Če človek premore le kanček ljubezni do plezanja, se prej ali slej sreča s Paklenico. Kanjon je zaradi strmo odsekanih sten, odlične skale, spektakularnih dolgih smeri in blage mediteranske klime znan izven meja domovine. Zato ne preseneča, da se horde plezalcev vseh vetrov, ob vsakem daljšem prazniku, zgrinjajo na ta košček dalmatinske obale. Pakla, kot je ljubkovalno znana v plezalnih krogih, ima kaj za ponuditi. Dolge večraztežajne, kratke, težke, lažje, navrtane in klasične smeri, bodo zadovoljile tudi najbolj petične plezalce. Že ob prvem obisku, sem vedel, da se bom še vrnil, nisem pa pričakoval, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. S FAT-ovci smo se namreč prvi vikend v novembru, v okviru plezalnega tabora, podali v plezalni Eldorado. Vremenska napoved ni bila ravno najboljša, saj nas je pralo skoraj celo pot do morja, nakar je spodnji prizor – tik pred ciljem- skeptikom zaprlo usta.

Na poti v sončne kraje.
Toliko, da smo se za silo razpakirali in že smo bili v stenah. Za začetek smo izbrali Barbo Antin, ki je takoj postregel s kaminom v katerem nas ni zeblo. Sledila je lepa in izpostavljena prečka v levo, nato više pravtako lepa zajeda.

Vstop v smer "Barba Antin"

Zanimiva prečka.

Z druge strani prečke.
Burja je s časom krepila svojo moč in onemogočala normalno komunikacijo naveze, saj sva se izza vogala, na razdalji 15-ih metrov s soplezalcem skoraj drla, a slišala niti besedice. V takih primerih je dobro imeti vnaprej zmenjene neglasovne ukaze. Prepihana in prezebla, a hkrati vesela, da je smer za nama, sva čez čas le izplezala. Za tisti dan sva kakopak imela dovolj.
Naslednje jutro je izbrisalo neprijetne spomine preteklega dne in pripravljena sva bila na nove dogodivščine. Z Duletom sva se lotila Nosoroga, po pričevanjih “must do” začetniška smer Paklenice. Osebno me ni prepričala, prej nasprotno, saj gužva na štantih, ponekod zlizana skala in neestetsko plezanje so me odvrnili od nadaljnega bodočega obiska. Plezanje Nosoroga je imelo eno dobro lastnost; spoznal sem namreč, da se bom izogibal parkiranju avtomobila na parkirišču direktno pod steno. Na trenutke majava skala bi znala poskrbeti za zelo nevšečen scenarij.

Na rogu "Nosoroga"

Klepet na štantu.
Z Blažem, Mihom in Valentino opravimo še s Flex&Rex-om čez cesto. V spodnjem delu je bila sicer lepa plezarija, vendar proti vrhu smer izgubi na vrednosti, saj smo se dobesedno sprehajali. Ni mi žal, da sem se podal v smer, saj sem lahko z različne perspektive ovekovečil Nosoroga in Aleša ter Moniko v sosednjem Armadillonu.

"Nosorog"

V škrapljah "Armadillona"

Tihožitje.
Nekateri niso imeli dovolj čez dan, zato so se podali še v nočno plezanje.

Nočna izmena.
Po dveh dneh aktivnega plezanja, ko te boli sleherna mišica, si za zadnji dan zaželiš nekaj lažjega. Z Valentino na hitro opraviva s severnim rebrom, nakar me Monika, Aleš in Miha zvlečejo še v steber Anića kuka. Pristal sem pod pogojem, da bom cel čas kod drugi plezal. Z Moniko začneva v Thuringer wegu, Aleš in Miha pa z Danajo. Kmalu tudi Monika ugotovi, da ima počasi dovolj, saj jo je Bor v preteklih dneh dodobra napsihiral, zato že v prvem raztežaju skreneva mimo Abseil piste in se priključiva Danaji. Lepa in estetska plezarija z obilo odličnih oprimkov so karakteristike s katerimi se ponaša smer.

"Danaja" razvaja.

Plezam...
Na vrhu stebra si zadovoljno ogledujemo, kako sonce tone izza sten in v trenutku tišine v mislih premlevamo plezalne doživljaje preteklih dni. Takrat so vse besede odveč, saj izraz na obrazu pove vse.

Na vrhu stebra Anića kuka.
Do konca plezarije nas loči le še 2×40 metrov abzajla, ampak kar nočemo, da se konča. Smeh in dobra volja so naša stalnica, saj nam ne rabi dosti, da iz banalne stvari izvlečemo najbolj bizarne zaključke. Plezanje ni samo skala, plezanje so predvsem ljudje, ki jih ne povezuje zgolj vrv.

Nova moda.

Smeh je polovica zdravja.
Polni vtisov zaključimo z Dinkotovimi ribami, nato pa nazaj v realno življenje. O ja, kmalu se spet vrnemo!
. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .