.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Arhiv za 'tujina' Kategorija

Korzika (3. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Junij 1, 2009

Sonce, dolgo pričakovana žareča krogla, je le pokukalo izpod plašča težkih oblakov in nizkega pritiska. V vsej svoji toploti in siju nam je podaril obetavno in jutro polno planov. Pravzaprav enega – plezanje. Na brzino pozajtrkujemo in že se v kombiju vozimo proti najbližjemu plezališču. Približek plezalnega vodnička, ki smo ga posedovali, nas je usmerjal mimo centra Ajaccia v smeri Iles Sanguinaires, proti plezališču Terre Sacree.

Terre Sacree.

Terre Sacree.

Majhno, z lokalnim značajem obarvano plezališče premore ducat in še kakšno smer več , vendar si za začetek ne bi mogli izbrati bolj primernega telovadišča. Sicer neuplezani, smo se na granitne vertikale hitro privadili. Majhne razpokice so nudile dobre oprimke in stope in tako omilile začetno težko plezljivo1 podobo.

Mojster se segreva.

Mojster se segreva.

Nekateri so za težje.

Nekateri so za težje.

Prva smer me je pustila z mešanimi občutki, vendar je vsaka naslednja preplezana potrjevala odličnost skale in posebnost granitnega plezanja. Kamorkoli s plezalko stopiš in obremeniš nogo, vse drži. Odprti prijemi mi v apnencu povzročajo nelagodje, vendar tukaj so prava fantazija. Spoznal sem plezanje na trenje – v pravem pomenu besede.

Priprave na fotošuting.

Priprave na fotošuting.

Začetek in pestro dogajanje pod steno.

Začetek in pestro dogajanje pod steno.

Smeh med dvema ognjema.

Smeh med dvema ognjema.

Med počitkom in malico sem v miru užival v okoliških razgledih.

Pogled na Ajaccievski zaliv.

Pogled na ajaccievski zaliv.

Korziške barve.

Korziške barve.

Ni ga čez komot.

Ni ga čez komot.

Po dvodnevnem neprostovoljnem namakanju nam je martinčkanje vlilo novih moči. Saj vsak pozna občutek, ko se ves premražen nastaviš soncu in čutiš, kako se ti kri začne pretakati po žilah, a ne?. Paše za znoret.

Časa je bilo še dovolj, zato smo hoteli obiskati še eno bližnje plezališče. Rešilec2 sem zapeljal proti zahodu, nato smo pred skrajno točko rta zavili s poti in se peš3 usmerili proti plezališču La Reta.

Iles Sanguinaires.

Iles Sanguinaires.

Po velikosti je še manjše od predhodnjega, vendar mi je, kljub veliki razdalji med lepljenci in pomanjkanju sidrišč, bilo skoraj ljubše. Groba skala in bližina morja sta premaknila jeziček na tehtnici.

Ovčke.

Ovčke.

Včasih sem tudi na drugi strani kukala.

Včasih sem tudi na drugi strani kukala.

Andrej se je podal v izkušnjam primerno težko in panoramsko smer. Ocena? Zame v vsakem primeru preveč. Sem raje spodbujal in užival v fotkanju.

Andrej se muči.

Andrej se muči.

Študiranje smeri...

Študiranje smeri...

... in napad.

... in napad.

Aktiven dan je bil za nami. Večerni sprehod do prevoznega sredstva nam polepša še spodnji utrinek.

Večerni utrinek.

Večerni utrinek.

TBC …


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj zame []
  2. naš kombi smo šaljivo poimenovali v rešilec, saj je bil poln pacientov []
  3. ob obali []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 1 komentar »

Korzika (2. del)

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Maj 25, 2009

Rahel prasketajoči zvok me zjutraj prebudi. Z napol odprtimi očmi in še vedno v drugem svetu, skušam ugotoviti za kaj pravzaprav gre. Pa ja ne da dežuje, sem takoj nejevoljen in v znak protesta se še bolj zabubim v spalno vrečo. Ne grem se te igre. Zvok odbijajočih se kapljic me ponovno začenja uspavati in skoraj bi se mu prepustil, ko me vrhunec peristaltike opomne, da bo treba vstati.

