.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Zimski Kanjavec

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Marec 9, 2009

Prejšnji petek nam je Tine posredoval Bricevo povabilo, da se pridružimo in tako aktivno preživimo vikend v neokrnjeni naravi. Od vseh debeluharjev sva, poleg Tineta, bila z Moniko edina, ki sva se povabilu odzvala1. Štartali naj bi v petek popoldne in plan je bil, da v soju čelk pridemo do planine V Lazu. Zaradi vseh organizacijskih prigod, smo se v Bohinjski Bistrici dobili krepko v objemu noči. Tu smo se spoznali z ostalimi akterji: Mitja, Matej, Franci in Pavle2.

Čeprav v Lazu sem že bil, sem vesel, da so nas počakali, saj v noči bi najverjetneje zašli s poti. Z avtomobili krenemo v klanec z željo, da čimviše prilezemo in si tako skrajšamo mukotrpne višince pri sestopu. Kolesnice so bile precej globoke in že po nekaj deset prevoženih metrih mi podvozje ni bilo več hvaležno. Zaradi snega je spodaj vse hreščalo, a drugega kakor riniti naprej nisem mogel. Spomnem se, da so sekunde trajale celo večnost, preden sem našel mesto, kjer sem lahko parkiral jeklenega konjička. Še dobro, da so bile temperature prijazne in sneg tako ni bil pretrd. Za trenutek mi je bilo skoraj žal, da sem prišel, a me je že nasmejal Tinetov rek: “Do koder lahko avto vozi, alpinist ne hodi”. Preložimo in na brzino zbašemo vso opremo v večji kombi, ki nas je kakor vreče krompirja pripeljal do izhodiščne točke. V vsej naglici sem med prelaganjem pozabil denarnico v avtu in to na vidnem mestu. Saj najverjetneje bi me ob prihodu pričakala s celo šipo, ampak zakaj bi dajal priložnosti3, če to ni potrebno. Po drugi strani bi sicer non-stop mislil na to in od ture ne bi imel kaj dosti. Tako sem stekel ponjo in se že pred samim skupinskim odhodom ogrel na delovno temperaturo.

Sama pot je sprva potekala po zasneženem makadamski poti, nato pa strmo zavila v breg in nas vijugajoč med smrekami peljala daleč stran od civilizacije. Nebo je bilo brez oblačka in polno zvezd. Moniko sem prosil, naj za trenutek ugasne čelko in zazrt v nebo sem imel svoj minutni odklop. Vsepovsod temna tišina, visoko zgoraj pa le sijoči biserčki brez kakršnegakoli svetlobnega onesnaževanja! Kako božansko, kaj takega v dolini vsekakor ne doživiš.

Po pregaženih 3 urah in pol, smo izmučeni prispeli do koče polni gostoljubja, saj nam Stane – še preden smo se dobro razpakirali -  takoj postreže s toplim čajem. Človek v takih trenutkih ne potrebuje velikih reči. Le pristen nasmeh in skodelico toplega napitka. Po okrepčilu in kratkem pogovoru me je kmalu zmanjkalo. Horizontala je vabila. Jutri bo še pestro, pomislim.

Jutranji okoliški pogledi me očarajo. Vse je prekrito z debelim belim prtom, pod katerim se ostrešja stanov dobesedno šibijo.

Jutranji pogled proti Lazoviškemu prevalu.

Jutranji pogled proti Lazoviškemu prevalu. Levo Debeli vrh, desno Ogradi.

Preberi preostanek članka »


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. že prav, ne vejo, kaj so zamudili, he he []
  2. če sem si zadnje ime dobro zapomnil, saj sem slab z imeni []
  3. časi se spreminjajo in žal tudi ljudje, ki obiskujejo gore []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v zimski pohodi, Šoder | 7 komentarjev »