.::. šoderplac .::.

  • .::. Od bobniča do možganov .::.

V iskanju kozorogov

Objavil bostopor dne Torek, December 1, 2009

Tokrat sem jo sam mahnil v hribe, v upanju, da bom lahko posnel zimsko nadaljevanje meni ljube serije fotografij. Že ne vem kolikokrat sem rinil skozi Sovatno, ampak se mi vsakič zdi, kot da se jo ne bom nikoli naveličal. Vedno se rad ozrem po Steni in med počitkom iščem navidezne linije raznih smeri, v katerih so desetljetja nazaj kleni pobje prvič preizkušali svoj pogum.

Stena.

Stena.

Jaz sem imel občutno skromnejše cilje: najprej priti do Dovških vrat, nato pa – glede na razmere – se bi odločil za nadaljno pot1. Bliže ko sem bil sedlu, bolj je veter bril, tako da sem se na trenutke moral obrniti s hrbtom proti vetru, da sem lahko normalno zadihal. Ni mi bilo žal glede vztrajanja, kajti na vrhu so me dočakali enkratni razgledi. Kozorogov pa kakopak od nikoder, saj so sunki vetra na trenutke bili prav ubijalski.

Strmo v breg.

Strmo v breg.

...

...

Stenar.

Stenar.

Sosedi.

Sosedi.

Kredarica.

Kredarica.

Za ogromno skalo si poiščem zaveterje in v družbi vršakov ter kavk pomalicam.

Gorski fehtarji.

Gorski fehtarji.

Soča se je kopala v megli in nizki oblačnosti, tako da sem na trenutke kar sočustvoval s tistimi v dolini. Pa naj še kdo reče, da v hribih ni lepo. Pomrznjen sneg v senčnih legah me je odvrnil od obiska spodnjega kriškega jezera, obenem so me popoldanski opravki opomnili, da bo počasi potrebno začeti s sestopom. Malo žalosten, ker nisem videl rogačev, se poslovim.

Razgled in pol.

Razgled in pol.

Še malo širše.

Še malo širše.

Planja in Razor.

Planja in Razor.

Med sestopom oko uzre brezskrbne parkljevce, ki so obedovali na ozki polički in se nastavljali sončnim žarkom. Na povabilo, da jih še kdaj obiščem, se bom vsekakor odzval.

Brezskrbno...

Brezskrbno...

... so uživali na sončnih poličkah.

... so uživali na sončnih poličkah.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. del zimske opreme sem zjutraj v naglici pozbil doma []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šoder | 15 komentarjev »

Škrlatica

Objavil bostopor dne Torek, Avgust 4, 2009

Če sem prejšnji teden obiskal kralja, se spodobi, da še kraljico. Sicer se mi je zaradi različih dejavnikov že nekaj časa izmikala, pa vendarle so tokrat bile skoraj vse okoliščine naklonjene. Vreme je bilo odlično, družba pravtako, kvazi žulji malo manj, le orientacija je bila na psu. Še v trdi temi, kot se tem stvarem streže, se v soju čelk napotimo proti Aljaževemo domu, kjer ob prvem smerokazu za Škrlatico zavijemo desno. Že ne-vem-koliko-krat sem šel mimo njega, zato mi je pomalem bil že samoumeven in domač. Velikokrat, ko sem se vračal s kakšne ture, sem pomislil: “Aha, tam se torej zavije za Škrlatico”. Tako, trdno prepričani, da smo na pravi poti, suvereno zavijemo mimo balvana in zakorakamo v gozd, kjer po nekaj desetih metrih obstanemo. Uhojena potka je izginila, markacije prav tako, zato svetimo na vse strani neba, a brezuspešno in zaman. Da bi se pa vrnili nazaj in začeli znova, se nikur ni zdelo smiselno, saj konec koncev, kdo pa zaluta že na samem začetku? Nam je to uspelo1. Vzamemo zemljevid v roke in v tistem trenutku izberemo najboljšo smer, misleč, da prej ali slej bomo že naleteli na potko. Strmina zlagoma narašča, tudi danit se je začelo, a o sledeh človeških nog ne duha ne sluha. Kamnite glave nad vršaki dreves so z naše perspektive izgledale vse enake, zato se je bilo težko orientirati po njih. Lomastimo naprej, grizemo v strmino, prečkamo suhe struge hudournikov, ko se nam končno, po približno dvesto višincev, ne zjasni, da smo pošteno izven smeri2. Ja, nazaj bo treba.

Sestopamo hitreje, ko naposled le nabašemo na markacije. Ta hec nas je stal slabi dve uri, zato smo pretehtali o možnosti pravočasnega vzpona. Rezerve je bilo še nekaj, po drugi strani spet nismo taki hodci, da ne bi zmogli prej kot po uradnih časovnicah.

Jutranji pozdrav.

Jutranji pozdrav.

Zeleno in dišče.

Zeleno in dišče.

Polni elana zagrizemo v breg in v eni uri opravimo z 600 višinci, kar nas še dodatno podkrepi o uspehu zadane ture.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Pod Stenarjem. Lepo so vidna Stenarska vratca.

Lepotec.

Lepotec.

Pot se položi, približujemo se bivaku IV, obenem uživamo v pogledu na južne stene Spodnje Dolkove špice.

Spodnja Dolkova špica.

Spodnja Dolkova špica.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Impresivno, sedaj vem, zakaj se imenuje Stenar.

Obidemo Dolkovo špico, ko se nam kraljica prikaže v vsej svoji veličini.

Dolga bo še.

Dolga bo še.

Čeprav sem melišč navajen, mi je škrlatiško dobesedno izsesalo veliko energije: po Sizifovo – dva koraka gor, en dol. Kačji graben se mi zdi mačji kašelj napram temu, saj ga ni bilo ne konca ne kraja, povrh vsega, tudi naklonina ni od muh.

Ubijalsko in mazohistično.

Ubijalsko in mazohistično.

Pestro.

Pestro.

Kočno se dokopljem do čvrste skale, kjer se začne plezalni del poti. Police so bile pošteno zašodrane, zato so terjale varen korak. Razgledi pa – kot ponavadi – božanski: Dolkova špica v vsej svoji širini, opazna Rdeča škrbina in sosednja Rogljica, skrajno desno pa Rakova špica.

Dolkova Špica.

Dolkova Špica.

Utrinek s poti.

Utrinek s poti.

Zavarovane žlebaste plate.

Zavarovane žlebaste plate.

Izpostavljeno.

Izpostavljeno.

Ostenja Škrlatice in Rokavov zastirajo mini amfiteater z imenom “V kotlu”.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Veličasten pogled na divji martuljški svet.

Od tu naprej nas do vrha loči le še kakšne dobre pol urce lahkotnega poličkastega vzpenjanja3.

Na vrhu.

Na vrhu.

Sosednji Ponci.

Sosednji Ponci in Oltarja.

Pomalicamo, se spočijemo, užijemo raglede in brezveterje, nato se pripravimo za sestop, ki je v zgornjem delu pravi balzam za moja kolena. Čaka nas doooolgooo melišče.

Juhej.

Juhej. Dvakrat.

Veselja je itak vedno prehitro konec. Zakaj so sestopi tako dolgi in se vlečejo kot čreva?


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. še sedaj, ko to pišem, me je tega pomalem sram []
  2. kje točno smo končali, pa ne upam povedat, he he []
  3. seveda zašodranega []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 22 komentarjev »

Kozorogi

Objavil bostopor dne Ponedeljek, Julij 6, 2009

Po izpitnem obdobju je želja po sprostitvi bila več kot dobrodošla. Gore sem naravnost pogrešal, saj jih zaradi muhastega vremena in obveznosti nisem kar nekaj časa obiskal. Tokratni izlet je bil malo drugačen od običajnih. V gore sem se podal sam in z glavnim namenom fotografirati kozoroge. Vsak, ki vsaj malo opazuje naravo in gleda skozi oči fotografa, točno ve, kako je to, ko greš z nekom, kateremu so blende in časi španska vas. Saj ne, da bi te preganjal, ampak iz oči mu lahko prebereš kaj si misli: “A že spet boš fotografiral? A nisi pet minut nazaj?”. Tokrat nisem imel teh problemov.

Oprtan z vso opremo1 sem se podal skozi Sovatno. Snega je na strmih mestih še kar nekaj. Markirana pot je bila prekinjena, ampak je oviro bilo možno z lažjim poplezavanjem obiti.

Na vrhu zelenega kuclja zagledam lepotca, nato še enega, za kucljem pa cel trop. Veselje je nepopisno. Hitro odložim nahrbtnik, se oborožim z aparatom in objektivi, ter se jim počasi skušam približati. Sprva plašni, so se čez nekaj časa kar navadili name. Človek z velikim očesom jim ni predstavljal grožnje, zato se mi je uspelo približati na vsega 6-8 metrov. Fotošuting se je začel.

Srbi.

Srbi.

Lepotci.

Lepotci.

Igra se je...

Igra je...

...čez čas prerasla v merjenje moči.

...čez čas prerasla v merjenje moči.

Mladce razganja.

Mladce razganja.

Še dobro, da imam dolge.

Še dobro, da imam dolge.

Počitek.

Počitek.

Plonkanje.

Plonkanje.

Alfa.

Alfa.

Mogočno orožje.

Mogočno orožje.

Spokojno.

Spokojno.

Preusmerjena pozornost.

Preusmerjena pozornost.

Lažen preplah.

Lažen preplah.

Joga.

Joga.

Rogači.

Rogači.

Nepozabni dve uri sta minili, kot da bi s prsti tlesknil. Odločim se, da še skočim na Stenar in se razgledam po ostalih okoliških vršacih.

Proti Doleku in Škrlatici.

Proti Doleku in Škrlatici.

Križ in Razor.

Križ in Razor v ozadju.

Očak se je ponosno razodel.

Očak se je ponosno razodel.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Kriški podi in Pogačnikov dom.

Nazajgrede sem se za trenutek ponovno ustavil pri lepotcih.

Soba z razgledom.

Soba z razgledom.

Opazujem te.

Opazujem te.

Kralj.

Kralj.

Še sedaj se mi smeji, ko pomislim na čas, ki sem ga preživel z opazovanjem teh plemenitih živali. Enkratno je bilo.


. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  1. predvsem fotografsko []

. . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . . : : . .
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Šoder | 37 komentarjev »