.::. šoderplac .::.

Tokrat sem jo sam mahnil v hribe, v upanju, da bom lahko posnel zimsko nadaljevanje meni ljube serije fotografij. Že ne vem kolikokrat sem rinil skozi Sovatno, ampak se mi vsakič zdi, kot da se jo ne bom nikoli naveličal. Vedno se rad ozrem po Steni in med počitkom iščem navidezne linije raznih smeri, v katerih so desetljetja nazaj kleni pobje prvič preizkušali svoj pogum.

Jaz sem imel občutno skromnejše cilje: najprej priti do Dovških vrat, nato pa – glede na razmere – se bi odločil za nadaljno pot¹. Bliže ko sem bil sedlu, bolj je veter bril, tako da sem se na trenutke moral obrniti s hrbtom proti vetru, da sem lahko normalno zadihal. Ni mi bilo žal glede vztrajanja, kajti na vrhu so me dočakali enkratni razgledi. Kozorogov pa kakopak od nikoder, saj so sunki vetra na trenutke bili prav ubijalski.

Za ogromno skalo si poiščem zaveterje in v družbi vršakov ter kavk pomalicam.

Soča se je kopala v megli in nizki oblačnosti, tako da sem na trenutke kar sočustvoval s tistimi v dolini. Pa naj še kdo reče, da v hribih ni lepo. Pomrznjen sneg v senčnih legah me je odvrnil od obiska spodnjega kriškega jezera, obenem so me popoldanski opravki opomnili, da bo počasi potrebno začeti s sestopom. Malo žalosten, ker nisem videl rogačev, se poslovim.

Med sestopom oko uzre brezskrbne parkljevce, ki so obedovali na ozki polički in se nastavljali sončnim žarkom. Na povabilo, da jih še kdaj obiščem, se bom vsekakor odzval.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. del zimske opreme sem zjutraj v naglici pozbil doma [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

Skajni čas, da sem frikarijo zamenjal s kakšno turo v gorah. Po preživeti jeseni v vertikali, je bila kondicija tako na psu, da ni bilo nič čudnega, ko sem na poti sopihajoče bentil nad pregovorno frikovsko lenobo¹. Začelo se je zgodaj zjutraj, ko sva se z Glinškom peljala proti Julijcem, čeprav v štartu sploh nisva vedela, kam bi pravzaprav šla. Med potjo, po nekaj ping-pong variantah, se le zediniva in si tokrat za cilj izbereva Zelnarico. Pripeljeva se do planine Blato, nakar strmo v breg mimo koče na Planini pri Jezeru, kjer si vzamem čas za občudovanje zamrznjenega jezera in obenem z veseljem stisnem par posnetkov.

Pot naju vodi mimo planine Dedno polje² in naprej pod pobočja Krede in Slatne. Do sem je bil sneg za hojo ravnopravšnji, naprej – na južnih pobočjih – pa premehak, tako da se je včasih udiralo do kolen.

Družbo nam je delala spokojna tišina in trop plašnih gamsov, ki so z varne razdalje opazovali prišleka.

Prvotna ideja, da bi se povzpela do Vratc je splavala po snegu, ker se nama je mikavna flanka kar sama od sebe ponujala, da jo preizkusiva. Naporno gaženje se nama je več kot izplačalo, saj so naju dočakali fantastični razgledi nad dolino sedmerih jezer.

Ledvička, Lepo Špičje in širni svet Julijcev nama je bil skoraj na dosegu rok. Da sva uživala ne rabi posebej poudarjati.

Vrnila sva se po grebenski poti, ki pelje od Velike prek Male Zelnarice in naprej proti Kopici, kjer sva zavila in se po strmem pobočju priključila zjutraj gaženi potki. Dan sva enkratno izkoristila, saj bi bil naravnost greh, če bi v dolini ostala.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. kratki dostopi do plezališč so s časom naredili svoje [↩]
2. z veseljem sem opazil, da planini nikakor niso šteti dnevi, saj so opazna vidna vlaganja v obnovo stanov [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

Če človek premore le kanček ljubezni do plezanja, se prej ali slej sreča s Paklenico. Kanjon je zaradi strmo odsekanih sten, odlične skale, spektakularnih dolgih smeri in blage mediteranske klime¹ znan izven meja domovine. Zato ne preseneča, da se horde plezalcev vseh vetrov, ob vsakem daljšem prazniku², zgrinjajo na ta košček dalmatinske obale. Pakla, kot je ljubkovalno znana v plezalnih krogih, ima kaj za ponuditi. Dolge večraztežajne, kratke, težke, lažje, navrtane in klasične smeri, bodo zadovoljile tudi najbolj petične plezalce. Že ob prvem obisku, sem vedel, da se bom še vrnil, nisem pa pričakoval, da se bo to zgodilo v tako kratkem času. S FAT-ovci smo se namreč prvi vikend v novembru, v okviru plezalnega tabora, podali v plezalni Eldorado. Vremenska napoved ni bila ravno najboljša, saj nas je pralo skoraj celo pot do morja, nakar je spodnji prizor – tik pred ciljem- skeptikom zaprlo usta.

Toliko, da smo se za silo razpakirali in že smo bili v stenah. Za začetek smo izbrali Barbo Antin, ki je takoj postregel s kaminom v katerem nas ni zeblo. Sledila je lepa in izpostavljena prečka v levo³, nato više pravtako lepa zajeda.

Burja je s časom krepila svojo moč in onemogočala normalno komunikacijo naveze, saj sva se izza vogala, na razdalji 15-ih metrov s soplezalcem skoraj drla, a slišala niti besedice. V takih primerih je dobro imeti vnaprej zmenjene neglasovne ukaze⁴. Prepihana in prezebla, a hkrati vesela, da je smer za nama, sva čez čas le izplezala. Za tisti dan sva kakopak imela dovolj.

Naslednje jutro je izbrisalo neprijetne spomine preteklega dne in pripravljena sva bila na nove dogodivščine. Z Duletom sva se lotila Nosoroga, po pričevanjih “must do” začetniška smer Paklenice. Osebno me ni prepričala, prej nasprotno, saj gužva na štantih, ponekod zlizana skala in neestetsko plezanje so me odvrnili od nadaljnega bodočega obiska⁵. Plezanje Nosoroga je imelo eno dobro lastnost; spoznal sem namreč, da se bom izogibal parkiranju avtomobila na parkirišču direktno pod steno. Na trenutke majava skala bi znala poskrbeti za zelo nevšečen scenarij.

Z Blažem, Mihom in Valentino opravimo še s Flex&Rex-om čez cesto. V spodnjem delu je bila sicer lepa plezarija, vendar proti vrhu smer izgubi na vrednosti, saj smo se dobesedno sprehajali. Ni mi žal, da sem se podal v smer, saj sem lahko z različne perspektive ovekovečil Nosoroga in Aleša ter Moniko v sosednjem Armadillonu.

Nekateri niso imeli dovolj čez dan, zato so se podali še v nočno plezanje.

Po dveh dneh aktivnega plezanja, ko te boli sleherna mišica, si za zadnji dan zaželiš nekaj lažjega. Z Valentino na hitro opraviva s severnim rebrom, nakar me Monika, Aleš in Miha zvlečejo še v steber Anića kuka. Pristal sem pod pogojem, da bom cel čas kod drugi plezal. Z Moniko začneva v Thuringer wegu, Aleš in Miha pa z Danajo. Kmalu tudi Monika ugotovi, da ima počasi dovolj, saj jo je Bor v preteklih dneh dodobra napsihiral, zato že v prvem raztežaju skreneva mimo Abseil piste in se priključiva Danaji. Lepa in estetska plezarija z obilo odličnih oprimkov so karakteristike s katerimi se ponaša smer.

Na vrhu stebra si zadovoljno ogledujemo, kako sonce tone izza sten in v trenutku tišine v mislih premlevamo plezalne doživljaje preteklih dni. Takrat so vse besede odveč, saj izraz na obrazu pove vse.

Do konca plezarije nas loči le še 2×40 metrov abzajla, ampak kar nočemo, da se konča. Smeh in dobra volja so naša stalnica, saj nam ne rabi dosti, da iz banalne stvari izvlečemo najbolj bizarne zaključke. Plezanje ni samo skala, plezanje so predvsem ljudje, ki jih ne povezuje zgolj vrv.

Polni vtisov zaključimo z Dinkotovimi ribami, nato pa nazaj v realno življenje. O ja, kmalu se spet vrnemo!

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. če odmislimo burjo [↩]
2. maj in november [↩]
3. zame najlepši del smeri [↩]
4. naprimer dvakrat močno pocukaš za vrv [↩]
5. sicer nikoli ne reci nikoli [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

Objavljam nekaj športno-plezalnih utrinkov preteklega meseca, ko smo se v iskanju tople skale večinoma zadrževali v istrskih plezališčih.

Že lansko leto, ob prvem obisku Vranjske Drage, me je ambient impresioniral. Zanimive geomorfološke tvorbe in strmo odsekani stolpi izpod Učke nudijo zares posebno plezalno doživetje, zaradi katerega se vedno rad vračam. Najbolj oblegan sektor je vsekakor Gorgona, kjer se nahaja največ smeri.

Po začetnem segrevanju sva z Duletom odšla poravnati odprte račune, ki sva jih imela s stolpom. Ob zadnjem obisku sva se namreč lotila večraztežajne, klasično opremljene petice “Istočno od dna”. Slaba skala v vršnem delu in velik razmak med klini so me napsihirali do te mere, da sem kmalu imel zadosti vsega in po prvem raztežaju izstopil iz smeri. Včasih je treba vedeti kdaj moraš odnehati.