Po zajtrku se je vreme za silo umirilo, zato uživam med raziskovanjem okolice. Sprehod po peščeni plaži in radovednost me usmerita proti bližnji skalni tvorbi. Hotel sem od blizu videti, preizkusiti, otipati, predvsem pa pošteno stopiti in obremeniti granit in videti kako drži. Namreč nisem vedel, kaj naj pričakujem pri plezanju v kristalasti kamenini magmatskega izvora. Zame je to bilo prvič. Čeprav nisem imel plezalk, sem tudi v supergah uvidel, da bo zanimiva izkušnja.

Nekaj novega.

Nekaj novega.

Kisa se, stalno bolj. Tokrat so meteorologi le zadeli napoved. Močna fronta je zajela cel otok.

Vreme nam ni naklonjeno.

Vreme nam ni naklonjeno...

...res ne.

...res ne.

Dež me je prisilil, da sem jo v hitrem koraku ubral nazaj v kamp. Naslednjih nekaj ur smo v skupnem druženju s salvami smeha, kartanju, reševanju Sudokuja le preživeli pod arafati. Vmes so bile občasne intervencije, kjer smo z edino motikco in cepini1 kopali odtočne jarke okrog šotorov. Počasi je se je tabor spreminjal v pravo močvirje, le tu pa tam so zijali otočki manj razmočene zemlje. Tudi to je kampiranje.

Popoldanska sončna luknja nam je omogočila obisk mesta Calvi, saj plezanje v mokrih stenah je praviloma muka in ne užitek. Po domače, šli smo se turiste.

V objemu gora.

V objemu gora.

Svetilnik.

Svetilnik.

Obzidje.

Obzidje.

Cvetlice.

Cvetlice.

Korziška golobčka.

Korziška golobčka.

Klepet.

Klepet na soncu.

Mestni utrinek.

Mestni utrinek.

Mogočno.

Mogočno.

Sledil je večerni trimček in debatiranje o jutrnšnjih planih.

Ponoči se je veter okrepil, tako da smo morali največji2 arafat podreti, sicer bi ga odpihnilo. Jutranje blago rosenje ni bila ovira, da se ne bi sprehodili in pretegnili noge na bližnjih okoliških kucljih. Razumljivo, saj se nam je začelo počasi mešati od neaktivnosti3. Blago rosenje se je po Murphy-ju začelo stopnjevati in v kratkem je padalo, da je bilo veselje. Stezice so se spremenile v prave potočke, voda je lila z vseh strani. Granit je kompaktna kamenina in – napram apnencu – ne dovoljuje pronicanje; utrla si je pa pot skozi naša oblačila. Stalno bolj sem čutil mokroto, ki sem jo še dodatno pobiral z okoliških vej trdovratnega korziškega šavja. Čez čas mi je bilo že vseeno, suhega nisem imel niti kvadratnega centimetra kože več4. Bolj moker kot tako človek res ne more biti. Ob povratku naletimo na gromozanske obcestne luže. Oči so se zaiskrile in otrok v vsakemu izmed nas je prišel na plano. Kdaj sem nazadnje skakal po lužah? Ne bi vedel. Vem pa, da je bilo zabavno.

Prihod v kamp nas je konkretno streznil. Že tako razmočena zemljina ni bila več sposobna požiranja, zato je večina naših šotorov dobesedno plavala v vodi. Na brzino smo jih prestavili5 pod streho sosednjih nezasedenih bungalovov. Skličemo krizni sestanek in se dogovorimo, da v takem nima smisla vztrajati. Spakiramo kufre in se premaknemo proti jugu in glavnemu mestu. Še pred tem se nas je peščica nadobudnežev odločila in si privoščila kopanje v morju. Bil sem presenečen kako toplo je bilo.

Vidno utrujeni in brez kosila se po napornem pakiranju le premaknemo. Neprijetna situacija nam ni okrnila dobre volje, še več, polila je bencin na ogenj. Čeprav sem določene člane našega kombija le na videz poznal, smo se super ujeli. Želodci so začeli regljati in izhod smo videli v bližnjem Leclercu. Počutil sem se kot kak Čeh ali Poljak, ko sem v japonkah in trenirki zavihani do kolen capetal po dežju. Z nakupljeno hrano smo hoteli nadaljevati pot, vendar dež ni pojenjal. Škafi vode so leteli z neba, zato smo se brez slabe vesti usedli in pomalicali kar na razstavljenih vrtnih eksponatih. Še enkrat moker nisem hotel biti, še posebej ne, ker sem na sebi imel še zadnjo garnituro suhih oblačil6. Obsojajoči pogledi kupcev niso predrli naše debele kože. Vseeno nam je bilo, kaj si o nas mislijo.

V poznih popoldanskih urah v okolici Ajaccia le najdemo kamp z bungalovi. Dogovorimo se, da bo to za nekaj dni postala naša baza, vsaj dokler si za silo ne posušimo stvari. Kampiranje ne pride več v poštev, niti pod razno ne. Ja, minili so trije dnevi dopusta, jaz pa še vedno nisem imel priložnosti, da si nadenem plezalni pas. Upanje zadnje umre, vsaj tako pravijo.

TBC..


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. cepin je res vsestransko orodje []
  2. in najmanj stabilen []
  3. višek energije smo morali nekje pokuriti []
  4. na srečo so bile temperature bolj prijazne []
  5. z vso njihovo vsebino vred []
  6. vse ostalo je mokro ležalo v vrečkah za smeti globoko med prtljago []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 6 komentarjev »

Korzika (1. del)

Objavil bostopor dne Sreda, Maj 20, 2009

Korzika me je na nek poseben način zaznamovala in očarala z vso njeno divjino, lepimi kraji, spokojnostjo in odbitimi trenutki v enkratni družbi plezalno-raziskovalne ekspedicije debeluharjev. Sredozemski granitni otok smo tako oblegali za prvomajske praznike in ga prevozili – reci piši – po dolgem in počež. Pa lepo po vrsti.

Vse se je začelo že na Dolgem mostu, malodane v zmešnjavi nahrbtnikov, potovalk, plezalnih vrvi, kamp opreme, hrane in seveda ljudi. Bil je pravi logistični zalogaj, da smo uspeli vse zložiti v že tako prostorsko okrnjen kombi. Zadolžil sem namreč dizelsko devetsedežno 3.0 mrcino, kateri ni bilo možno odstraniti zadnjo klop. Tako se nas je osem navdušencev, s prtljago do vzglavnikov, gnetlo vse do Livorna, kjer smo se v jutranjih urah in po sedemurni nočni vožnji postavili v čakalno vrsto. Začuden in ves prekrokan od napornega šofiranja, sem med čakanjem na trajekt in sprehajanjem opazoval registrske tablice ostalih prevoznih sredstev na terminalu in le tu pa tam uzrl kakšno nemško, italijansko, avstrijsko ali češko. Vse ostale so bile slovenske. Prava invazija v malem.

Da imajo naši zahodni sosedi vedno kaj čez naš “balkanizem” za povedat, je že dolgo znano. Da bi pa pred lastnim pragom pometli, jim na pamet ne pade. O podjetniški žilici pa ne bom izgubljal besed. V neposredni bližini mesta vkrcanja je bil odprt1 le mali zanikrni bar s še bolj zanikrnim wc-jem.  V stavbi terminala, nedaleč stran, smo naleteli na čistejše sanitarije, vendar je bila večina inventarja polomljenega. Vse kar je v stavbi v tistem času obratovalo, je bilo zreducirano na trafiko. Tako, če si si zaželel naprimer dobre jutranje kavice, je dejansko nisi imel kje spiti. Horde popotnikov, ki so samo čakale, da jih kdo pomolze, so tako ostale polnih vimen eurov. Preostalo nam ni nič drugega, kakor da počakamo na pričetek vkrcanja.

Malce sem bil v skrbeh, kako bo vsa stvar potekala, saj sem z vozilom takih gabaritov prvič upravljal. Na poti do italijanskega pristanišča sem spoznaval njegove odzivnosti in pridobival občutek za širino in dolžino. Kakopak, največji problem je bilo obračanje in vzvratna vožnja. Moji dvomi so se uresničili že ko sem povozil dvižno rampo trajekta. Spremljal sem ostale težkokategornike2 pred menoj, kako so lepo en za drugim polkrožo obračali v podpalubju in vzvratno parkirali po navodilih osebja zadolženega za vkrcavanje. Priznam, da sem zaradi vsega novega malo štorasto in počasno vzvratno zapeljal. Takoj priskoči dečko iz osebja, me začne spremljati in usmerjati proti premcu. V ogledalu ga vidim, kako se nekaj razburja in krili z rokami. Ok, nekaj sem zajebal, bom popravil. Izravnam in ponovno začnem z vzvratno vožnjo. Sedaj ga vidim, kako mi kaže levo in desno. Držim se njegovih napotkov, ko ponovno prične razburjati. Meni pa nič jasno. Čeprav zase lahko trdim, da mi gre italijanščina dobro od rok, sem po spustu stekla razumel le vsako drugo besedo. Njegov dialekt je bolj spominjal na momljanje kot na lahovino, ki smo se jo v šoli učili. Nejevoljen ponovim vajo, ko se mi dokončno posveti. Za nakazano smer je imel v mislih smer, kako naj volan obračam, jaz pa smer, kamor naj kombi zavije. Po začetnem nesporazumu, mi je le uspelo stisniti naše prevozno sredstvo ob bok. Za nadaljne 4 ure, kolikor potrebuje trajekt, da premaga približno 120 kilometrov morske poti, sem imel mir.

Spremlejvalci v Livornu.

Odhod in spremlejvalci v Livornu.

Po izkrcanju v Bastii, se je naša četica napotila do prve destinacije. Hriboviti teren, nešteto ovinkov in lepe panoramike so nas spremljale vse do mesta Calvi.

Zanimiva panorama.

Zanimiva panorama.

Granitna pokrajina me je očarala, saj smo doma vajeni drugačnih hribov in kamenin.

Pokrajina.

Granitna pokrajina.

Peščena pokrajina.

Peščena pokrajina. V ozadju: L'Ile Rousse.

L'Ile Rousse

L'Ile Rousse

Pred Calvijem se članom ostalih kombijev porodi ideja, da kar takoj zavijemo v najbližje plezališče, saj vremenska napoved ni obetala nič dobrega. Zapustimo glavno obalno cesto in tako ponovno zavijemo v nedrje ozkih in ovinkastih cest. Na zbornem mestu pod plezališčem pogruntamo, da je plezalna oprema globoko zakopana nekje pod ostalo prtljago. Poleg vsega smo na zadnjih vratih tovorili nosilec s tremi kolesi, tako da bi nam prepakiranje vzelo preveč časa. Odločimo se, da za naš kombi tokrat ne bo plezanja, zato se podamo v iskalno akcijo primernega campa. Ostali so pa veselo naskakovali vertikale, sigh.

Turkiznost.

Turkiznost.

Po dvournem troganju in vožnji od zaprtega do zaprtega campa, končno le najdemo idealno mesto za našo veliko druščino. Camp se je nahajal skoraj na plaži, od moraj nas je ločila le ozkotirna železnica. Na brzino smo se razpakirali in postavili šotore, nato sem se lahko v miru posvetil mojemu drugemu hobiju.

Med morjem in nebom.

Med morjem in nebom.

Šepetanje.

Šepetanje.

Mehko.

Mehko.

TBC…


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ura je bila 7:30 zjutraj []
  2. kamperji, kombiji in ostalo []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina, športno plezanje | 13 komentarjev »