.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Nova Zelandija – 4.del

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Februar 1, 2010

Rahlo premražena1 sva zjutraj na hitro spakirala in se odpravila proti panoramskemu, strmo odsekanemu rtiču z imenom Nugget point. Očitno sva se v vsem tem času preživetem na otoku že pomalem asimilirala, saj naju pršenje dežja ni motilo več2.

Med samo hojo do dobro stoletje starega svetilnika si lahko z visokega opazoval kolonijo tjulnjev, ki so igrivo plavali ali brezskrbno ležali na ozki obali strmega pobočja. Da sem tudi sam opazovan, pa nisem vedel. Ravno sem pospravljal fotoaparat, ko me je nezana ptica južne poloble bogato obdarila. Obilna mina se je namreč estetsko razmazala čez cel 3″ zaslon in sprva začuden3, me je nato popadel huronski smeh. Danes bo srečen dan, pomislim.

Nugget point.

Nugget point.

Pobliže sva si hotela ogledati zrnate otočke, vendar sva zaradi mokrih in spolzkih trav idejo opustila.

Pečine in čeri.

Pečine in čeri.

Nazajgrede, po nekaj kilometrih makadama, pričnem špičiti ušesa. Sprva sem le pozoren; čez čas mi gredo sumljivi zvoki4 vedno manj v račun. Matjaža pobaram, vendar on ne sliši nič nenavadnega. Vseeno vztrajam, da se ustaviva in preveriva, če je vse ok. Ob pogledu na pomendrano pnevmatiko, mi je bilo takoj jasno, da tisto s ptičem ni bil ravno znak sreče. Prej obratno, saj se je še nebo zarotilo proti nama. V okrepljenem dežju sva najprej raztovorila polovico prtljažnika, da sva lahko prišla do rezervne gume in orodja. Zamenjava je potekala brez problemov5, vendar pogled na veliko zevajočo luknjo na plašču ni bil obetaven. Še dobro, da sva ob najemu avtomobila vzela polno zavarovanje brez odgvornosti, ki krije vse morebitne stroške. Da pnevmatike ne bo možno zakrpati nama je potrdil tudi vulkanizer najbližjega mesta. Ob predložitvi papirjev so vso birokracijo z rent-a-carom sami uredili, tako da nama ni bilo potrebno storiti ničesar. V dobre pol urce sva bila z neokrnjeno denarnico ponovno na poti. Ni kaj, profesionalno in ekspeditivno.

Gumi defekt.

Gumi defekt. Foto: Matjaž.

Od vseh videnih in prevoženih mest doslej, se mi je Dunedin6 najbolj dopadel. Napram Invercargillu7 naprimer, kjer se ulice strogo držijo ortogonalne rasterske mreže, so si zasnovalci tukaj privoščili ščepec urbanističnega eskapizma. Oktagonalna zasnova osrednjega trga posejanega s trgovinami in bari še dodatno doprinese k ljubkosti in razgibanosti mestnega središča.

Dunedin.

Dunedin, železniška postaja.

Časa sva imela dovolj, zato sva se še isti dan odpeljala na bližnji polotok Otago, ki je znan kot edino mesto na celem poseljenem teritoriju NZ, kjer gnezdijo kraljevi albatrosi. Naravovarstvo ima svojo ceno, zato so naju v albatros centru ocurili za nekaj deset eurov. V zameno sva veliko izvedela o teh mogočnih morskih ptičih, ki s trimeterskim razponom kril spadajo med največje v svoji kategoriji. Ali ste vedeli, da med vzrejo mladiči po teži prekašajo svoje starše? Pišče lahko tehta tudi do 11 kg8. Zanimiv mi je bil podatek, da enkrat ko vzletijo in zapustijo varno gnezdo, se ne dotaknejo kopnega vse do spolne zrelosti. Med tem časom, v razdobju 6-7 let, s pomočjo vzgonskega vetra obletijo celotno Antarktiko9, se hranijo in počivajo na morski gladini.

V popoldanskih urah, ko se vzgonski veter okrepi, jih je prav v veselje opazovati, kako ti s hitrostjo 100 km/h švigajo nad glavo. Ker so svetlobne razmere bile slabe10, jaz pa ne premorem konkretnega zoom objektiva, se boste morali zadovoljiti s spodnjim skropucalom.

Kraljevi albatros.

Kraljevi albatros.

Gigant med ptiči.

Gigant med ptiči.

V neposredni bližini se nahaja tudi naravni rezervat, kjer prostovoljci in zaposleni pomagajo pri dolgotrajnem procesu razmnoževanju ogroženega rumenookega pingvina. Moram priznati, da sem kot nasprotnik živalskih vrtov in drugih podobnih ustanov sprva bil zelo skeptičen glede obiska. Kaj kmalu sem spremenil mnenje, saj zadeve imajo vzorno urejene. O kakšnih kletkah tukaj ni ne duha ne sluha. Pingvini imajo prosto pot do morja in praktično živijo v svojem naravnem okolju, le da jih pri tem spremlja budno človeško oko. Ker je rezervat v privatni lasti in ne prejemajo nobene državne finančne podpore, se financirajo izključno od prodanih vstopnic in prostovoljnih prispevkov. Koliko truda je bilo vloženega pove podatek, da sem se med obiskom počutil, kot da bi bil v prvi bojni črti. Lično zamaskirani doprsno vkopani povezovalni jarki omogočajo bližji vpogled v pingvinovo življenje, obenem se jih ne vznemirja po nepotrebnem.

Rumenooki pingvin.

Rumenooki pingvin.

Negovanje.

Negovanje.

Novozelandci imajo radi rekorde, takšne ali drugačne. V Lonely Planetu sva prebrala, da se mesto baha z Guinness-ovim rekordom, zato sva šla malo povohat. Baldwin street premore v najstrmejšem odseku naklon v razmerju 1:2,8611, kar nanese dobrih 19°.

Zgovorno.

Zgovorno.

Kaj če se bi avtošole tukaj učile speljevati z ročno ? ;)

Kaj če se bi avtošole tukaj učile speljevati z ročno ? ;)

Pot naju je proti severovzhodu vodila mimo še ene novozelandske znamenitosti. Moeraki boulderji so čudo narave. Sredi peščene plaže leži približno 20 kamnov pravilne sferične oblike s premerom od enega do dveh metrov. Obisk je priporočljiv v oseki, vendar je možno boulder probleme rešiti tudi v visoki vodi, he he.

Moeraki boulders.

Moeraki boulders.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

V mestu Timaru sva zapustila vzhodno obalo in se za nekaj časa poslovila od morja. Najin cilj je bil obiskati Mt.Cook village, od koder bi – če bi bile vremenske razmere naklonjene – opravila kakšno bolj zahtevno turo. Od same lepote mi je spodnja čeljust dol padla že ob jezeru Tekapo, vendar nisem pričakoval, da bo to le uvertura k lepšemu.

Mesto in jezero Tekapo.

Mesto in jezero Tekapo.

Že panoramski posnetek je obljubljal fantazijo, ampak česa takega si nisem obetal: smaragdno ledeniško jezero s temnimi, skoraj grozečimi oblaki v ozadju in noro popoldansko svetlobo. Nekaj časa sem samo stal in opazoval, saj še fotografirati nisem uspel. Poezija.

Smaragdni Pukaki.

Smaragdni Pukaki.

Vremenska napoved za naslednji dan ni bila preveč rožnata, vendar vseeno nisva hotela ostati križem nog. Namesto višinskih metrov sva izbrala lahkoten dolžinski treking po dolini Hooker. Megleno jutro naju ni kaj posebej oviralo12.

Megleno v dolini Hooker.

Megleno v dolini Hooker.

Seraki izpod Sefton vrha.

Seraki izpod Sefton vrha.

Zlata pokrajina.

Zlata pokrajina.

Sreča je na strani pogumnih, vsaj tako pravijo. Nama je bil rek več kot pisan na kožo. Ko sva se ravno bližala vznožju Mt.Cooka, so se meglice razkadile in le za kratek čas omogočile enkratne razglede.

Mt. Cook.

Mt. Cook.

Impozanten greben.

Impozanten greben.

Rade volje se bi ustavila še za kakšen dan in počakala na izboljšanje vremena, vendar čas naju je potihem preganjal. Do križišča, od koder se bi usmerila proti zahodni obali, sva se vračala po enaki poti. Ledeniška dolina je tokrat presenetila z nadvse drugačno barvno paleto kot dan pred tem. Da Pukakija niti ne omenjam.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Ponovno Pukaki, tokrat v vsem svojem sijaju.

Ponovno Pukaki, tokrat v vsem svojem sijaju.

Ravnice osrednjega dela sva pustila za seboj in se podala v gričevnato-gorat svet proti Haast prelazu.

Cesto smo imeli samo zase.

Cesto smo imeli samo zase.

Gore, kot jih nismo vajeni.

Gore, kot jih nismo vajeni.

Jezero Hawea.

Jezero Hawea.

Še preden sva ga dosegla, naju je utrujenost in pozna ura načela, zato sva mrknila v najbližji DOC kamp. Le kaj bo prinesel novi dan?

Večerni utrinek.

Večerni utrinek.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. noči na jugu – kljub zgodnjemu poletju – niso ravno tople []
  2. Matjaža toliko manj; na desetminutni sprehod se je odpravil kar v kratkih hlačah in tevicah []
  3. zaprepaščen? []
  4. čeprav se peljeva po razriti cesti []
  5. predvsem pa hitro []
  6. poleg Queenstowna []
  7. mesto lahko mirne duše izpustite []
  8. odrasel nekje med 8-9 kg []
  9. tudi večkrat []
  10. ISO 3200, 300mm, f/5.6, 1/640 sec []
  11. če se želimo povzpeti za en višinski meter, moramo prehoditi 2,86 horizontalna metra []
  12. razen razgledov []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v tujina | 9 komentarjev »