.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Karnijske Alpe

Objavil bostopor dne Petek, Julij 24, 2009

Prejšnji vikend je bil načrtovan vzpon na Škrlatico, vendar je odpadel, saj nas je v soboto v Vratih dež pregnal.  Če bi ob tako lepem nedeljskem vremenu doma ostal, bi to bilo naravnost bogokletno. V izogib smrtnemu grehu, smo se tako odločili, da bomo obiskali sosede.  Budilka je tudi tokrat zgodaj rožljala, saj pot ni bila ravno kratka. Po dvourni vožnji dosežemo prelaz Plöckenpass, našo izhodiščno točko in se peš podamo na avstrijsko stran, kjer pri galeriji zavijemo levo v breg. Kaj kmalu se srečamo z zanimivim monumentom naše preteklosti in neumnosti. Po ferrati Cellon Stollen, speljani po 183 meterskem, skoraj navpičnem, rovu iz prve vojne, se povzpnemo 110 metrov višje. Vsekakor vredno ogleda. Čelna svetilka je zelo priporočljiva, saj je temno kot v rovu, he he.

V rovu.

V rovu.

Glavni razlog našega obiska kmalu uzremo. Ferrata z imenom Weg ohne Grenzen/Via Ferrata senza confini 1 nas bo drzno vodila skoraj do samega vrha z imenom Cellon-Frischenkofel/Creta di Collinetta. Že samo ime poti pove, da bo zahtevno.

Tam gor smo namenjeni.

Tam gor smo namenjeni.

Pa začnimo.

Pa začnimo.

Gladka platasta zajeda postreže z zanimivim plezanje – bolje rečeno – vlečenjem na roke.

Zračno.

Sosednja skupina slovencev. Zračno.

Visoko smo.

Visoko smo.

Nadaljujemo po izpostavljenem grebenu.

Po grebenu.

Po grebenu...

...do najzahtevnejšega mesta.

...do najzahtevnejšega mesta.

Rahlo previsna skala dodatno popopra vso stvar. Še z drugega zornega kota:

Za izkušene.

Za izkušene.

Odlična skala in varovanje poskrbita za lagodno plezanje. Kar žal mi je, saj smo prehitro zunaj. Do vrha nam tako ostane le še četrt ure lagodne hoje. Vmes še pokukam v bližnjo kaverno.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Kmalu se priključimo markirani poti.

Ostanki.

Ostanki.

Skupinska.

Skupinska.

Zeleno vse naokrog.

Zeleno vse naokrog.

Sosedji vršak.

Sosedji vršak.

Med zasluženim razgledovanjem po okoliških kucljih pridemo do ideje, da bi obiskali še sosednjo Creto di Collino. Ura je bila šele 10 zjutraj in bilo bi zares škoda tako zgodaj zaključit s turo. Spustimo se nekaj sto metrov niže na Cresto Verde2 in po njej do vznožja.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Zeleno, zeleno, vse diši po zelenem.

Hoja po zelenem grebenu.

Hoja po zelenem grebenu proti vznožju Crete di Collina.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Poled na prehojeno pot in vrhu Creta di Collinetta/Cellon.

Sprva strma hoja preraste v lahkotno poplezavanje, dokler ne pridemo do izpostavljenega mesta II. stopnje. Načeloma bi šlo tudi prosto, ampak zadnje čase je moja psiha na psu. Raje živ “pussy”, kot mrtev heroj, he he, tako, da se odločim za varovanje. Z improviziranim štrikom sestavljen iz osmih prusikov premagamo težave in po shojeni markirani potki nadaljujemo do vršnega grebena. Vmes še neštetokrat prestopim državno mejo.

Na meji.

Na meji.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Tik pod vršnim grebenom se oziram po novih obzorjih.

Vršni greben z markacijo.

Vršni greben z markacijo.

V razgledih nismo kaj dosti uživali, saj se je čudno začelo oblačiti, zato smo jo raje čimprej popihali v dolino.

Sestop...

Sestop...

... do položnih potk.

... do položnih potk.

Za celoten krog smo potrebovali približno 10 ur. Več kot dovolj, saj nisem videl ure, da sezujem gojzerje.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. pot brez meja []
  2. zeleni greben []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v ferrata, tujina | 9 komentarjev »

Mojstrovka po Hanzovi

Objavil bostopor dne Četrtek, November 6, 2008

Končno! Po – zame neskončno – dolgem1 in dobrem mesecu sedim ponovno za svojim računalnikom. Čeprav sem skušal ohranjati jeklene živce, so le-ti pokali kakor najlon. Kako da ne, saj po n-tih formatiranjih in inštalacijskim črevom ter n+1 permutacijah RAM-ov iz slota v slot, se bi še kakemu Sizifu ali morda Don Kihotu zasmilil. Kot popolni računalniški analfabet sem z rezultatom več kot zadovoljen2. Kako dolgo, bom še videl. Če bom zamujal z objavami, boste vedeli zakaj.

Preberi preostanek članka »


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. ja ja, težko je danes brez interneta []
  2. It’s alive []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šoder | 5 komentarjev »