega obiska kmalu uzremo. Ferrata z imenom Weg ohne Grenzen/Via Ferrata senza confini 1 nas bo drzno vodila skoraj do samega vrha z imenom Cellon-Frischenkofel/Creta di Collinetta. Že samo ime poti pove, da bo zahtevno.

Tam gor smo namenjeni.

Tam gor smo namenjeni.

Pa začnimo.

Pa začnimo.

Gladka platasta zajeda postreže z zanimivim plezanje – bolje rečeno – vlečenjem na roke.

Zračno.

Sosednja skupina slovencev. Zračno.

Visoko smo.

Visoko smo.

Nadaljujemo po izpostavljenem grebenu.

Po grebenu.

Po grebenu...

...do najzahtevnejšega mesta.

...do najzahtevnejšega mesta.

Rahlo previsna skala dodatno popopra vso stvar. Še z drugega zornega kota:

Za izkušene.

Za izkušene.

Odlična skala in varovanje poskrbita za lagodno plezanje. Kar žal mi je, saj smo prehitro zunaj. Do vrha nam tako ostane le še četrt ure lagodne hoje. Vmes še pokukam v bližnjo kaverno.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Ostanki.

Ostanki.

Skupinska.

Skupinska.

Zeleno vse naokrog.

Zeleno vse naokrog.

Sosedji vršak.

Sosedji vršak.

Med zasluženim razgledovanjem po okoliških kucljih pridemo do ideje, da bi obiskali še sosednjo Creto di Collino. Ura je bila šele 10 zjutraj in bilo bi zares škoda tako zgodaj zaključit s turo. Spustimo se nekaj sto metrov niže na Cresto Verde2 in po njej do vznožja.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Hoja po zelenem grebenu.

Hoja po zelenem grebenu proti vznožju Crete di Collina.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Sprva strma hoja preraste v lahkotno poplezavanje, dokler ne pridemo do izpostavljenega mesta II. stopnje. Načeloma bi šlo tudi prosto, ampak zadnje čase je moja psiha na psu. Raje živ “pussy”, kot mrtev heroj, he he, tako, da se odločim za varovanje. Z improviziranim štrikom sestavljen iz osmih prusikov premagamo težave in po shojeni markirani potki nadaljujemo do vršnega grebena. Vmes še neštetokrat prestopim državno mejo.

Na meji.

Na meji.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Vršni greben z markacijo.

Vršni greben z markacijo.

V razgledih nismo kaj dosti uživali, saj se je čudno začelo oblačiti, zato smo jo raje čimprej popihali v dolino.

Sestop...

Sestop...

... do položnih potk.

... do položnih potk.

Za celoten krog smo potrebovali približno 10 ur. Več kot dovolj, saj nisem videl ure, da sezujem gojzerje.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pot brez meja []
  2. zeleni greben []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v ferrata, tujina | 9 komentarjev »

Korzika (4. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 8, 2009

Zapuščamo sončno obalo in upajoč na razjasnitev, smo se podali v oblačna nedrja goratega sveta. Za tokratni cilj smo si izbrali plezališče Bocognano, ki se nahaja nekje na pol poti na relaciji Ajaccio – Corte.   Sam dostop skozi ozko sotesko je dokaj dolg, a zato toliko bolj slikovit, saj so naše noge dvakrat okusile deročo vodo.

Kavalirstvo.

Kavalirstvo.

Dokaj močan veter je vil in takoj pokazal, kdo je tu gospodar. Čeprav sem dobro oblečen vstopil v smer, se mi je hladna skala zažrla vse do kosti. V sapi skušam ogreti zanohtane prste, vendar ducat metrov od tal, je to sekundarega pomena. Moje misli so bolj usmerjene v oprimke in ravnotežje, saj bi vsaka nepazljivost pomenila padec s katerim si bi najverjetneje priigral kakšno odrgnino. Stisnem še malo in po nekaj vpetih lepljencih sem na vrhu smeri. Z vrvjo v vponki začutim olajšanje in obenem veselje. Zmaga.

Tudi to je plezanje. Zavestno iščeš mejo in upaš, da je nikoli ne boš dosegel1. Izzivanje? Najbrž res. Sicer dandanes izzivamo že skoraj na vsakem koraku. Izzivamo že s tem, ko sedemo za volan, saj nikoli ne vemo, kdaj bo kakšna pijana budala ali voznik z izgubljenim nadzorom – zaradi iztrošenih pnevmatik in/ali neprilagojene hitrosti – v nas priletel. Ali naj zaradi tega opustimo vožnjo z avtomobilom? Izzivamo s preobilico zaužite hrane in holesterola, ter upamo, da nas ne bo srce izdalo oziroma mislimo, da se to nam že ne more pripetiti. Nič drugače ni s kajenjem in še bi lahko našteval. Torej, kaj nas žene, da počnemo vse te “ekstremne” stvari? S tem, ko jih počnemo, se zavestno odločimo tvegati. Nekaj nam le nudijo, sicer jih ne bi počeli. Kaj točno in kolikšno je pri tem tveganje, pa bo (najbrž) vsak pri sebi vedel.

Sledila je ena izmed mojih najlepših preplezanih smereh v celotnem dopustu. Rahlo previsna smer je potekala po izpostavljenem razu. Sicer dobri oprimki so na trenutke zahtevali veliko mero iznajdljivosti. Ampak plezarija je bila pa čisti užitek.

Zlato v smeri.

Zlato v smeri.

Smer po razu.

Smer po razu.

Kljub stopnjevanju vetra smo dolgo vztrajali s plezanjem, dokler nas na koncu ni sodra pregnala. Med vračanjem proti baznemu taboru smo složno izglasovali, da imamo počivanja čez glavo, ter tako ponovno zavijemo v Terre Sacree in splezamo kar smo zadnjič spustili. Če nič drugega bomo vsaj na sončku.

Maja vpenja svojo prvo smer.

Mimi vpenja svojo prvo smer.

Na drugi strani velike plate je bilo po vodničku še nekaj smeri in moški del se je odločil, da pusti ženskemu delu rešilca malo zasebnosti2, ter se kavalirsko podali v senčni del plezališča. Po samem dostopu se je videlo, da izbrani sektor ni bil dosti obiskan. Vseeno sem hotel plezati. Didier3 se je pripravljal na varovanje, medtem ko sem si izbiral smer. Dokaj gladka plata z minimalnimi razčlembami in nekaj vodoravnih špranj je izzvala mojo radovednost. Po vpetem prvem kompletu, sem malo višje poiskal primerne oprimke za roke ter stopil v eno izmed vodoravnih pok. Nisem bil pozoren in tako spregledal pomembno stvar. Notranjost poke je bila porasla z lišaji, zato je plezalka med obremenjevanjem izgubila stik s kamenino. Roki nista zdržali, tako da sem se za delček sekunde podvrgel znanim vplivom gravitacije. Ja, doživel sem svoj prvi plezalni padec. Sicer ne velik4, ampak padec je le bil. Obvisel sem na kompletu en meter od tal. Pred tem se je moja leva golen srečala s štrlečim koščkom korziške materije, tako da sem dobil naravni spominek. Lepo zahanzaplastanega sem ga še nekaj dni vedno nosil s seboj.

Priznam, da sem se padca ustrašil, vendar nisem hotel, da bi me zaznamoval. Rekel sem si, če ne splezam to smer, bom še nekaj časa nesigurno plezal. Zato sem počakal nekaj časa, da sem se umiril in nato poskusil znova. V drugo je šlo brez problemov.

Za konec smo na plaži ovekovečili razposajenost in neutrujenost.

Pacineti -1

Pacineti -1

Na poti v bungalov smo se še ustavili v nam dobro znanem Leclercu in nakupili potrebna majkajoča živila. Poleg tega smo še izvedli skoraj misijo nemogoče, saj smo plačali ter v kombi pretihotapili sadno torto brez vednosti slavljenke. Jasminelle je v naslednjih dnevih imela rojstni dan5, zato smo se odločili, da bomo predčasno praznovali in ji tako pripravili presenečenje.

Od navdušenja je kar solzico sreče potočila.

Presenečena.

Presenečena.

Nakar smo ji zapeli….

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

Hmm, le kaj za vraga smo tukaj počeli?

… da je lahko upihnila svečke…

Želja.

Želja.

… ki se niso zlahka vdale.

Trdožive svečke.

Trdožive svečke.

Sledil je žur do skoraj jutranjih ur, vendar smo vsi vedeli, da bomo zgodaj vstali. Za nov dan smo namreč imeli plane.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. sicer to bolj velja za alpinistično plezarijo, he he []
  2. najbrž smo se oboji imeli veliko za pomenit o dogodkih preteklih dni, he he []
  3. nadeli smo si francoske izpeljanke slovenskih imen []
  4. še dobro []
  5. takrat bi sicer bili že v SLO []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, tujina, športno plezanje | 1 komentar »