Tokrat¹ sva se bolj sproščeno podala v smer. Prvi raztežaj je še vedno bil enako težak, ampak sva vsaj vedela, kaj naju čaka. Drugi in tretji raztežaj sta bila občutno lažja, tako da sva lahko med plezanjem tudi uživala v razgledih.

Vrh nas je obdaril z enkratnimi razgledi nad celotno dolinico in ostalimi sektorji plezališča.

Mrzel piš nas je kar kmalu nagnal z vrha, od koder se je bilo potrebno spustiti in odplezati nekaj metrov trojke do urejenega sidrišča ter nato še 20 metrov abzajlati do sedelca.

Do zaključka večera smo višek energije porabili v kratkih smereh Gorgone. Fajn je bilo.

Limski kanal je teden kasneje bil deležen množičnega obiska, saj se nas je večina² raziskovalno navdihnjenih ponovno podalo v južne kraje. Že sam sonček je odtehtal sicer malo daljšo vožnjo, ko  smo pa poprijeli še za istrsko skalo in na vrhu smeri bili deležni pravtako enkratnih razgledov, smo vedeli, da se bomo še vrnili. Za občasno razdražljivost in kriljenju z rokami smo se lahko zahvalili roju pikapolonic³ in os, ki so na trenutke bile prav nadležne. Kljub vztrajnosti nam niso pokvarile splošnega vtisa o plezališču. Priporočam! Naj fotografije več povedo:

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. z informacijami bolje opremljena [↩]
2. vsi tisti, ki nismo tekli in navijali na ljubljanskem maratonu [↩]
3. ampak res jih je bilo ogromno [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

Telefonska budilka me predrami in ko se končno zavem, bi najraje ne bil tam. Misel na še en dan hoje mi ni bila ravno po godu, saj so aktivnosti preteklih dni pustile svoj pečat. Otrdele ramenske mišice so protestirale že ob sami misli na nahrbtnik, medtem ko so se otekla stopala otepala gojzerjev kot hudič križa. Po polurnem samopreprčevanju, da je vse v glavi, vendar le pripravljen stopim na plano, kjer se mi jutranja romantika ponudi kot začasni obliž.

Že v prvih 50-ih  višincih nama je v polsnu uspelo dvakrat zaiti z markirane poti in tako sva bila deležna posebne jutranje telovadbe po krušljivem pobočju. Ogreta nadaljujeva po melišču pod steno Kalške gore in više do razcepa, kjer spotoma obiščeva še njen vrh.

Priznam, da tako lepih razgledov na KS Alpe še nisem bil deležen. Vršaki so bili skoraj na dosegu roke, obenem – z zadovoljstvom v očeh – sem se sprehajal po vrhovih in ustvarjal nevidno linijo prehojene poti.

Škrbina med Kalško goro in Kalškim Grebenom je bila prava poslastica tega dne. Navpičen desetmeterski odsek je lično zavarovan in predstavlja “najzahtevnejši” del celotnega prečenja.

Do vrha Grebena sem kar sopihal, ampak so mi razgledi vedno znova polnili baterije. A vam ne bi?

Na Škrbini pod Vrhom Korena sva premlevala možnost, da se bi povzpela še na Ježa, vendar je utrujenost fizičnega prevladala nad željo, tako da sva ubrala lažjo¹ pot mimo planine Dolge Njive. Med spustom so prsti že pošteno nabijali in želel sem si le, da bi čimprej prišla na cilj.

Nekaj olajšanja je prstom nudil klanček na spodnji fotografiji, vendar sem se zavedal, da prej ali slej se bo treba tudi spustiti…. in tega sem se najbolj bal.

Do Gospinca naju je ločilo dobrih tristo metrov mukotrpnega, lahko bi tudi rekel nagravžnega spusta, saj nisem več vedel, kako bi stopal ne da bi mi kljuvalo. Poskusil sem tudi z bočnim sestopanjem, vendar dolgoročno ni pomagalo. Vsak korak je bil pojem zase in vsak se je odražal skozi center za bolečino. Nakar, v izogib dolgemu trpljenju, sem zadnjih sto metrov travnatega pobočja kar pretekel. Če je bolelo? Je, vendar je hitreje minilo, he he.

Na najino presenečenje² je bila koča zaprta, tako da sva ostala brez tako željene jote. Še dobro, da je vsaj nihalka obratovala³.

Zadnji dan sva v sedmih urah opravila s približno osmimi kilometri markiranih poti in 1400 višinci⁴ in prehodila sledečo pot: Kokrsko sedlo – Kalška gora – Kalški Greben – Škrbina – planina Dolga Njiva – Dom na Gospincu.

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .

1. in na videz bolj položno [↩]
2. in žalost [↩]
3. čeprav z zamudo zaradi elektro defekta [↩]
4. od tega 850 metrov je bilo spusta [↩]

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .