.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

Prečenje KS Alp – jedro

Objavil bostopor dne Četrtek, Oktober 1, 2009

Razjahane žimnice in škripajoče postelje v visokogorskih postojankah niso ravno sopomenke za dober spanec, vendar človek se vsega navadi. Vse to vzame v zakup v zameno za enkratne prizore, ki jih samo mati narava zmore. Še malo zaspanega in jutranje zarjavelega me rdeča zarja popelje v nek drugi svet, daleč stran od kaotičnega mestnega vrveža, kjer z majhno žličko počasi okušam vse njegove dobrote.

Jutranja zarja.

Jutranji žar.

Ob pogledu na Brano ugotovim, da obstajajo še bolj pridni od naju; kdaj sta vstala1 pa nočem niti vedeti. Prav lepo ju je bilo videti v kontrastnem prebujajočem soncu.

Nekateri se že vračajo.

Nekateri se že vračajo.

S Kamniškega sedla se napotiva proti Turski gori in Brano izpustiva, saj sva jo oba že večkrat obiskala; sam tudi v zimskih pogojih, tako da sva energijo raje hranila za druge vršake. Jutranja rosa nama je z mokro skalo dodatno popestrila pot do Kotličev, vendar z večjo mero pozornosti tudi to ni bil problem.

Kotliči in Turska gora.

Kotliči in Turska gora.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Pot naju nato popelje skozi preduh Sod brez dna in naprej do vrha Turske gore.

Sod brez dna.

Sod brez dna.

Z vrha Turske gore se kraljevi par lepo razkazuje.

Z vrha Turske gore se lepo vidi, kako se kraljevi par razkazuje.

Nato se spustiva do zašodranega vstopa (izstopa) v Turski žleb in prigarano višinsko razliko oklestiva za stotaka.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Turski žleb in Mrzla gora v ozadju.

Mogočne stene Skute mi ves čas preusmerjajo pozornost.

Pot na Skuto.

Pot na Skuto.

Skalni noži.

Skalni noži.

Po prevladujočem šodru se je plezarija končno lahko pričela. Med vzpenjanjem na Strežo sva lahko opazovala gornika, ki sta prečila oster in drzno izpostavljen greben Rinke -Skuta. Ja, bo treba enkrat tudi tam gor skočit. Žal je teleobjektiv doma ostal, zato upajte, da bo kaj Ana objavila.

Rekreacija.

Rekreacija.

Greben Rinke - Skuta

Greben Rinke - Skuta

Prehojena pot.

Prehojena pot.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Razgledi z vrha Skute. Lepo je viden oster greben do Rink.

Med počitkom na drugem najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp sem lahko opazoval kavke, te visokogorske fehtarje, kako so razgrabile vsako njim namenjeno drobtinico kruha. Vse razen ene. Izbirčnica se za kruh ni zmenila, nora je pa bila na rozine, tako nora, da se le-te niso tal dotaknile…

Nora na rozine.

Nora na rozine.

Nadaljujeva mimo Štruce, ki me je v dotičnem trenutku bolj na hobotnico asocirala.

Hobotnica v senci.

Hobotnica v senci.

Še se vrnem.

Še se vrnem.

Končno prispeva do vrhunca dneva – Dolgega hrbta, ki povezuje Štruco z Mlinarskim sedlom. Zračna pot je sepljana po samem grebenu in nudi zares uživaško poplezavanje.

Poslastica.

Poslastica.

Prvi skok.

Prvi skok.

Drugi skok.

Drugi skok.

Na vrhu Dolgega hrbta še malo eksperimentiram z ribjim očesom2 nad katerim sem več kot navdušen.

Kaj naju še čaka.

Kaj naju še čaka.

Moon calling Earth.

Moon calling Earth.

Na Mlinarskem sedlu začneva utrujena, a še vedno pri močeh, premlevati o obisku Grintovca. Bolj kot sam vzpon naju je mučil dolgotrajen in neatraktiven sestop po Strehi. Naposled se le odločiva, da se povzpneva tudi na prvaka KS Alp, sicer kakšno prečenje bi to sploh bilo. Odločitev se nama je obrestovala, saj se noben od naju ni povzpel po tej poti, ki naju je vodila preko Malega Jezerskega Grintovca in nama nudila zanimive poglede na še neobiskano Kočno.

Zanimiv greben do Kočne.

Zanimiv greben do Kočne.

Da je počitek na vrhu še kako sedel, vam ne rabim posebej razlagati. Uživala sva v popoldanskem martinčkanju in čudovitih razgledih, ki je naše oči popeljal daleč stran, na izhodišče dneva.

Tam daleč sva danes začela.

Tam daleč sva danes začela.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Kočna v vsem svojem sijaju.

Sestop se je sicer res vlekel, vendar nama je postregel z odlično mehko-oranžno svetlobo, ob kateri je prst samodejno pritiskal na sprožilec. Prav nepozabno je bilo opazovati škrlatno oplemeniteno Kalško goro in Kalški greben – najina cilja za naslednji dan.

Plani za naslednji dan.

Plani.

Zoisova koča in Kalška gora.

Zoisova koča in Kalška gora.

Ob približno enaki časovnici kot prvi dan, sva prepešačila približno 9 km in opravila z razgibanimi 2300 višinci3.

Prehojena pot drugega dne: Kamniško sedlo – Kotliči – Turska gora – Skuta – Dolgi hrbet – Mlinarsko sedlo – Grintovec – Kokrsko sedlo.

Več fotografij in teksta kakopak najdete tukaj


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. oz. od kod sta prišla []
  2. mi je že znano v katero smer bo šel naslednji nakup, he he []
  3. vzpon in sestop sta tokrat v razmerju 1:1 []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 9 komentarjev »

Kogel in Skuta

Objavil bostopor dne Sreda, Avgust 12, 2009

Lep dan je klical in prsti so zasrbeli, zato sva se z dr. Thomasom odzvala in jo mahnila proti Koglu. Ura je bila rana, še prerana, saj sva oba še zehajoča stopicala po lovski potki, ko sva po slabih dveh urah le ugledala prebujajočo se steno. Svež gorski zrak naju za silo predrami.

Kogel.

Kogel

Jutranja zarja.

Jutranja zarja.

Pričetki plezanja so zame najtežji. Kako ne, ko se ves neogret podaš v neznani svet, psiha pa tudi pogosto požgečka1 in opozori, da “sedaj gre zares”. Moji začetni gibi tako v očeh soplezalca dokaj klavrno izpadejo, vendar se po nekaj vertikalnih metrih le uglasijo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Začnem z lažjim raztežajem, saj tudi zelenci moramo pridobiti na izkušnjah in boljšega načina kot čimveč naprej plezati zaenkrat ne poznam. Včasih se sprašujem, kaj mi to treba, ko bi zjutraj lahko v udobni postelji v miru spal, se zbudil okrog 11 ure, spil kavico, nato pa … hmm, kaj? Naa, hvala za tak vikend2. Kdor ima rad gore, bo vedel zakaj zgodaj vstaja, se odreka uram spanca, se poti in sopiha v breg, sprejme mraz, vročino in veter kot obvezno romantiko. Da vse to počneš, moraš enostavno imeti rad ta nekoristni svet, skalo, katera mnogim predstavlja le kos mrtve materije. Norost? Čudaškost? Morda eno ali kar oboje skupaj!

V drugem raztežaju si je dr. Thomas zaželel levo varianto, kamin ocenjen z IV+, ki pa je bil zame in za moje znanje konkreten zalogaj3, tako da še sam ne vem, kako točno sem zlezel. Četudi sem bil varovan z navrtanega štanta in bi se morebitni padec neškodljivo končal, si vseeno ne želiš pasti. Psiha stiska.

Poplezavanje po razu.

Poplezavanje po razu. Sledi leva varianta v IV+ kamin.

Ko se ozreš naokoli kar hitro pozabiš na vse tegobe, ki te pestijo. Zaspanci so prikrajšani takšnih prizorov.

Prebujanje.

Prebujanje.

Raztežaj nad značilno gredino usmerimo v desno, v širšo, blago previsno poklino, v kateri sem se uspel zagozditi do te mere, da skupaj z nahrbtnikom in fototorbo ni šlo ne naprej ne nazaj. Imel sem neprostovoljnih 15 minut joge, v katerih sem moral uporabiti vse svoje kontorzionistične sposobnosti, da sem se osvobodil – v dotičnem trenutku – odvečne navlake. Vidno, v obseg oklesten, sem nato z lahkoto premagal oviro in nadaljeval s plezanjem.

Mesto zločina.

Mesto zločina.

Še z drugega zornega kota.

Še z drugega zornega kota.

Nad Kamniško Bistrico.

Nad Kamniško Bistrico.

Čakata naju še dva raztežaja lepega plezanja z odličnimi oprimki s katerimi sem si popravil vtise smeri.

Pod previsom. Zračno.

Pod previsom. Zračno.

Na izstopu se malo spočijeva, vendar že takoj oprezava po novi dogodivščini.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

dr. Thomas s Skuto v ozadju.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Skuta z južne strani. Lepo je viden njen izrazit raz.

Slaba urca naju je ločila do vstopne rampe nad meliščem, od koder sva po gladkih platah nadaljevala do navpičnega dela raza. Meglice so bile najine stalne spremljevalke, vendar kakšne hujše bojazni, da bi zgrešila smer nisva imela. Držala sva se raza, vse ovire pa obvozila po desni.

Vstopna rampa.

Vstopna rampa.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Strmi del raza. Razčlenjeno in odlično plezljivo.

Panorama.

Panorama.

Pestra je bila kasnejša zračna in ozka polička, v višjem raztežaju pa ne ravno dobra skala, kjer si moral dobro preveriti kam stopaš. Zelo izpostavljeno!

Zame najtežji del smeri.

Zame najtežji del smeri.

V zgornji polovici smeri se težave umirijo, prevladuje III. stopnja, vendar se je našel tudi kak detajl, ki je popopral plezanje. V smeri sva naletela na kline različnih generacij4 in oblik, tudi na takega aluminijastega, ki bi bil bolj primeren za kampiranje kot za aplinizem. Fotke žal nimam, saj ni bilo maneverskega prostora.

Fotografirano gor ali dol?

Fotografirano gor ali dol?

Nadaljujeva v zgornji izrazit kamin, ki pa je bil lažji kot je izgledal. Sledila je skoraj vodoravna hoja in zaključni vzpon skozi naravno okno. Še en dokaz več, zakaj je lepo raziskovati samotne kotičke.

Naravno okno.

Naravno okno.

Bližje kot sva bila izstopu, bolj je bil svet podrt. Na koncu naju dočaka sama češnjica od podrtije: ozek prehod preko katerega z raza stopiš na “trdna” tla gore in zaključiš s plezanjem. Do vrha naju je ločilo 10 minut zložne hoje.

Zaključek raza.

Zaključek raza.

Lepa smer, vendar razgledov zaradi nenehnih meglic nisva bila deležna.  Sestopila sva do bivaka pod Skuto in naprej čez Žmavčarje. Opažam, da zadnje čase ture niso krajše od 10 ur; tokrat sva od avta do avta potrebovala približno 13 ur.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. vsaj mene []
  2. pa saj ne rečem, da včasih zapaše tudi malo polenarit, da bi to bila stalnica, to pa ne []
  3. gladko in nič pametnega za prijeti – no, vsaj jaz nisem nič pametnega našel []
  4. verjetno je kakšen že srečal abrahama v steni []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, alpinizem | 10 komentarjev »